nedelja, 6. februar 2011

Ekonomija prihodnosti

Že v bližnji prihodnosti bomo priče naglemu nastajanju novih ekonomskih oblik, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Bistvena razlika – v primerjavi z današnjo ekonomijo – bo v spremenjenih vzorcih potrošnje, ki ne bo več izključno individualistična, nakup pa ne bo več prevladujoča oblika dostopa do dobrin.

Nekatere dobrine bomo v prihodnosti uporabljali skupaj oziroma si jih bomo delili, zato bomo poleg individualistične lahko govorili tudi o sodelovalni potrošnji. Ker vemo, da se nekatere naše dobrine, ki jih imamo v lasti (npr. avtomobili, različni hišni pripomočki, oblačila, knjige itd.) slabo izkoriščene, jih na različne načine lahko uporablja več ljudi.

Možnosti delitve dobrin so praktično neomejene; lahko gre za izmenjavo, oddajo in najem, izposojo, podarjanje; nekatere oblike so komercialne, druge ne; nekatere oblike delitve organizirajo podjetja, lokalne skupnosti in druge organizacije, druge pa različna gibanja, ki si prizadevajo za večjo kvaliteto življenja, vsem pa je skupno, da posamezno dobrino uporablja oziroma si jo deli več ljudi.

Večino oblik delitve dobrin podpirajo nove informacijsko komunikacijske oblike, ki omogočajo povezovanje v socialno-ekonomska omrežja. Znotraj omrežij se informacije delijo med vsemi uporabniki, kar pomeni, da vsi vedo, kdaj je kakšna dobrina na voljo, hkrati pa tudi o njeni kvaliteti, uporabnosti in načinu uporabe.

Z ekonomijo delitve, ki temelji na sodelovanju in z vse bolj popularnimi gibanji za počasnejše in preprostejše življenje, bomo zmanjšali pritisk na naravne vire in okolje na splošno (manj odpadkov in izpustov v ozračje). S spremenjenimi vzorci potrošnje se bo začel spreminjati tudi proizvodni in distribucijski sektor ekonomije in sicer v smislu bolj kvalitetnih izdelkov in drugačnemu pristopu do uporabnikov (uporabnost in dostop do izdelkov, ne pa zgolj njihova prodaja).

Kljub novim oblikam, pa bo preživela tudi klasična potrošnja, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase (npr. hrano, perilo, različne osebne predmete), a tudi tu so mogoče številne spremembe (lokalna proizvodnja in potrošnja, organizirano nakupovanje nekaterih dobrin itd.)

Ekonomija delitve, preprostejši in počasnejši način življenja ter uvajanje novih, bolj zelenih tehnologij so torej kombinacija, ki omogoča trajen družbeni razvoj in pravičnejše medsebojne odnose – tako v lokalnih kot v globalni skupnosti.

torek, 1. februar 2011

Stara roba nova raba – nov odnos do dobrin

Zelo zanimiva oblika, ki jo vsaj deloma lahko uvrstimo med oblike medsebojne delitve, je posredovalnica rabljenih predmetov Stara roba nova raba, ki jo vodi Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.

Namen posredovalnice, ki je organizirana kot socialno podjetje, ni samo, da se rabljeni predmeti »dajo ponovno v promet«, temveč tudi zaposlovanje marginaliziranih skupin prebivalstva.

Ljudje, ki imajo stare in še uporabne predmete (seznam) jih lahko donirajo posredovalnici, kjer jih kdorkoli lahko po nizki ceni kupi. Zaslužek je namenjen za plačilo zaposlenih v posredovalnici – ljudi z družbenega dna, za katere na trgu dela praktično ni prostora. Korist imajo še kupci, ki poceni pridejo do povsem uporabnih predmetov in okolje, saj se vsaj malo zmanjša obseg smetišč.

Recikl Bicikl

Zanimiv je tudi projekt skupine slovenskih študentov Recikl Bicikl, ki zbirajo stara kolesa in jih ponovno naredijo uporabne.

S projektom želijo študentje, predvsem med mladimi, prispevati k (Vizija projekta):

- zdravemu življenjskemu slogu
- gibanju mladih
- trajnostni rabi dobrin
- izboljšani kakovosti zraka
- vključenosti mladih
- spodbujanju kreativnosti mladih
- pridobivanju novih znanj in izkušenj

Tako posredovalnica Stara roba nova raba kot projekt Recikl bicikl spreminjata naš pogled na dobrine. Dobrina ni samo stvar, ki jo kupimo, uporabimo in (čim prej) zavržemo, temveč stvar, ki nas združuje, spodbuja k ustvarjalnosti in nam seveda omogoča preživetje.

Res moramo spremeniti naš odnos do dobrin – že ime nam pove, da gre za nekaj dobrega.

nedelja, 23. januar 2011

Zenger Farm, kako deliti delo in – kokoši

Kako delati na svežem zraku, se družiti s prijetnimi ljudmi in zraven »zaslužiti« še nekaj svežih in zdravih jajc? Zenger Farm je posestvo v bližini ameriškega mesta Portland. Mestna oblast je tudi lastnik posestva, medtem ko z njim upravlja skupina prostovoljcev, ki so organizirani v neprofitno Skupino prijateljev posestva Zenger (Friends of Zenger Farm).


Na posestvu 40 prostovoljcev goji približno 70 kokoši. Edino plačilo, ki ga prejmejo, so jajca, ki jih znesejo kokoši; poleti jih vsak član dobi približno ducat tedensko, pozimi nekaj manj. Seveda bi marsikdo rekel, da se za nekaj jajc ne splača delati na posestvu, a ne gre samo za zaslužek; za meščane je delo zunaj vsekakor koristno, hkrati pa gre tudi za druženje, za katerega v hitrem mestnem tempu preprosto nimamo časa.

Posestvo Zenger Farm redno obiskujejo šolarji, ki se marsikaj naučijo o delu na kmetiji, pridelavi hrane in naravi na splošno. Sara Cogan, direktorica posestva Zenger Farm, ki deluje v sklopu kooperative Eastside Egg, pravi, da gre pri tem za »delitev dela in za delitev dobrin, pri čemer se ne uporablja denarja, za vključenost v dejansko proizvodnjo hrane in skrb za živali. Kar je res čudovito.«

Jasno je, da se člani skupine s delom na posestvu ne morejo preživljati in da se takšno delo v resnici ne splača. A čas je že, da presežemo logiko, da je naše delo smiselno le, če se nam splača. To je pogubna logika, ki je svet pripeljala do krize, v kateri smo se znašli.

Delo je lahko tudi veselje, druženje; skrb za naravo, za drugega, za živali. Mar se to ne splača? Na ekonomijo ne smemo gledati zgolj z vidika »kaj bomo imeli mi od tega«, temveč moramo »videti« tudi preko tega: kaj ima od tega skupnost, kaj narava in kaj drugi ljudje. Ali pa naj bo naše delo preprosto opravljeno iz čistega veselja.

torek, 18. januar 2011

Lending Club - posojanje zaradi posojanja

Lending Club (slovensko »Klub za posojanje«) je spletna finančna skupnost, ki neposredno povezuje posojilodajalce in posojilojemalce. Lending Club je začel delovati leta 2007; njegovo poslanstvo je ustvariti alternativo obliko klasičnim bankam.


Prednosti takšnega načina poslovanja so:

- dostop do denarja v nekaj minutah;
- če si sposojate, se lahko pogajate za posojilo in takoj dobite višino obrestne mere;
- če investirate, lahko takoj odprete račun in začnete oblikovati portfelj (kombinacijo vložkov), ki vam omogoča boljši zaslužek kot druge naložbe podobnega tveganja;
- vse se odvija elektronsko (online), zato je ves proces hiter, zaupen, zaseben in varen.

Do začetka leta 2011 je bilo preko tega sistema zbranih 200 milijonov $. Investitorjem je bilo izplačano preko 15 milijonov $ obresti; povprečni donos pa je dosegel 9,68 %.

Obrestne mere za posojilojemalce so različne glede na oceno tveganja. Investitorji oziroma posojilodajalci lahko vložijo denar za konkretnega izposojevalca ali glede na vrsto posojila; za konkretno posojilo pa je odgovorna institucija Lending Club. Posojilodajalci pa lahko kombinirajo več vrst posojil (portfelj), najmanjši vložek je 25 $.

Lending Club nadzorujejo ameriški finančni nadzorniki, namenjen pa je zgolj ameriškim državljanom. Podoben sistem je Zopa, ki deluje v Veliki Britaniji.

Lending Club je torej spletna finančna platforma, ki povezuje tiste s presežkom denarja s tistimi, ki ga potrebujejo. Prednosti takšnega bančništva so, da odpade ogromen bančni aparat, ki bistveno podraži posojila. Posoja se realni denar, ne pa tako kot pri klasičnih komercialnih bankah, ki s posojili ustvarjajo nov denar.

Lending Club in sorodne oblike predstavlja alternativo vsemogočnim bankam in dejansko predstavljajo bistvo bančništva: presežki denarja se namenjajo neposredno posojanju, ne pa špekuliranju ali megalomanskim kreditom, ki niso nikoli vrnjeni.

četrtek, 13. januar 2011

Clothing Exchange – velika trgovina, kjer je vse zastonj

Predstavljajte si ogromno trgovino z oblačili, kjer je vse zastonj. V Avstraliji so že leta 2004 začeli z zanimivo idejo delitve oblačil, čevljev in modnih dodatkov na posebnih sejmih. 
 
Clothing Exchange (kar v slovenščini pomeni »zamenjava oblačil«) je začela Katherine Luckins, ki je s tem želela zmanjšati pretirano potrošnjo v Avstraliji in s tem zmanjšati pritisk na okolje. Tovrstni sejmi se zaenkrat odvijajo v mestih Melbourne, Sydney, Adelaide, Perth in Brisbane.
 
Osnovni namen projekta je spodbujati k ponovni uporabi oblačil, čevljev in modnih dodatkov, s čimer bi zmanjšali potrebo po novih izdelkih, ki zahtevajo veliko izrabo novih naravnih virov. Oblačilna industrija – z vidika obremenjenosti okolja – spada med zelo potratne. Že pridelava bombaža zahteva velike količine vode in pesticidov, kasnejša predelava pa še veliko kemičnih dodatkov in transport na velike razdalje (glej The Story of Stuff – Zgodbo o stvareh).
 
Kako potekajo sejmi
 
Sejmi zahtevajo relativno malo: večji prostor in enostavno opremo (stojala, obešalnike in ogledala). Udeleženci vnaprej, preko spleta, rezervirajo svoje karte. Na sejem lahko vsakdo prinese največ šest oblačil, parov čevljev ali modnih dodatkov, ki jih ne namerava več nositi oziroma uporabljati in za vsak kos dobi »denar« - en žeton. Vsak kos garderobe pregleda komisija. V približno pol ure osebje (vsi so prostovoljci) po »trgovini« razpostavi oblačila, čevlje in modne dodatke, medtem pa udeleženci v preddverju klepetajo ob koktailu in piškotih.
 
Ko se »trgovina« odpre, vsakdo lahko pomeri in izbere šest kosov garderobe, ki jih ob izhodu plača z žetoni. Sam dogodek ima tudi družabni značaj, saj se udeleženci med seboj posvetujejo ali se preprosto družijo. Če kaj oblačil ostane, ker morebiti kdo ne »zapravi« vseh žetonov, se preostali kosi podarijo dobrodelnim organizacijam. Na takih sejmih se znajde veliko kosov izjemno kvalitetnih izdelkov najuglednejših svetovnih modnih znamk.
 
Torej, če se v letu dni naveličate svojega oblačila ali torbice, vam tega ni potrebno zavreči, saj bo to mogoče komu drugemu povsem primerno za uporabo; vi pa si tudi izberete nekaj lepega in še kupiti vam ni treba nekaj novega. Torej gre za vaš finančni prihranek in vaš prispevek k ohranitvi okolja. Samo sejem je potrebno organizirati.
 
Medsebojna delitev dobrin res ponuja neomejene možnosti.

sobota, 8. januar 2011

Zimride – zakaj bi se vozili sami

 

V avtomobilih se pogosto vozimo sami, kar je potratno tako z ekonomskega kot z ekološkega vidika. Spletno omrežje Zimride je preprost način, kako najti prijatelje, sošolce ali sodelavce, ki se vozijo po istih poteh - v službo, šolo, na fakulteto ali kam drugam. S kombinacijo socialnih omrežij in posebnega računalniškega programa, ki poišče najoptimalnejšo pot za uporabnike storitve, postane delitev sedežev v avtu enostavna.
 
Zato spletno omrežje Zimride, ki deluje v ZDA, omogoča družaben, trajnosten in sprejemljiv način transporta. Kar pomeni, da udeleženci prihranijo denar in prispevajo k manjšim izpustom toplogrednih plinov. Zimride se osredotoča predvsem na gimnazijska, univerzitetna in podjetniška okolja, kjer je veliko potreb po prevozih.
 
Zimride si »pomaga« s Facebook omrežjem, v okviru katerega je že tako in tako veliko informacij o drugih uporabnikih (prijateljih) ter drugih koristnih podatkov, ki koristijo članom omrežja Zimride. Poleg tega Zimride omogoča tudi sodelovanje v sistemu Zipcar in podobnih sistemih za delitev avtomobilov – kar pomeni, da gre še za dodatne prihranke in še bolj trajnostne načine prevoza.
 
Samo v prvem mesecu delovanja se je v omrežje Zimride registriralo preko 1.700 uporabnikov. V univerzitetnem kampusu Boulder (v ameriški zvezni državi Kolorado) so v enem letu opazili za 20 % manj prošenj za stalna parkirna mesta, kajti mnogi študentje in zaposleni se namesto sami, zdaj vozijo skupaj.

četrtek, 6. januar 2011

EcoSharing - Facebook delitev

EcoSharing ali po slovensko »EkoDelitev« je sodobna oblika delitve različnih stvari med prijatelji. Prijatelji in družinski člani so si od nekdaj posojali in delili različne stvari, z novimi tehnologijami pa to lahko počnemo na novi ravni – v okviru največjega globalnega socialnega omrežja Facebook.

EcoSharing je Facebook aplikacija (program razvit posebej za Facebook), ki omogoča delitev stvari z prijatelji, ki jih sami izberemo. Aplikacija omogoča, da stvari, ki jih trenutno ne rabite in objavite na spletu, vidijo samo vaši izbrani prijatelji. Z njimi se potem sami dogovorite o izmenjavi določenih stvari.

Prav tako, kot pri drugih oblikah delitve s takšno izmenjavo dobrin:
- prihranimo denar;
- zmanjšamo količino odpadkov, ker ne potrebujemo toliko novih stvari;
- damo v uporabo stvari, ki jih trenutno ne potrebujemo in
- dobimo dostop do številnih uporabnih stvari, ki jih ponujajo drugi.

EkoSharing je torej ekološki in – prijateljski.

ponedeljek, 3. januar 2011

»Knjižnična« izposoja/delitev dobrin

Tako, kot smo v knjižnicah že dolgo vajeni izposojanja oziroma delitve knjig, je mogoče organizirati tudi druge oblike izposoje/delitve dobrin. V praksi v številnih skupnostih že lep čas delujejo izposojevalnice orodja za hišna opravila, za vrtno orodje, za športne rekvizite itd.

Na takšen način pa bi lahko izposojali tudi številne druge dobrine. Dejansko namreč veliko stvari potrebujemo zgolj občasno. Možnosti so seveda spet različne. Člani neke skupnosti (stanovanjski blok, šola, društvo itd.) lahko sami naredijo »seznam stvari«, ki jih lahko ponudijo drugim v začasno uporabo. Lahko pa sistem izposoje/delitve dobrin organizira lokalna skupnost, dobrodelna organizacija ali podjetje (profitno ali neprofitno).

Podjetniška izposoja/delitev dobrin

Proizvodna podjetja ali trgovine bi lahko nekatere proizvode preprosto izposojale – za plačilo, a ne previsoko. V bistvu to pomeni večkratno »prodajo« izdelkov, kar v končni fazi lahko pomeni celo boljši zaslužek od enkratne prodaje, hkrati pa je to tudi dobra promocija podjetja in njegovih izdelkov. Predvsem izposoja športnih rekvizitov je že sedaj precej razvita (npr. smuči, sanke, čolni), a izposoja/delitev stvari ima praktično neomejene možnosti. Informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo enostaven pregled ponudbe, rezervacij in tudi plačevanja.

V prihodnosti bomo imeli velike oddelke znotraj trgovin ali podjetij, kjer bo možna enostavna izposoja nekaterih dobrin. Tudi tu se odpira več možnosti: »kupci« bodo sami prišli po želeno dobrino in jo "na licu mesta" plačali ali pa jo bodo preprosto rezervirali, plačali preko spleta in jo prejeli preko različnih oblik dostave.

Nekatere dobrine bomo seveda še naprej kupovali (hrana, vsakdanja oblačila, kozmetika itd.), nekatere pa si bomo zgolj izposodili oziroma delili z drugimi za določen čas (npr. orodje za hišna in vrtna opravila, opremo za kampiranje in občasne športne aktivnosti, sesalec za globinsko čiščenje itd.). Možna bo seveda tudi dostava na dom, podjetja pa bodo lahko sproti vzdrževala vrnjene dobrine.

Takšen sistem ne bo pomenil manj, temveč več delovnih mest; namesto proizvodnje več dobrin, bo poudarek na proizvodnji manj, a bolj kvalitetnih dobrin. Z delitvijo dobrin se bodo torej odprla nova delovna mesta: za izposojanje, dostavo, servis, svetovanje itd.

Tudi uporabniki sami si bodo preko spletnih omrežij lahko izmenjevali izkušnje, opozarjali na nepravilnosti ali podjetjem dajali pobude za izboljšanje izdelkov in storitev. Z delitvijo dobrin se nam torej odpira polje izjemnih možnosti.

torek, 28. december 2010

Kar je moje, je tvoje (naše)

Današnja ekonomija je izrazito individualistična. Posameznik je tisti, ki naj bi imel v lasti vsako dobrino, ki jo potrebuje. Podjetja oglaševanje svojih izdelke vedno naslavljajo na potrebe posameznika oziroma še večkrat na njegove želje. Družbeni status posameznika je pogojen z lastništvom dobrin (“več imaš, več veljaš”); imeti ima prednost pred uporabljati. Tudi ljudje v preteklosti so imeli svoje stvari, a mnogo so jih uporabljali skupaj oziroma so si jih posojali ali delili.

In ne samo to, stvari morajo biti danes vedno nove, moderne, modne; ko niso, jim zavržemo, četudi so še uporabne ali skoraj nove. Tudi to je fenomen našega časa, na odpadih konča neskončno še uporabnih stvari, ki bi mnogim koristile še dolgo časa.

Lahko v sodobnem času spremenimo odnos do dobrin in jih začnemo uporabljati drugače. V izjemni knjigi Kar je moje, je tvoje: Rast sodelovalne potrošnje (What's Mine Is Yours: The Rise of Collaborative Consumption) sta avtorja Rachel Botsman in Roo Rogers popisala pravo »eksplozijo« novih ekonomskih oblik, ki temeljijo na medsebojni delitvi in novih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah.

Dejansko lahko opazimo izjemen premik od načela individualne potrošnje k načelu sodelovalne potrošnje, kjer je ena dobrina dostopna več ljudem ali povedano drugače: eno dobrino lahko uporablja (si deli) več ljudi; npr. avto, kolo.

Takšne oblike niso nekaj novega, a doslej smo jih poznali samo v okviru manjših skupnosti (predvsem v družinah). Sodobne tehnologije pa nam zdaj omogoča, da to storimo na mnogo širši ravni, s čimer se bistveno poveča dostopnost do dobrin (zmanjšanje revščine), hkrati pa jih potrebujemo manj (manjše obremenitve okolja). Sodelovalna potrošnja, ki je del ekonomije delitve, pomeni tudi krepitev družbenih vezi.

petek, 24. december 2010

Kiva – krediti, ki spreminjajo življenja

Čeprav je pretirano kreditiranje (med drugim) krivo za današnjo ekonomsko krizo, pa je kreditiranje lahko tudi pot za rešitev iz revščine. A ne gre za kreditiranje velikih finančnih institucij (Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in velikih bank), ki pogosto naredijo več škode kot koristi, temveč za posojanje običajnih ljudi običajnim ljudem.

Ljudje iz bogatejših delov sveta, ki lahko pogrešijo manjše vsote denarja (npr. 25 €) s tem denarjem veliko pripomorejo k boljšemu življenju posameznikov, družin in skupnosti iz revnejših delov sveta.

Kiva

Kiva je organizacija, ki omogoča ljudem, da preko spleta posojajo denar obstoječim institucijam za mikrofinaciranje, te pa denar posojajo malim podjetnikom in kmetovalcem ter študentom iz revnejših predelov sveta. S kombinacijo mikrofinanciranja in spleta, Kiva gradi globalno skupnost ljudi povezanih preko posojanja, katerega glavni namen je boj proti revščini.

Organizacija Kiva deluje iz prepričanja, da:

- so ljudje po naravi velikodušni in radi pomagajo drugim, če imajo za to pošteno možnost;
- so revni zelo motivirani in zelo uspešni, če le imajo priložnost;
- se s povezovanjem ljudi ustvarjajo medčloveški odnosi, ki presegajo finančne transakcije in gradi se globalna skupnost, kjer si ljudje izkazujejo podporo in se pogum.

Do 19. septembra 2010 je bilo preko organizacije Kiva izdanih preko 160 milijonov $ več kot 750.000 posojilojemalcem, povprečno posojilo je znašalo dobrih 380 $. Stopnja vračanja je dosegla 98,99 %, kar daleč presega »običajno« vračanje kreditov bankam.

Posameznik lahko posodi tudi majhne vsote (a ne manj kot 25 $), ki se združujejo v primerno velik kredit. Posojanje in vračanje denarja posojilodajalcem poteka preko varnega spletnega sistema PayPal. Ko se denar vrne, ga lahko posojilodajalec obdrži ali pa ga ponovno posodi.

Na spletni strani organizacije so zabeležene zgodbe in fotografije ljudi, ki so prejeli ali želijo kredite. Kiva - beseda 'kiva' v svahiliju pomeni "sporazum" ali "enotnost" – je dokaz, da je denar moč (energija), ki jo lahko usmerimo v splošno dobro ali pa v destruktivne namene (za špekulacije, vojne, potrošnjo luksuznih dobrin itd.).

Kreditiranje, kot ga omogoča organizacija Kiva ni klasično bančno kreditiranje. Gre prej za “investiranje” v ljudi v revnih državah, ki si s prejetimi sredstvi lahko zagotovijo lastno blaginjo. Vemo namreč, da je enostranska in enkratna pomoč pogosto povsem neučinkovita in ima le redko dolgoročne učinke. Pri Kivi pa ljudje dobijo sredstva za aktivnosti (kmetovanje, malo podjetništvo), ki jim omogočijo tako boljše življenje kot za vračilo sredstev. Temu sistemu bi lahko rekli tudi dobrodelno kreditiranje.

Viri: Kiva, Wikipedia, Share Slovenija