Papež je za medsebojno delitev

Na binkoštni ponedeljek 2026 je bila javnosti predstavljena prva enciklika papeža Leona XIV. z naslovom Magnifica Humanitas oziroma Veličastno človeštvo in s podnaslovom O ohranjanju človeštva v dobi umetne inteligence. Čeprav je v ospredju umetna inteligenca, papež tega vprašanja ne obravnava zgolj kot tehnični, pravni ali ekonomski izziv, temveč predvsem kot vprašanje človekovega dostojanstva, skupnega dobrega, pravičnosti in solidarnosti. Ob tem obsoja tudi voditelje, ki probleme še vedno rešujejo s silo, čeprav bi jih bilo mogoče reševati drugače.

Papež poudarja, da tehnološki razvoj sam po sebi še ne pomeni napredka za vse ljudi. Nova orodja lahko povezujejo, izobražujejo, zdravijo in lajšajo življenje. Lahko pa tudi izključujejo, nadzorujejo, poglabljajo neenakosti ter bogastvo in moč koncentrirajo v rokah majhnega števila ljudi. Zato papež poziva, naj razvoj umetne inteligence in digitalnih tehnologij ne bo prepuščen samo trgu, interesom velikih podjetij ali logiki dobička.

V encikliki papež obsoja vojne in opozarja, da »človeštvo drsi v nasilno kulturo moči, v kateri mir ni več razumljen kot odgovornost, temveč kot krhek premor med vojnami.« Ob tem poudarja, da ima človeštvo na voljo drugačne in bolj človeške poti za reševanje sporov:

»Človeštvo razpolaga z veliko učinkovitejšimi in zmogljivejšimi orodji za spodbujanje človeškega življenja in reševanje sporov, kot so dialog, diplomacija in odpuščanje. Uporaba sile, nasilja in orožja odraža revščino odnosov, ki ima vedno katastrofalne posledice za civilno prebivalstvo.«

A papeževa enciklika oziroma okrožnica govori tudi nič manj kot o medsebojni delitvi dobrin ter o takšni obdavčitvi, ki pravičneje porazdeli bogastvo v dobro vseh.

Papež s tem nakaže, da prava solidarnost ni nekaj presežnega, kar pride šele potem, ko smo poskrbeli zase. Solidarnost je način življenja v svetu, kjer nihče ne obstaja sam zase. Če so naše usode povezane, potem mora biti povezana tudi naša skrb za drugega človeka. Zato medsebojna delitev eden od temeljev pravične družbe. Nihče ne sme biti izključen in vsakomur mora biti omogočen dostop do dobrin:

»Drugič, vključenost in dostop: koristi inovacije morajo biti povezane z naložbami v znanje, infrastrukturo in ključne storitve, da se zagotovi, da tehnologija ne povečuje vrzeli med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Končno, ukrepi za zagotavljanje pravičnosti: obdavčitev, socialna zaščita in industrijske politike morajo popravljati neravnovesja, ki jih ustvarja koncentracija bogastva in moči. Dejansko ta merila ne pomenijo zavore za inovacije; namesto tega jo naredijo civilizirano in človeško.«

To je jasen odgovor na pogosto trditev, da vsaka regulacija, obdavčitev ali družbena odgovornost zavira razvoj. Papež pravi nasprotno: pravičnost ne uničuje inovacij, temveč jih naredi človeške. Tehnologija, ki koristi samo nekaterim, medtem ko druge potiska na rob, ni resničen napredek. Resničen napredek mora vključevati tudi tiste, ki so najšibkejši, najrevnejši in najmanj slišani.

Tu se enciklika zelo približa ideji ekonomije delitve. Če so podatki, algoritmi, platforme, patenti, znanje in tehnološka infrastruktura nova oblika bogastva, potem tudi zanje velja vprašanje pravične dostopnosti oziroma delitve. Ne smejo postati sredstvo novega gospostva peščice najbogatejših nad večino. Umetna inteligenca mora biti usmerjena v skupno dobro, ne le v zasebni dobiček.

Papež zato ne govori samo o moralnih načelih, temveč tudi o konkretnih družbenih in ekonomskih ukrepih. Posebej omenja pravične zakone, prerazporejanje, davčne sisteme, socialno zaščito in industrijske politike. Pri tem zapiše:

»Pravični zakoni in metode prerazporejanja so gotovo potrebni za popravljanje neravnovesij, vključno z davčnimi sistemi, ki olajšajo breme najšibkejših in zahtevajo več od tistih z večjimi viri. Vendar pa prizadevanja za družbeno pravičnost ne bi smeli obravnavati kot ločeno vprašanje, ki sledi šele po ustvarjanju bogastva, kakor da bi ekonomija obstajala zgolj zato, da ustvarja bogastvo, politiki pa bi posredovali šele pozneje, da bi ga razdelili. Dejansko pravičnost zadeva vsako fazo ekonomske dejavnosti, od pridobivanja virov do financiranja in od proizvodnje do potrošnje; vsaka izbira ima moralne posledice.«

Ta misel je zelo pomembna. Papež zavrača predstavo, da naj ekonomija najprej ustvarja bogastvo brez moralnih omejitev, nato pa naj politika in dobrodelnost popravljata posledice. Pravičnost mora biti navzoča že na začetku: pri pridobivanju virov, pri financiranju, pri proizvodnji, pri trgovini, pri porabi, pri davkih, pri lastništvu in pri delitvi koristi.

Drugače povedano: ekonomija ni nekaj moralno nevtralnega. Vsaka ekonomska odločitev ima posledice za ljudi, skupnosti in naravo. Tudi odločitev, komu bo umetna inteligenca služila, kdo bo imel dostop do nje in kdo bo od nje imel koristi, je moralna odločitev.

Zanimivo je tudi, da papež medsebojno delitev povezuje z vero in zakramentalnim življenjem. Krščanska vera po njegovem ne more ostati le notranja, obredna ali zasebna stvar. Če je človek resnično povezan z Bogom in bližnjim, se mora ta povezanost pokazati tudi v konkretnih odnosih, v skrbi za druge in v delitvi dobrin. V encikliki beremo:

»Služenje drugim se ne izraža samo po naši veri, ki jo obhajamo in živimo v zakramentih, ter v sprejetju sinodalnega sloga, temveč tudi v konkretni delitvi dobrin.«

To pomeni, da vera ni ločena od vprašanj lastnine, bogastva, revščine, dostopa do tehnologije in družbene pravičnosti. Nasprotno, ravno tu se pokaže, ali je vera živa. Delitev dobrin ni nekaj obrobnega, temveč konkreten izraz služenja. Še posebej močna je povezava med evharistijo, pravičnostjo in delitvijo. Papež zapiše:

»Evharistija nas odpira za pravičnost in medsebojno delitev, s prednostno skrbjo za tiste, ki jih bremenita revščina ali marginalizacija. In medtem ko lahko nove ekonomske in tehnološke mreže ustvarjajo izključenost, osamljenost in odvisnosti, je Cerkev, hranjena z evharistijo, poklicana, da naredi viden drugačen vzorec, takšen, ki ohranja človeške povezave, daje glas nevidnim in zagotavlja, da so procesi usmerjeni k spoštovanju dostojanstva ljudi.«

V tej misli se lepo razkrije osrednje sporočilo enciklike. Novi ekonomski in tehnološki sistemi lahko človeka naredijo nevidnega. Lahko ga spremenijo v uporabnika, potrošnika, podatek, profil ali strošek. Lahko ustvarijo osamljenost, odvisnost in nemoč. Cerkev pa je poklicana kazati drugačen vzorec: vzorec odnosov, poslušanja, solidarnosti in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka.

Zato enciklika Magnifica Humanitas ni samo dokument o umetni inteligenci. Je tudi dokument o prihodnosti človeštva. Vprašanje ni samo, kakšne stroje bomo ustvarili, temveč kakšni ljudje bomo postali. Bomo gradili svet, v katerem bo tehnologija služila predvsem dobičku, nadzoru in tekmovanju? Ali pa bomo gradili skupni dom, v katerem bodo tehnologija, ekonomija in politika služile človeku, skupnosti in skupnemu dobremu?

Papeževo sporočilo je jasno: umetna inteligenca mora ostati v službi človeške inteligence, človeškega srca in skupnega dobrega. Pravi napredek ni v tem, da nekaj zmoremo narediti, temveč v tem, da to naredimo pravično, odgovorno in v korist vseh.

V dobi umetne inteligence zato ne potrebujemo manj človečnosti, temveč več. Potrebujemo več solidarnosti, več pravičnosti, več skrbi za šibkejše in več medsebojne delitve dobrin. Prav v tem je lahko ena najpomembnejših smeri prihodnosti: da tehnološke, ekonomske in kulturne vezi med nami ne postanejo vir neenakosti, temveč poti sodelovanja, skupnosti in skupnega dobrega.

 

Viri:

Papež Leon XIV., Magnifica Humanitas, Vatikan, 15. maj 2026. Dostopno na: https://www.vatican.va/content/leo-xiv/en/encyclicals/documents/20260515-magnifica-humanitas.html

RTV Slovenija, »Papež Leon XIV. v svoji prvi encikliki poziva k strožjemu nadzoru nad umetno inteligenco«. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/svet/papez-leon-xiv-v-svoji-prvi-encikliki-poziva-k-strozjemu-nadzoru-nad-umetno-inteligenco/783239

Pope Leo XIV gives the homily during his inauguration. Dostopno na: https://www.flickr.com/photos/197399771@N06/54527455440/