Kako zaščititi gozdove

Pretirana sečnja gozdov, še zlasti deževnih, je eden največjih povzročiteljev globalnega segrevanja ozračja. Uničevanje gozdov ne povzroča samo kratkoročnih posledic, temveč tudi dolgoročne, saj gozdovi predstavljajo “zelena pljuča” planeta. Izguba gozdov prispeva kar 25 do 30 % k globalnemu segrevanju planeta (FAO News).


Poleg tega so gozdovi življenjski prostor za številne živali in predstavljajo “rezervoar” biotske raznovrstnosti planeta. Čeprav se je neto letna izguba gozdov začela zmanjševati (z 8,3 milijona hektarjev letno v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja na 5,2 milijona letno v prvem desetletju 21. stoletja; FAO), pa torej še vedno letno izgubimo površino gozdov v velikosti Kostarike.

Okoljska organizacija World Land Trust (WLT), s sedežem v Veliki Britaniji, je že pred časom uvedla izjemno zanimiv in inovativen način zaščite dragocenih gozdov. Organizacije in posamezniki lahko donirajo določeno vsoto (tudi preko spleta), ki omogoča nakup neokrnjenih gozdov in s tem njihovo trajno zaščito. Zaenkrat organizacija skupaj s partnerji kupuje gozdove v Kolumbiji, Ekvadorju, Gvatemali in Mehiki.

S 100 britanskimi funti (približno 114 €) je mogoče kupiti 1 aker gozda (1 aker je 4.047 m2 oziroma 0,4 hektarja, kar je malo več kot polovica nogometnega igrišča, ki obsega 7.300 m2). Posameznik z donacijo dejansko kupi del gozda, čeprav ne postane pravi lastnik tega gozda. Pravi lastniki so lokalni partnerji organizacije WLT; posameznik ali organizacija, ki donira sredstva, pa prejme posebem certifikat (prejme ga vsakdo, ki donira več kot 25 funtov - malo več kot 28 €).

Doslej je bilo na ta način kupljenih 400.000 akrov gozda (ali 160.000 ha, kar je dvakratna površina Triglavskega narodnega parka). To pa ni tako zanemarljiva površina gozda.

Znani režiser dokumentarcev o divjini in njenih bitjih David Attenburgh, ki je eden od glavnih podpornikov tega okoljevarstvenega projekta, med drugim pravi: "Usoda bitij, ki si z nami delijo naš planet, je popolnoma v rokah človeštva." Opisan način zaščite gozdov seveda ni edini, predstavlja samo delček v mozaiku ohranjanju naše narave. In pri tem lahko sodeluje vsakdo, ki ima zmožnost in v to verjame.

Čeprav je prispevek posameznika majhen, pa je rezultat skupnega napora lahko ogromen. Končno moramo spoznati, da je naš planet v resnici naš. Ne, da z njim delamo kot se nam zljubi, temveč, da zanj skrbimo kot za svoj dom. Kar nenazadnje tudi je.

Sončne elektrarne in ekonomija delitve

Mnogi ljudje bi z veseljem investirali v pridobivanje sončne energije (predvsem v obliki fotovoltaičnih celic), ki predstavlja čist vir energije, a pri tem večinoma naletijo na dva glavna problema: visoka cena in zagotovitev primernega prostora. Za posameznika in individualno gospodinjstvo je pridobivanje elektrike iz sončne energije zato pogosto nedosegljiva želja.

Nekateri imajo ustrezen prostor, a nimajo zadostnih sredstev; drugi imajo dovolj sredstev, nimajo pa primernega prostora, mnogi pa nimajo ne enega ne drugega, a bi vseeno radi vlagali – v skladu s svojimi zmožnostmi – v čisto energijo, kakršna je sončna. Obenem pa v praktično vsaki skupnosti obstajajo javne zgradbe, ki imajo primerno velike površine (strehe ali druge dele stavb) za postavitev manjših solarnih elektrarn (kar je tudi najbolj ekonomično), a zanje nimajo nikakršnih finančnih zmožnosti.

Rešitev za vse to nam ponuja nov ekonomski pristop, ki mu s skupno besedo rečemo ‘ekonomija delitve’. V skladu z ekonomije delitve si ljudje lahko delijo karkoli: posamezne dobrine, zemljo, energijo, znanje, odgovornost; skupaj se lahko lotijo različnih skupnih projektov itd.

Sončni mozaik (Solar Mosaic)

V Kaliforniji so razvili poseben skupnostni partnerski projekt za sončno energijo (community solar project) poimenovan Solar Mosaic, ki predstavlja inovativen pristop k reševanju zgoraj omenjenih problemov.

Posamezniki lahko kupijo tako imenovane Tiles (tile je angleška beseda za ploščice – kopalniške, strešne, talne – ali za delčke mozaika). Tiles se glasijo na 100 $ in predstavljajo deleže (delnice) v skupnostnem projektu, ki se »sestavljajo« v večje zneske – kot mozaik, ki ga sestavlja veliko manjših delčkov. Ni naključje, da se geslo projekta imenuje Sončna energija, moč skupnosti (The Solar Mosaic, the power of community).

S skupno zbrano vsoto se na javni zgradbi, npr. šoli, postavi manjša sončna elektrarna. Šola in tudi njena okolica tako uporabljata čistejšo energijo, investitorji pa z njenim delovanjem sčasoma dobijo povrnjene svoje deleže, ki jih lahko namenijo za nove skupne projekte. Tako se v neki skupnosti zgradi vedno več sončnih elektrarn.

V kalifornijskem mestu Oaklandu  so na primer ljudje v tem projektu (Oakland Solar Mosaic project) kupili 2.500 deležev (Tiles), s čimer so zbrali 250.000 $, ki so jih vložili v gradnjo sončne elektrarne na strehi javne osnovne šole. S tem šola prihrani nekaj finančnih sredstev, ljudje uporabljajo čisto energijo in v določenem času dobijo povrnjen svoj finančni vložek.

»Skupaj lahko vsi preidemo na sončno energijo« (»Together we can all go solar«) je ključno geslo projekta.

Vir: Solar Energy Meets The Sharing Economy

Ekonomija delitve

Odkar je leta 2008 izbruhnila globalna ekonomska oziroma finančna kriza - predvsem zaradi špekulantskih iger velikih finančnih institucij - se ni zgodilo kaj dosti. Kljub izjemnim naporom vlad, trilijonom vloženih dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, situacija ni niti malo boljša. Celo nasprotno, kriza se je še bolj poglobila, kar vse več ljudi občuti v svojem vsakdanjem življenju.

Resda mnoge države spet beležijo gospodarsko rast in mnoge korporacije ter banke dosegajo visoke dobičke, a to je zgolj posledica obsežnih finančnih injekcij, s katerimi naj bi ustavili krizo. Ker so se morale države za pomoč velikim bankam in drugim finančnim institucijam krepko zadolžiti (pri istih ustanovah, ki so jih le malo prej reševale), imajo zdaj velikanske dolgove. Zato morajo varčevati pri izdatkih za pokojnine, socialne pomoči, za zdravstvo, šolstvo itd. In kdo jim to svetuje? Natanko tisti, ki so krizo zakuhali.

Še tako veliki (finančni) napori pa krize ne morejo rešiti. Ne morejo jo rešiti, ker je potrebno preoblikovati same temelje današnjega ekonomskega in finančnega sistema. Namesto špekulantskih iger, obsežne korupcije, vsesplošne tekme za globalne dobrine (ki uničuje celotne države, medsebojne odnose in globalno okolje), potrebujemo nekaj povsem drugega.

Tisto, kar lahko reši krizo, je - poleg temeljite reforme finančnega sistema - drugačen način porazdelitve globalnih dobrin, predvsem tistih, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (voda, osnovni prehrambeni proizvodi, energetski viri itd.) in ohranitev planetarnega okolja (npr. gozdovi, morja - pri teh dobrinah lahko govorimo predvsem o deljeni odgovornosti).

Sistem dogovorjene - na pravičnosti ter sodelovanju utemeljene - delitve dobrin lahko nadomesti današnje kaotične in destruktivne globalne trge. Kljub temu, da je na planetu dovolj ključnih dobrin za vse ljudi, pa ti trgi delujejo zgolj v interesu dela človeštva in proti vsem “interesom” naravnega okolja.

Tudi naši vzorci “ekonomskega” obnašanja še zdaleč niso trajnostno naravnani. Danes vse, kar potrebujemo, kupimo in uporabljamo predvsem sami zase; vendar bi si mnoge dobrine lahko medsebojno delili (npr. avtomobile, prostore, opremo za dom, orodje itd.). Oporo pa nam pri tem lahko “nudijo” nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter socialna (in ekonomska) omrežja. Delitev oziroma skupna uporaba nekaterih dobrin pomeni znatne prihranke naravnih virov, finančnih sredstev in boljšo povezanost skupnosti.

Več o ekonomiji delitve si lahko preberete v novi e-knjigi Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe na spletni strani Ekonomija delitve.

Delitev je prihodnost

Da smo na ekonomskem področju (in na vseh drugih področjih na katere ima ekonomija vpliv - to pa so praktično vsa področja človeške družbe in naravno okolje) zašli v slepo ulico, je danes jasno praktično vsakomur. Spremembe so potrebne in to zelo globoke. Današnji ukrepi za reševanje ekonomske krize (zniževanje vseh mogočih pravic ljudi in hkrati večanje vpliva ekonomskih ustanov kot so velike banke in korporacije) sploh niso ukrepi za reševanje, temveč krizo samo še poglabljajo.

Danes so praktično vsi ekonomski odnosi utemeljeni na trgovanju oziroma natančneje na menjavi. Skoraj vse kar potrebujemo kupimo in imamo v lasti. Kar je skrajno potratno. Veliko stvari, ki jih imamo, uporabljamo zelo redko.

Primer avtomobil
V eni od raziskav v Veliki Britaniji so odkrili, da mestni prebivalci avto uporabljajo samo 4,6 ure na teden, kar pomeni, da avto kar 97% časa ni v uporabi (Accessing Cars), medtem ko so povprečni letni stroški za en avto 5.500 funtov (6.300 €) - gorivo, vzdrževanje, zavarovanje, popravila, cestnine itd. Kar je zelo neekonomično.

Danes obstajajo številne alternativne oblike “lastništva” avtomobilov. Še posebej atraktivna oblika je delitev avtomobilov. V ZDA doživljajo pravi razcvet na tem področju, na primer: Zipcar, RelayRides, Zimride itd. Avta ni nujno imeti v lasti, če pa ga že imamo, ga lahko delimo z drugimi in pri tem še nekaj zaslužimo.

Takšnih možnosti je še veliko (glej blog Medsebojna delitev), zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve velik obet prihodnosti, saj omogoča velike prihranke naravnih virov, manjše obremenitve okolja, pravičnejšo porazdelitev dobrin (večja dostopnost) in boljšo povezanost med ljudmi.

Poleg načina, kako lahko pridemo do dobrin (seveda bomo še vedno veliko stvari kupovali, na primer osebne predmete, hrano itd.), pa moramo spremeniti tudi naš odnos do naravnih virov in dobrin ter zagotoviti njihovo pravičnejšo globalno porazdelitev. Ključne globalne dobrine (voda, žitarice in drugi osnovni prehrambeni pridelki, energetski viri, gozdovi itd.) ne bi smeli biti več premet brezvestnega izkoriščanja ali sredstvo za bogatenje posameznikov, temveč je potrebno z njimi ravnati odgovorno in jih pravično deliti med seboj. V ta namen bi bilo potrebno ustanoviti posebno institucijo na globalni ravni, ki bi to omogočala (glej Medsebojna delitev na globalni ravni).

Prav tako so potrebne spremembe na finančnem področju, kjer imajo velike zasebne banke in druge finančne institucije skoraj popoln nadzor nad globalnimi financami. Demokratične institucije praktično nimajo več nobenega nadzora in vpliva nad delovanjem teh ustanov. Potrebno bi bilo obdavčenje vseh finančnih transakcij (s čimer bi zajezili špekulacije), zagotoviti nadzor nad finančnimi tokovi (s čimer bi bistveno omejili delovanje tako imenovanih davčnih oaz), zmanjšati velikost bank in nadzorovati njihovo poslovanje.

Tudi na področju dela so potrebne temeljite spremembe. Da bi več ljudem zagotovili delo, bi morali skrajšati delovni čas in starost upokojitve, ne pa ravno obratno. Razmisliti bi bilo potrebno tudi o univerzalnem temeljnem dohodku.

Možnosti torej so, le lotiti se jih je potrebno. Čimprej.

Osnovne potrebe, blaginja in trajnostni razvoj

Kaj sploh ekonomija je in zakaj je za nas tako pomembna? Poznamo veliko definicij ekonomije, vendar skušajmo o njej spregovoriti kar se da kratko in enostavno.
 
Ekonomija je področje človeške družbe, ki je »odgovorno« za materialno plat človeškega bivanja. Bistven namen ekonomije je: omogočiti slehernemu Zemljanu, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe, omogočiti blaginjo vsaki človeški skupnosti in zagotoviti trajnostni razvoj planeta.

Človekove osnovne potrebe so tiste potrebe, od katerih je odvisno njegovo preživetje, a ne samo fizično, temveč tudi preživetje človeka kot družbenega (socialnega) bitja.
Zato so osnovne človekove potrebe naslednje:

- potreba po hrani in neoporečni vodi;
- potreba po zaščiti telesa (primerno bivališče, oblačila);
- potreba po zdravstvenemu varstvu in
- izobraževanju.

Zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb je »samo« predpogoj za blaginjo skupnosti. Blaginja skupnosti pa ni zgolj »seštevek« posameznikov, ki lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, temveč je pogoj zanjo bivanje vseh njenih pripadnikov v zdravem naravnem okolju ter mirnem in pravičnem družbenem okolju.

Zato je ekonomsko področje tako pomemben del celotne družbe, saj mora omogočiti tako zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb kot zagotoviti blaginjo celotne skupnosti (lokalne, državne, globalne), hkrati pa ne sme uničevati planetarnih dobrin in okolja na splošno.

Blaginje človeštva vsekakor ni mogoče doseči s vse­splošnim tekmovanjem za planetarne dobrine in z njihovo nezmerno ter neodgovorno rabo, kar je danes vsesplošna praksa. Blaginjo človeštva je mogoče doseči samo z medsebojno delitvijo, kot temeljnim ekonomskim in družbenim principom. Osnovne potrebe posameznikov, blaginja skupnosti in trajnostni razvoj so tesno povezane med seboj, vez med njimi pa predstavlja medsebojna delitev dobrin.

Kupovati in hkrati pomagati

Je mogoče z vsakdanjim nakupovanjem pomagati različnim neprofitnim organizacijam (društvom, šolam, vrtcem, verskim organizacijam, športnim klubom itd.), ki so nam pri srcu oziroma smo vanje vključeni? Neprofitna organizacija Great Lakes Scrip Center (GLSC), ki že od leta 1994 deluje v ZDA, na svojevrsten način povezuje kupce, podjetja in neprofitne organizacije.

Organizacija GLSC izdaja posebne darilne kartice (gift cards); vsaka kartica se glasi na določeno podjetje (trgovsko ali storitveno, ki se vključuje v ta sistem) in na določeno vsoto. Prej omenjene neprofitne organizacije naročijo določeno število teh darilnih kartic in jih »prodajo« svojim članom, podpornikom ali simpatizerjem (v nadaljevanju člani), ki s temi karticami opravljajo nakupe v podjetjih na katere se kartice glasijo.

Vendar neprofitne organizacije za darilne kartice ne plačajo polne cene, pač pa jim podjetja odobrijo različno visoke popuste – rabate (večinoma v območju od 2 do 15 %). Torej: podjetja preko organizacije GLSC neprofitnim organizacijam prodajo darilne kartice z določenim popustom, te pa svojim članom po polni ceni na katero se glasi kartica (nekaj malega gre še organizaciji GLSC za njeno delovanje). Člani s temi karticami plačujejo izdelke in storitve v podjetjih na katere se kartice glasijo.

Koristi pri tej alternativni obliki plačevanja imajo vsi:

- podjetja se promovirajo kot dobrodelna, hkrati pa si pridobijo zveste in stalne kupce (v ta sistem je vključenih več kot 500 znanih ameriških in mednarodnih podjetij kot so American Airlines, Amazon, Nike, Disney); popusti oziroma rabati pa so tako in tako del normalnega poslovanja podjetij;

- neprofitne organizacije (v ta sistem jih je vključenih približno 14.000) pridobijo finančna sredstva za svoje delovanje (v dobrih 15-ih letih delovanja je bilo tako zbranih približno 300 milijonov dolarjev za delovanje teh organizacij, celoten promet preko darilnih kartic pa je znašal 6 približno milijard dolarjev);

- člani teh neprofitnih organizacij z običajnimi nakupi (ki bi jih tako ali tako opravili) prispevajo k boljšemu delovanju svojih organizacij (npr. šole, ki jo obiskujejo njihovi otroci; cerkve, ki jo obiskujejo; društva, v katerem delujejo itd.).

Gre torej za zanimivo obliko plačevanja, od katere imata korist tako profitni kot neprofitni družbeni sektor. Lahko bi celo rekli, da se del dobičkov podjetij na poseben način vrača v družbeno skupnost kot celoto, saj nenazadnje so tudi podjetja del te družbene celote.

Proti privatizaciji skupnih dobrin

Da bi politiki napolnili prazne blagajne, ki so jih temeljito izpraznili, ko so reševali banke, jemljejo, kjer le morejo in prodajajo, kar le morejo. Tako se britanska vlada namenila prodati kar vse javne gozdove (258.000 hektarov).

A predlog je na srečo takoj naletel na odpor. Skupina 38 Degrees je začela s kampanjo Rešimo naše gozdove (Save Our Forests). V kratkem času so zbrali preko pol milijona podpisov pod peticijo za ohranitev gozdov in vlada si je hitro premislila.

Ne samo v Veliki Britaniji, ljudje vsepovsod prepoznavajo pomen skupnih dobrin, ki so pomembne za celotno človeštvo. Skupne dobrine niso nekaj novega, že stari Rimljani so poznali pojem skupnih dobrin oziroma »stvari, ki pripadajo vsem«. Tako je v znamenitem Justinjanovem zakoniku iz leta 533 zapisano (cesar Justinjan je zaslužen, da so zbrali in uredili celotno Rimsko zakonodajo do njegovega časa):
 
»Sledeče stvari so po naravnem zakonu skupne vsem – zrak, tekoče vode, morje in potemtakem tudi morske obale. Nikomur torej ni prepovedan dostop do morske obale, pod pogojem, da se vzdrži poškodovanja hiš, spomenikov in zgradb na splošno; kajti te niso, kot je morje samo, predmet zakona narodov.«

Rimljani so poleg skupnih poznali tudi javne in zasebne dobrine. Danes pa mnogi (še vedno) zagovarjajo stališče, da je edino z zasebno lastnino mogoče učinkovito upravljati. Že res, da potrebujemo tudi zasebno lastnino, a nekatere stvari so preveč pomembne za celotno človeštvo in okoljsko ravnovesje, da bi zasebniki z njimi počeli, kar koli se jim pač zljubi.

Dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za obstoj celotnega planeta morajo imeti poseben status in z njimi preprosto ne bi smeli trgovati in špekulirati, medsebojna delitev in skrb zanje sta edina načina, kako ravnati z njimi.

Poleg skupnih dobrin, ki so jih poznali že Stari Rimljani (zrak, tekoče vode, morje in morske obale), lahko danes rečemo, da so skupne dobrine še: gozdovi, rodovitna zemlja, energetski viri, pa tudi znanje, kulturna dediščina, internet in še nekatere druge dobrine pomembne za človeštvo kot celoto.

Zato lahko samo pozdravimo Britance, ki so prepoznali pomen gozdov kot dobrine pomembne za vse. A ne, da tudi pri nas ne poznamo takšnih akcij; na primer aktivnosti za zaščito zraka v Trbovlju in okolici (Eko krog), akcija Očistimo Slovenijo in podobne, spadajo v kategorijo zaščite skupnih dobrin človeštva.

Rentalic in NeighborGoods - zakaj imeti stvari samo zase

Rentalic 

Rentalic je neposredni spletni trg (neposredno med dvema osebama), ki omogoča, da stvari, ki jih ne potrebujete ponudite drugim v najem – za plačilo. V najem je mogoče dati praktično karkoli: športne rekvizite, vrtno in hišno orodje, igrače, zunanji žar, računalniško opremo, kose pohištva, fotoaparate, knjige, modne dodatke in še in še stvari.

Koristi imajo tako tisti, ki dajejo v najem in tisti, ki najemajo. Prvi nekaj zaslužijo s stvarmi, ki jih ne potrebujejo, drugi pa poceni pridejo do stvari, ki jih za določen čas potrebujejo. Stvari so bolje izkoriščene, pa še ni potrebno kupovati vedno novih.

NeighborGoods 

NeighborGoods (Sosedske dobrine) je spletno socialno-ekonomsko omrežje za izposojanje in posojanje različnih dobrin. Spletna stran omogoča, da se člani odločajo kdaj, kaj in komu bo posojali, na drugi strani pa kaj in kdaj bi si radi kakšno stvar izposodili.

Celotni postopek posojanja in izposojanja je brezplačen, samo verifikacija posameznikovega računa (ki ni obvezna) stane 4,99 $, kar članom prinese določene dodatne ugodnosti. Posamezniki se med seboj lahko dogovorijo za brezplačno izposojo/posojo, za določen depozit (ki se unovči, če pride do poškodbe stvari) ali za določeno najemnino.

»Pred dvemi leti je vsakdo mislil, da smo popolnoma nori,« je povedala 32-letna Micki Krimmel, ustanoviteljica NeighborGoods. Pravi, da njen uspeh temelji na »želji po skupnosti, želji po bolj trajnostnem načinu življenja in nenazadnje, gre za ekonomijo.«

Medtem, ko gre v svetu trend h graditvi in krepitvi sosedskih skupnosti, celo v ZDA, pa gremo pri nas v smeri rušenja teh izjemno pomembnih medsebojnih odnosov, saj se sosedska pomoč celo kaznuje.

Ekonomija prihodnosti

Že v bližnji prihodnosti bomo priče naglemu nastajanju novih ekonomskih oblik, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Bistvena razlika – v primerjavi z današnjo ekonomijo – bo v spremenjenih vzorcih potrošnje, ki ne bo več izključno individualistična, nakup pa ne bo več prevladujoča oblika dostopa do dobrin.

Nekatere dobrine bomo v prihodnosti uporabljali skupaj oziroma si jih bomo delili, zato bomo poleg individualistične lahko govorili tudi o sodelovalni potrošnji. Ker vemo, da se nekatere naše dobrine, ki jih imamo v lasti (npr. avtomobili, različni hišni pripomočki, oblačila, knjige itd.) slabo izkoriščene, jih na različne načine lahko uporablja več ljudi.

Možnosti delitve dobrin so praktično neomejene; lahko gre za izmenjavo, oddajo in najem, izposojo, podarjanje; nekatere oblike so komercialne, druge ne; nekatere oblike delitve organizirajo podjetja, lokalne skupnosti in druge organizacije, druge pa različna gibanja, ki si prizadevajo za večjo kvaliteto življenja, vsem pa je skupno, da posamezno dobrino uporablja oziroma si jo deli več ljudi.

Večino oblik delitve dobrin podpirajo nove informacijsko komunikacijske oblike, ki omogočajo povezovanje v socialno-ekonomska omrežja. Znotraj omrežij se informacije delijo med vsemi uporabniki, kar pomeni, da vsi vedo, kdaj je kakšna dobrina na voljo, hkrati pa tudi o njeni kvaliteti, uporabnosti in načinu uporabe.

Z ekonomijo delitve, ki temelji na sodelovanju in z vse bolj popularnimi gibanji za počasnejše in preprostejše življenje, bomo zmanjšali pritisk na naravne vire in okolje na splošno (manj odpadkov in izpustov v ozračje). S spremenjenimi vzorci potrošnje se bo začel spreminjati tudi proizvodni in distribucijski sektor ekonomije in sicer v smislu bolj kvalitetnih izdelkov in drugačnemu pristopu do uporabnikov (uporabnost in dostop do izdelkov, ne pa zgolj njihova prodaja).

Kljub novim oblikam, pa bo preživela tudi klasična potrošnja, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase (npr. hrano, perilo, različne osebne predmete), a tudi tu so mogoče številne spremembe (lokalna proizvodnja in potrošnja, organizirano nakupovanje nekaterih dobrin itd.)

Ekonomija delitve, preprostejši in počasnejši način življenja ter uvajanje novih, bolj zelenih tehnologij so torej kombinacija, ki omogoča trajen družbeni razvoj in pravičnejše medsebojne odnose – tako v lokalnih kot v globalni skupnosti.

Stara roba nova raba – nov odnos do dobrin

Zelo zanimiva oblika, ki jo vsaj deloma lahko uvrstimo med oblike medsebojne delitve, je posredovalnica rabljenih predmetov Stara roba nova raba, ki jo vodi Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.

Namen posredovalnice, ki je organizirana kot socialno podjetje, ni samo, da se rabljeni predmeti »dajo ponovno v promet«, temveč tudi zaposlovanje marginaliziranih skupin prebivalstva.

Ljudje, ki imajo stare in še uporabne predmete (seznam) jih lahko donirajo posredovalnici, kjer jih kdorkoli lahko po nizki ceni kupi. Zaslužek je namenjen za plačilo zaposlenih v posredovalnici – ljudi z družbenega dna, za katere na trgu dela praktično ni prostora. Korist imajo še kupci, ki poceni pridejo do povsem uporabnih predmetov in okolje, saj se vsaj malo zmanjša obseg smetišč.

Recikl Bicikl

Zanimiv je tudi projekt skupine slovenskih študentov Recikl Bicikl, ki zbirajo stara kolesa in jih ponovno naredijo uporabne.

S projektom želijo študentje, predvsem med mladimi, prispevati k (Vizija projekta):

- zdravemu življenjskemu slogu
- gibanju mladih
- trajnostni rabi dobrin
- izboljšani kakovosti zraka
- vključenosti mladih
- spodbujanju kreativnosti mladih
- pridobivanju novih znanj in izkušenj

Tako posredovalnica Stara roba nova raba kot projekt Recikl bicikl spreminjata naš pogled na dobrine. Dobrina ni samo stvar, ki jo kupimo, uporabimo in (čim prej) zavržemo, temveč stvar, ki nas združuje, spodbuja k ustvarjalnosti in nam seveda omogoča preživetje.

Res moramo spremeniti naš odnos do dobrin – že ime nam pove, da gre za nekaj dobrega.