Človeško skupnost si lahko predstavljamo kot zelo veliko družino, države ali narode pa kot pripadnike te družine. Ti družinski člani so si zelo različni: eni so mladi, drugi starejši; eni izkušeni, drugi ne; nekateri močni, drugi šibki; eni nestrpni in bojeviti, drugi umirjeni; nekateri bolj podjetni, drugi manj in tako naprej. Skratka, zelo številčni in raznoliki, a vendarle vsi pripadniki ene družine – človeštva.
Nadalje si lahko predstavljamo, da ta velika družina živi skupaj na ogromnem posestvu. To posestvo je ponekod rodovitno, drugje bolj pusto; nekje uspevajo ene vrste pridelki, drugje povsem drugi; ponekod je zemlja bogata z različnimi naravnimi viri, drugje sila skopa; nekje je vode v izobilju, drugje pa komaj za vzorec in tako naprej. Kakorkoli, velika človeška družina ima skupni dom, ki ji omogoča življenje in ta dom je planet Zemlja.
Kako se »bratje« in »sestre«, »sestrične« in »bratranci« obnašajo med seboj in ravnajo drug z drugim? Najmočnejši in starejši posamezno ali skupaj izkoriščajo mlajše in šibkejše; včasih jih pretepajo; jim kradejo dobrine, ki jih imajo na voljo ter hkrati uničujejo in »packajo« njihovo domovanje, ki je hkrati tudi skupno; jih goljufajo, vsiljujejo jim svoja pravila in svoj »prav« ter jim nasploh radi »solijo pamet«. Mlajši in šibki se zato le s težavo razvijajo, ne morejo zrasti v enakovredne člane družine, počutijo se odrinjene in zapostavljene in potem včasih, iz obupa, udarijo nazaj: v starejše »brate« ali »bratrance« vržejo kamen ali jih ugriznejo. In potem so še bolj kaznovani.
A odnosi v družini so lahko tudi povsem drugačni. Starejši in izkušenejši bi lahko pomagali mlajšim in neizkušenim, jim omogočili normalen razvoj, z njimi bi lahko enakopravno sodelovali in jih sprejemali kot enakovredne člane skupnosti oziroma družine. Ko pa gre za naravne vire in druge dobrine, ki so resnično pomembne za njihovo preživetje in so konec koncev v skupni lasti vseh, bi vsi pripadniki človeške družine lahko ravnali tako, kot ravnajo v sleherni normalni družini: dobrine si pravično delijo med seboj ter z njimi zmerno in skrbno ravnajo. Kajti, nobena prava družina ne dopusti, da bi nekateri njeni člani stradali ali kako drugače trpeli, medtem ko imajo drugi vsega preveč in se samovšečno zabavajo.
V resnici smo vsi pripadniki človeške družine, sicer zelo velike in raznolike, a vendarle ene in celovite. Imamo skupen dom, planet Zemljo, ki nam nudi dovolj prostora in dobrin, da bi lahko živeli skupaj – v miru in blaginji. Pot do miru in blaginje pa vodi edino preko pravičnosti in sodelovanja ter medsebojne delitve dobrin. Tako preprosto je to.
četrtek, 11. marec 2010
četrtek, 4. marec 2010
Hrana v smeteh
‟Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ʿPoberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubiʾ.” (Janezov evangelij 6: 12; Nahranitev pet tisočih)
Po podatkih Organizacije združenih narodov je bilo leta 2009 kar 1,02 milijarde ljudi podhranjenih, kar pomeni skoraj vsak šesti Zemljan. To je zastrašujoč podatek in kar je najhuje, problem sploh ni v pomanjkanju hrane, temveč v njeni potratni uporabi in izjemno nepravični porazdelitvi.
V letih 2007 in 2008 je bilo v biogoriva predelanih kar 95 milijonov ton žitaric, a ta količina je še vedno manj kot polovica vse hrane, ki letno po nepotrebnem konča v smeteh. Samo Američani letno zavržejo približno 44 milijonov ton hrane, Britanci preko 5 milijonov ton itd., pravi Tristram Stuart v knjigi Odpadki: razkrivanje globalnega prehranskega škandala (Waste: Uncovering the Global Food Scandal, Penguin Books 2009).
Knjiga sistematično razkriva prehransko podobo današnjega sveta. Lakota še zdaleč ni posledica prenaseljenosti kot nas prepričujejo številni strokovnjaki, temveč rezultat človeške neumnosti, nesposobnosti, ignorance in pohlepa.
Po podatkih FAO (Organizacija ZN za kmetijstvo in prehrano) znaša minimalna povprečna človekova potreba po hrani približno 2.000 kcal (kilo kalorija; količina energije, ki je potrebna, da se kilogram vode segreje za 1 stopinjo Celzija) na dan, navaja Tristram Stuart v svoji knjigi. Proizvodnja vse hrane primerne za človekovo prehrano v svetu pa znaša približno 4.600 kcal na prebivalca dnevno, medtem ko je dejanska poraba 2.000 kcal na prebivalca. To pomeni, da za 2.600 kcal hrane na prebivalca (ali 57 % vse pridelane hrane) ne doseže človeških ust.
Del presežne hrane (žitarice in stročnice) je namenjen prehrani živali (energetska vrednost mesne hrane je bistveno manjša kot energetska vrednost rastlinske hrane, ki jo te živali zaužijejo), del jo pristane v smeteh, del v prekomernih količinah zaužite hrane in zdaj tudi v avtomobilskih tankih za gorivo (biogoriva). A še vedno je celotna količina dejansko porabljene hrane enaka minimalnim zahtevam povprečnega človeka po hrani, to je 2.000 kcal na prebivalca. Z drugimi besedami: na svetu se porabi toliko hrane kolikor jo ljudje dejansko potrebujemo. Zakaj potemtakem toliko lakote?
Trgovine in restavracije v ZDA in EU dnevno nudijo prebivalstvu količino hrane, ki ima energetsko vrednost med 3.500 in 3.900 kcal. Če bi temu dodali še žitarice in stročnice, ki so namenjene prehrani živine, potem količina hrane v ZDA štirikrat presega potrebe ljudi, v Evropi pa več kot trikrat. Hrana je torej izjemno nepravično porazdeljena, nekje jo je bistveno preveč in nekje bistveno premalo.
K pretirani porabi hrane veliko prispevajo tudi prehranske verige, ki letno za oglaševanje na področju hrane namenijo približno 3 milijarde ameriških dolarjev; veliko oglasov je namenjenih predvsem otrokom. Ali ljudje res potrebujemo reklamo za nekaj, kar nujno potrebujemo?
A vrnimo se k odpadkom. Veliko nakupljene hrane konča v smeteh. Samo s hrano, ki konča v smeteh v ZDA in v Veliki Britaniji, bi lahko iz najhujše lakote rešili 1,5 milijarde ljudi (pomeni, da bi jim pomagali z dodatno hrano z energijsko vrednostjo 250 kcal na osebo), kar je več kot je lačnih ljudi v svetu. In sploh nismo upoštevali odpadne hrane v EU, na Japonskem in v drugih bogatih državah, čeprav vemo, da je tudi znotraj teh držav hrana izjemno neenakomerno porazdeljena.
Tudi mi smo del tega sveta, ki dela s hrano kot »svinja z mehom«. Slovenske trgovine, na primer, letno zavržejo približno 15.000 ton kruha (kar pomeni skoraj 30 milijonov €), ki neprodan obleži na policah trgovin. Kruha, žemljic in podobnih proizvodov, seveda noben trgovec naslednji dan ne postavi na trgovinske police – potrošniki hočemo sveže, tople, hrustljave pekovske izdelke. Tudi drugim prehranskim izdelkom se ne godi dosti drugače.
Na koncu lahko zaključimo, da za lakoto v svetu ni prav nobenega razloga. Hrane je za vse ljudi na planetu dovolj in ne samo dovolj, celo preveč jo je. Problem je v naši pretirani porabi hrane (ki pomeni debelost in zdravstvene težave ter veliko odpadkov) in v napačnih prehranskih vzorcih (prevelika pridelava mesa in mesnih izdelkov; ne da jih ne bi smeli jesti, samo preveč človeku primerne hrane gre za prehrano živali, ki bistveno zmanjšajo energetsko vrednost hrane). Prehranski problem je povezan tudi z globalnim segrevanjem in sicer iz dveh vidikov: veliko hrane se predela v biogoriva, presežna pridelava hrane (predvsem mesne) pa pomeni veliko izpustov toplogrednih plinov.
In rešitve. Naučiti se moramo zmernosti, zavreči čim manj hrane (tudi star kruh, na primer, lahko koristno uporabimo v svoji prehrani), vsaj malo moramo spremeniti prehranske vzorce (manj mesne hrane) in se naučiti pravične delitve hrane (in drugih osnovnih dobrin).
Po podatkih Organizacije združenih narodov je bilo leta 2009 kar 1,02 milijarde ljudi podhranjenih, kar pomeni skoraj vsak šesti Zemljan. To je zastrašujoč podatek in kar je najhuje, problem sploh ni v pomanjkanju hrane, temveč v njeni potratni uporabi in izjemno nepravični porazdelitvi.
V letih 2007 in 2008 je bilo v biogoriva predelanih kar 95 milijonov ton žitaric, a ta količina je še vedno manj kot polovica vse hrane, ki letno po nepotrebnem konča v smeteh. Samo Američani letno zavržejo približno 44 milijonov ton hrane, Britanci preko 5 milijonov ton itd., pravi Tristram Stuart v knjigi Odpadki: razkrivanje globalnega prehranskega škandala (Waste: Uncovering the Global Food Scandal, Penguin Books 2009).
Knjiga sistematično razkriva prehransko podobo današnjega sveta. Lakota še zdaleč ni posledica prenaseljenosti kot nas prepričujejo številni strokovnjaki, temveč rezultat človeške neumnosti, nesposobnosti, ignorance in pohlepa.
Po podatkih FAO (Organizacija ZN za kmetijstvo in prehrano) znaša minimalna povprečna človekova potreba po hrani približno 2.000 kcal (kilo kalorija; količina energije, ki je potrebna, da se kilogram vode segreje za 1 stopinjo Celzija) na dan, navaja Tristram Stuart v svoji knjigi. Proizvodnja vse hrane primerne za človekovo prehrano v svetu pa znaša približno 4.600 kcal na prebivalca dnevno, medtem ko je dejanska poraba 2.000 kcal na prebivalca. To pomeni, da za 2.600 kcal hrane na prebivalca (ali 57 % vse pridelane hrane) ne doseže človeških ust.
Del presežne hrane (žitarice in stročnice) je namenjen prehrani živali (energetska vrednost mesne hrane je bistveno manjša kot energetska vrednost rastlinske hrane, ki jo te živali zaužijejo), del jo pristane v smeteh, del v prekomernih količinah zaužite hrane in zdaj tudi v avtomobilskih tankih za gorivo (biogoriva). A še vedno je celotna količina dejansko porabljene hrane enaka minimalnim zahtevam povprečnega človeka po hrani, to je 2.000 kcal na prebivalca. Z drugimi besedami: na svetu se porabi toliko hrane kolikor jo ljudje dejansko potrebujemo. Zakaj potemtakem toliko lakote?
Trgovine in restavracije v ZDA in EU dnevno nudijo prebivalstvu količino hrane, ki ima energetsko vrednost med 3.500 in 3.900 kcal. Če bi temu dodali še žitarice in stročnice, ki so namenjene prehrani živine, potem količina hrane v ZDA štirikrat presega potrebe ljudi, v Evropi pa več kot trikrat. Hrana je torej izjemno nepravično porazdeljena, nekje jo je bistveno preveč in nekje bistveno premalo.
K pretirani porabi hrane veliko prispevajo tudi prehranske verige, ki letno za oglaševanje na področju hrane namenijo približno 3 milijarde ameriških dolarjev; veliko oglasov je namenjenih predvsem otrokom. Ali ljudje res potrebujemo reklamo za nekaj, kar nujno potrebujemo?
A vrnimo se k odpadkom. Veliko nakupljene hrane konča v smeteh. Samo s hrano, ki konča v smeteh v ZDA in v Veliki Britaniji, bi lahko iz najhujše lakote rešili 1,5 milijarde ljudi (pomeni, da bi jim pomagali z dodatno hrano z energijsko vrednostjo 250 kcal na osebo), kar je več kot je lačnih ljudi v svetu. In sploh nismo upoštevali odpadne hrane v EU, na Japonskem in v drugih bogatih državah, čeprav vemo, da je tudi znotraj teh držav hrana izjemno neenakomerno porazdeljena.
Tudi mi smo del tega sveta, ki dela s hrano kot »svinja z mehom«. Slovenske trgovine, na primer, letno zavržejo približno 15.000 ton kruha (kar pomeni skoraj 30 milijonov €), ki neprodan obleži na policah trgovin. Kruha, žemljic in podobnih proizvodov, seveda noben trgovec naslednji dan ne postavi na trgovinske police – potrošniki hočemo sveže, tople, hrustljave pekovske izdelke. Tudi drugim prehranskim izdelkom se ne godi dosti drugače.
Na koncu lahko zaključimo, da za lakoto v svetu ni prav nobenega razloga. Hrane je za vse ljudi na planetu dovolj in ne samo dovolj, celo preveč jo je. Problem je v naši pretirani porabi hrane (ki pomeni debelost in zdravstvene težave ter veliko odpadkov) in v napačnih prehranskih vzorcih (prevelika pridelava mesa in mesnih izdelkov; ne da jih ne bi smeli jesti, samo preveč človeku primerne hrane gre za prehrano živali, ki bistveno zmanjšajo energetsko vrednost hrane). Prehranski problem je povezan tudi z globalnim segrevanjem in sicer iz dveh vidikov: veliko hrane se predela v biogoriva, presežna pridelava hrane (predvsem mesne) pa pomeni veliko izpustov toplogrednih plinov.
In rešitve. Naučiti se moramo zmernosti, zavreči čim manj hrane (tudi star kruh, na primer, lahko koristno uporabimo v svoji prehrani), vsaj malo moramo spremeniti prehranske vzorce (manj mesne hrane) in se naučiti pravične delitve hrane (in drugih osnovnih dobrin).
Vrednost ničesar
»Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.« (Oscar Wilde, Slika Doriana Graya)
Zgornji citat je Oscar Wilde zapisal proti koncu 19. stoletja, več kot stoletje kasneje (2009) pa si ga je za izhodišče svoje izjemne knjige The Value of Nothing (Vrednost ničesar) »izposodil« ameriški ekonomist, sociolog, aktivist in pisec Raj Patel.
Kaj je »cena vsega« in »vrednost ničesar«? Odgovor na to vprašanje, je hkrati tudi odgovor na vprašanje, kakšna je narava naše ekonomije, ki pa pomembno oblikuje svet v katerem živimo?
Osrednji element današnje ekonomije je vsekakor trg. Trg seveda že dolgo ni več zgolj fizičen prostor na katerem se menja trgovsko blago, temveč prej lahko rečemo, da je trg (tržna ekonomija) oznaka za ekonomski model, ki temelji na moči (denarja), tekmovalnosti, na pohlepu in sebičnosti.
Trg sleherno stvar, sleherno človekovo aktivnost in celo človeka samega lahko preoblikuje v trgovsko blago, ki se po določeni ceni prodaja ali kupuje. Če je trg v prvotnem smislu zajemal predvsem obrtniške, industrijske in kmetijske proizvode, pa danes tržno blago postaja praktično vse, kar si lahko zamislimo: zdravje, umetnost, šport, znanje ter praktično vse človekovo okolje in vsi naravni viri.
Cena in vrednost
»Obstaja veliko neskladje med ceno in vrednostjo nečesa, ki ga ekonomisti ne morejo razrešiti, saj je problem neločljiv del ideje o cenah, ki jih vodi želja po dobičku,« pravi Raj Patel. »Cena nečesa nikakor ne izraža njegove vrednosti.«
V sredini slehernega tržnega odnosa je cena, ki naj bi jo ravno trg najbolj pošteno oblikoval. Vendar tržna cena skoraj nikoli ne izraža prave vrednosti stvari, ki se menja na trgu. Že znameniti filozof in ekonomist Adam Smith (1723 – 1790) je razločeval med menjalno vrednostjo in uporabno vrednostjo stvari. Prvi lahko rečemo cena, drugi pa vrednost stvari.
Diamant, na primer, ima visoko ceno in zelo majhno uporabno vrednost, medtem ko ima voda nizko ceno in visoko uporabno vrednost – tega se seveda zavedamo šele, ko nam jo primanjkuje ali, ko jo do konca zapacamo. Posledično se do vode in drugih pomembnih dobrin obnašamo kot do nečesa nepomembnega oziroma cenenega. Diamante in drugo neuporabno »kramo« pa čuvamo v trezorjih in občudujemo v izložbah.
V resnici bomo morali ključnim dobrinam kot so voda, hrana, ozračje, energija itd. podeliti njihovo pravo vrednost. Te dobrine niso cenene, ampak so dejansko neprecenljive. Takšen bi moral biti tudi naš odnos do njih in odgovornost zanje. Brez diamantov, zlata, parfumov in podobnega lahko mirno preživimo.
Prav je, da končno prepoznamo pravo vrednost stvari, ki so nam na voljo za življenje. Ni trg tisti, ki jih bo kdajkoli pravično porazdelil med ljudi, to lahko storimo edino z medsebojno delitvijo teh dobrin. Trgom pa prepustimo vsakovrstno nepotrebno »kramo«, med katere nenazadnje spadajo tudi diamanti in …
Zgornji citat je Oscar Wilde zapisal proti koncu 19. stoletja, več kot stoletje kasneje (2009) pa si ga je za izhodišče svoje izjemne knjige The Value of Nothing (Vrednost ničesar) »izposodil« ameriški ekonomist, sociolog, aktivist in pisec Raj Patel.
Kaj je »cena vsega« in »vrednost ničesar«? Odgovor na to vprašanje, je hkrati tudi odgovor na vprašanje, kakšna je narava naše ekonomije, ki pa pomembno oblikuje svet v katerem živimo?
Osrednji element današnje ekonomije je vsekakor trg. Trg seveda že dolgo ni več zgolj fizičen prostor na katerem se menja trgovsko blago, temveč prej lahko rečemo, da je trg (tržna ekonomija) oznaka za ekonomski model, ki temelji na moči (denarja), tekmovalnosti, na pohlepu in sebičnosti.
Trg sleherno stvar, sleherno človekovo aktivnost in celo človeka samega lahko preoblikuje v trgovsko blago, ki se po določeni ceni prodaja ali kupuje. Če je trg v prvotnem smislu zajemal predvsem obrtniške, industrijske in kmetijske proizvode, pa danes tržno blago postaja praktično vse, kar si lahko zamislimo: zdravje, umetnost, šport, znanje ter praktično vse človekovo okolje in vsi naravni viri.
Cena in vrednost
»Obstaja veliko neskladje med ceno in vrednostjo nečesa, ki ga ekonomisti ne morejo razrešiti, saj je problem neločljiv del ideje o cenah, ki jih vodi želja po dobičku,« pravi Raj Patel. »Cena nečesa nikakor ne izraža njegove vrednosti.«
V sredini slehernega tržnega odnosa je cena, ki naj bi jo ravno trg najbolj pošteno oblikoval. Vendar tržna cena skoraj nikoli ne izraža prave vrednosti stvari, ki se menja na trgu. Že znameniti filozof in ekonomist Adam Smith (1723 – 1790) je razločeval med menjalno vrednostjo in uporabno vrednostjo stvari. Prvi lahko rečemo cena, drugi pa vrednost stvari.
Diamant, na primer, ima visoko ceno in zelo majhno uporabno vrednost, medtem ko ima voda nizko ceno in visoko uporabno vrednost – tega se seveda zavedamo šele, ko nam jo primanjkuje ali, ko jo do konca zapacamo. Posledično se do vode in drugih pomembnih dobrin obnašamo kot do nečesa nepomembnega oziroma cenenega. Diamante in drugo neuporabno »kramo« pa čuvamo v trezorjih in občudujemo v izložbah.
V resnici bomo morali ključnim dobrinam kot so voda, hrana, ozračje, energija itd. podeliti njihovo pravo vrednost. Te dobrine niso cenene, ampak so dejansko neprecenljive. Takšen bi moral biti tudi naš odnos do njih in odgovornost zanje. Brez diamantov, zlata, parfumov in podobnega lahko mirno preživimo.
Prav je, da končno prepoznamo pravo vrednost stvari, ki so nam na voljo za življenje. Ni trg tisti, ki jih bo kdajkoli pravično porazdelil med ljudi, to lahko storimo edino z medsebojno delitvijo teh dobrin. Trgom pa prepustimo vsakovrstno nepotrebno »kramo«, med katere nenazadnje spadajo tudi diamanti in …
Kam gremo od tu naprej?
Znameniti ameriški aktivist in borec za človekove pravice Martin Luther King se je v govoru z naslovom Kam gremo od tu naprej (Where do we go from here) že davnega leta 1967 spraševal:
‟Nekega dne se moramo vprašati: "Zakaj je v Ameriki štirideset milijonov ljudi revnih?" In ko si postavimo to vprašanje, se nam porajajo vprašanja o ekonomskem sistemu, o širši porazdelitvi bogastva. Ko se sprašujemo o tem, se nam porajajo vprašanja o kapitalistični ekonomiji. In jaz samo pravim, da si moramo začeti zastavljati vprašanja o celotni družbi. Pozvani smo, da pomagamo obupanim beračem na trgu življenja. Toda nekega dne moramo sprevideti, da je potrebno preobraziti sistem, ki ustvarja berače. O tem si moramo zastavljati vprašanja. Vidite, prijatelji moji, ko se ukvarjate s tem, si zastavite vprašanje: "Kdo ima v lasti nafto?" Zastavite si vprašanje: "Kdo je lastnik železove rude?" Zastavite si vprašanje: "Zakaj morajo ljudje plačevati račune za vodo v svetu, ki ga sestavljata dve tretjini vode? "To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti.”
Več desetletij kasneje so ta vprašanja še vedno aktualna. Ekonomski sistem še vedno »proizvaja« revne in berače, vedno bolj. Bogastvo je porazdeljeno nepravično, bolj kot kdajkoli prej. Vedno več naravnega bogastva je v zasebnih rokah. In tako naprej.
Luthrova vprašanja si moramo torej ponovno zastaviti. In čas je, da poiščemo tudi odgovore:
Ključni ekonomski cilj je blaginja ljudi, a ne samo nekaterih, temveč vseh ljudi. Samo s sodelovanjem, pravičnostjo in medsebojno delitvijo dobrin lahko zagotovimo blaginjo človeštva.
Od tu gre pot naprej.
‟Nekega dne se moramo vprašati: "Zakaj je v Ameriki štirideset milijonov ljudi revnih?" In ko si postavimo to vprašanje, se nam porajajo vprašanja o ekonomskem sistemu, o širši porazdelitvi bogastva. Ko se sprašujemo o tem, se nam porajajo vprašanja o kapitalistični ekonomiji. In jaz samo pravim, da si moramo začeti zastavljati vprašanja o celotni družbi. Pozvani smo, da pomagamo obupanim beračem na trgu življenja. Toda nekega dne moramo sprevideti, da je potrebno preobraziti sistem, ki ustvarja berače. O tem si moramo zastavljati vprašanja. Vidite, prijatelji moji, ko se ukvarjate s tem, si zastavite vprašanje: "Kdo ima v lasti nafto?" Zastavite si vprašanje: "Kdo je lastnik železove rude?" Zastavite si vprašanje: "Zakaj morajo ljudje plačevati račune za vodo v svetu, ki ga sestavljata dve tretjini vode? "To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti.”
Več desetletij kasneje so ta vprašanja še vedno aktualna. Ekonomski sistem še vedno »proizvaja« revne in berače, vedno bolj. Bogastvo je porazdeljeno nepravično, bolj kot kdajkoli prej. Vedno več naravnega bogastva je v zasebnih rokah. In tako naprej.
Luthrova vprašanja si moramo torej ponovno zastaviti. In čas je, da poiščemo tudi odgovore:
Ključni ekonomski cilj je blaginja ljudi, a ne samo nekaterih, temveč vseh ljudi. Samo s sodelovanjem, pravičnostjo in medsebojno delitvijo dobrin lahko zagotovimo blaginjo človeštva.
Od tu gre pot naprej.
petek, 26. februar 2010
Moč denarja
Misel oziroma že kar pregovor, da »denar pomeni moč«, ni nekaj novega. Vendarle, ali se tisti, ki s to močjo (silo) upravljajo, tega tudi zavedajo in, ali se zavedajo vseh posledic, ki iz tega izhajajo.
Že veliki filozof Aristotel je vedel, da je denar »nastal za menjavo dobrin«. Dobrine pa so vse tisto, kar človek potrebuje za življenje. Denar je pomembna iznajdba človeštva, saj je bistveno olajšal kroženje dobrin v človeški skupnosti. Ker je v denarju mogoče izraziti vrednost sleherne dobrine, jih je zaradi tega tudi mogoče enostavno izmenjevati.
Vendar je že Aristotel poznal tudi temnejšo plat denarja: »Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli.« Ko torej denar postane zgolj sredstvo za pridobivanje še več denarja, postane osovražen in škodljiv.
V času Aristotla (384 – 322 pr. n. š.) je bilo osovraženo oderuštvo posameznikov (»obresti pa delajo iz denarja več denarja«), danes pa praktično ves finančni sistem (banke in druge finančne institucije, borze itd.) sloni na posojanju denarja za obresti, na špekuliranju in na korupciji. Le manjši del denarja tako lahko »odigra« vlogo, za katero je bil pravzaprav iznajden – za menjavo dobrin. Tako se ogromno bogastvo in s tem moč kopičita v rokah posameznikov, zelo veliko ljudi pa trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin (hrane, vode, energije itd.).
Vzroki in posledice
Ko pade bomba, vsakdo vidi povezavo med dejanjem in njegovo posledico. Ko pa se zaradi špekulacij na svetovnih trgih cena pšenice dvigne za npr. 10 $ na tono, tega nihče ne poveže (ali noče povezati) z milijoni ljudi v revnih državah, ki zdrsnejo v revščino ali celo lakoto. Odločitev Evropske komisije ali vlade ZDA o višjem subvencioniranju kmetijstva, milijone malih kmetov v revnih državah potisne v hudo revščino. Že majhna sprememba obrestnih mer centralnih bankirjev lahko uniči tisoče podjetij po vsem svetu in sto tisoče ljudi, ki jim ta podjetja omogočajo preživetje. A nič drugače ni na nižjem nivoju: že relativno »nedolžne« ekonomske odločitve predsednikov vlad, ministrov, direktorjev lahko pahnejo tisoče ljudi v revščino.
Ravnanje z denarjem ni nedolžna in neodvisna igra finančnih strokovnjakov, temveč skrajno resno in odgovorno delo, ki prinaša izjemne posledice. Zato ne drži, da je ekonomija nevtralna znanstvena veda, temveč je globoko vpeta v vsakdanje družbeno življenje. Mnogi finančni strokovnjaki, bankirji, borzni špekulantje (tudi pri nas) imajo na vesti mnogo trpečih, sestradanih ali po nepotrebnem umrlih ljudi po vsem svetu. Pogosto mnogo več, kot generali. Če posledice niso neposredno vidne, to še zdaleč ne pomeni, da jih tudi v resnici ni. V času gospodarske krize se je npr. število lačnih v svetu dvignilo z 852 milijona na1,02 milijarde ljudi (vsega v enem letu). In danes vemo, kdo je povzročil gospodarsko krizo.
Denar torej ni slab sam po sebi, temveč so slaba dejanja ljudi, ki z njim upravljajo. Lahko pa so tudi dobra. Če denar uporabljamo v splošno korist, potem je njegova vloga vsekakor pozitivna. Vsi, ki se z ekonomijo ukvarjajo, se morajo zavedati, da je edino pravo ravnanje pravično ravnanje.
»Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je »pravično« to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti,« pravi Aristotel. Samo pravično ekonomsko ravnanje lahko pripelje do blaginje v skupnosti: pravična delitev dobrin, pravično ravnanje z denarjem itd.
Že veliki filozof Aristotel je vedel, da je denar »nastal za menjavo dobrin«. Dobrine pa so vse tisto, kar človek potrebuje za življenje. Denar je pomembna iznajdba človeštva, saj je bistveno olajšal kroženje dobrin v človeški skupnosti. Ker je v denarju mogoče izraziti vrednost sleherne dobrine, jih je zaradi tega tudi mogoče enostavno izmenjevati.
Vendar je že Aristotel poznal tudi temnejšo plat denarja: »Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli.« Ko torej denar postane zgolj sredstvo za pridobivanje še več denarja, postane osovražen in škodljiv.
V času Aristotla (384 – 322 pr. n. š.) je bilo osovraženo oderuštvo posameznikov (»obresti pa delajo iz denarja več denarja«), danes pa praktično ves finančni sistem (banke in druge finančne institucije, borze itd.) sloni na posojanju denarja za obresti, na špekuliranju in na korupciji. Le manjši del denarja tako lahko »odigra« vlogo, za katero je bil pravzaprav iznajden – za menjavo dobrin. Tako se ogromno bogastvo in s tem moč kopičita v rokah posameznikov, zelo veliko ljudi pa trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin (hrane, vode, energije itd.).
Vzroki in posledice
Ko pade bomba, vsakdo vidi povezavo med dejanjem in njegovo posledico. Ko pa se zaradi špekulacij na svetovnih trgih cena pšenice dvigne za npr. 10 $ na tono, tega nihče ne poveže (ali noče povezati) z milijoni ljudi v revnih državah, ki zdrsnejo v revščino ali celo lakoto. Odločitev Evropske komisije ali vlade ZDA o višjem subvencioniranju kmetijstva, milijone malih kmetov v revnih državah potisne v hudo revščino. Že majhna sprememba obrestnih mer centralnih bankirjev lahko uniči tisoče podjetij po vsem svetu in sto tisoče ljudi, ki jim ta podjetja omogočajo preživetje. A nič drugače ni na nižjem nivoju: že relativno »nedolžne« ekonomske odločitve predsednikov vlad, ministrov, direktorjev lahko pahnejo tisoče ljudi v revščino.
Ravnanje z denarjem ni nedolžna in neodvisna igra finančnih strokovnjakov, temveč skrajno resno in odgovorno delo, ki prinaša izjemne posledice. Zato ne drži, da je ekonomija nevtralna znanstvena veda, temveč je globoko vpeta v vsakdanje družbeno življenje. Mnogi finančni strokovnjaki, bankirji, borzni špekulantje (tudi pri nas) imajo na vesti mnogo trpečih, sestradanih ali po nepotrebnem umrlih ljudi po vsem svetu. Pogosto mnogo več, kot generali. Če posledice niso neposredno vidne, to še zdaleč ne pomeni, da jih tudi v resnici ni. V času gospodarske krize se je npr. število lačnih v svetu dvignilo z 852 milijona na1,02 milijarde ljudi (vsega v enem letu). In danes vemo, kdo je povzročil gospodarsko krizo.
Denar torej ni slab sam po sebi, temveč so slaba dejanja ljudi, ki z njim upravljajo. Lahko pa so tudi dobra. Če denar uporabljamo v splošno korist, potem je njegova vloga vsekakor pozitivna. Vsi, ki se z ekonomijo ukvarjajo, se morajo zavedati, da je edino pravo ravnanje pravično ravnanje.
»Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je »pravično« to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti,« pravi Aristotel. Samo pravično ekonomsko ravnanje lahko pripelje do blaginje v skupnosti: pravična delitev dobrin, pravično ravnanje z denarjem itd.
torek, 26. januar 2010
Haiti in globalne rezerve hrane
Naravne katastrofe, kakršna se je nedavno pripetila na Haitiju, so bile, so in bodo spremljale človeštvo tudi v prihodnosti. Vsakokrat, ko se pripeti kaj hujšega, se začne mrzlično zbiranje najnujnejšega za prizadeto prebivalstvo. Odzivnost mednarodne skupnosti je sicer hitra, a vendarle je potrebno kar nekaj časa, da se zberejo znatna materialna in finančna sredstva.
Nevladna organizacija Share The World Resource (krajše STWR) oziroma Medsebojna delitev svetovnih virov (ali dobrin), ki ima status posvetovalnega telesa pri Ekonomskem in socialnem svetu OZN, je nedavno predlagala oblikovanje globalnih rezerv hrane.
"Potrebujemo novo, smelo vizijo za prehransko in kmetijsko politiko," pravi Robin Willoughby, politični strateg pri STWR. "Prehranske rezerve je potrebno uporabiti kot del resnično večstranskega sodelovanja med državami, ne pa zgolj kot podporo zdajšnji izvozni trgovinski ureditvi, ki daje prednost državam, kot so ZDA in države EU."
Tako bi ne samo zagotovili, da ljudje ob naravnih katastrofah ne bi bili popolnoma odvisni od trenutne dobrodelnosti mednarodne skupnosti, ki je sicer pogosto velikodušna (sploh, če gre za hujše katastrofe), temveč bi bila hrana in druge nujne dobrine vedno in takoj na voljo.
A ne gre samo za naravne katastrofe, ki vedno vzbudijo sočutje mednarodne skupnosti. Daleč od oči javnosti se odvija drama dobre milijarde ljudi (natančneje 1,02 milijarde ljudi), ki so, po podatkih OZN, kronično podhranjeni. Za njih je katastrofa vsakodnevna, stalna. Za medije pa ni zanimiva, saj zanje ni dovolj dramatična in posledično je ta permanentna katastrofa globalnih razsežnosti povsem na obrobju naše zavest in pozornosti.
Da bi odpravili kronično lakoto in revščino, ta sramotni madež sodobnega človeštva, in se izognili vsakokratnem mrzličnem zbiranju pomoči ob naravnih katastrofah, bi morali globalno ekonomijo postaviti na nove temelje, ki se imenujejo medsebojna delitev svetovnih dobrin. Tej veliki ideji se prvenstveno posveča nevladna organizacija STWR: Sharing in The Global Economy ali Medsebojna delitev v globalni ekonomiji.
Nevladna organizacija Share The World Resource (krajše STWR) oziroma Medsebojna delitev svetovnih virov (ali dobrin), ki ima status posvetovalnega telesa pri Ekonomskem in socialnem svetu OZN, je nedavno predlagala oblikovanje globalnih rezerv hrane.
"Potrebujemo novo, smelo vizijo za prehransko in kmetijsko politiko," pravi Robin Willoughby, politični strateg pri STWR. "Prehranske rezerve je potrebno uporabiti kot del resnično večstranskega sodelovanja med državami, ne pa zgolj kot podporo zdajšnji izvozni trgovinski ureditvi, ki daje prednost državam, kot so ZDA in države EU."
Tako bi ne samo zagotovili, da ljudje ob naravnih katastrofah ne bi bili popolnoma odvisni od trenutne dobrodelnosti mednarodne skupnosti, ki je sicer pogosto velikodušna (sploh, če gre za hujše katastrofe), temveč bi bila hrana in druge nujne dobrine vedno in takoj na voljo.
A ne gre samo za naravne katastrofe, ki vedno vzbudijo sočutje mednarodne skupnosti. Daleč od oči javnosti se odvija drama dobre milijarde ljudi (natančneje 1,02 milijarde ljudi), ki so, po podatkih OZN, kronično podhranjeni. Za njih je katastrofa vsakodnevna, stalna. Za medije pa ni zanimiva, saj zanje ni dovolj dramatična in posledično je ta permanentna katastrofa globalnih razsežnosti povsem na obrobju naše zavest in pozornosti.
Da bi odpravili kronično lakoto in revščino, ta sramotni madež sodobnega človeštva, in se izognili vsakokratnem mrzličnem zbiranju pomoči ob naravnih katastrofah, bi morali globalno ekonomijo postaviti na nove temelje, ki se imenujejo medsebojna delitev svetovnih dobrin. Tej veliki ideji se prvenstveno posveča nevladna organizacija STWR: Sharing in The Global Economy ali Medsebojna delitev v globalni ekonomiji.
sobota, 9. januar 2010
O ekonomiji
Čeprav je ekonomija izredno pomembna za življenje slehernega posameznika in celotne družbe, pa nam je to področje nekako tuje in nerazumljivo. Ekonomska vprašanja prepuščamo »posvečenim strokovnjakom«, ki nam preproste stvari zapletejo do nerazpoznavnosti; upravljanje s tem izjemno pomembnim družbenim področjem pa prepuščamo pohlepnim posameznikom in skupinam, ki ekonomijo pogosto izrabljajo zgolj za lastne interese. Njihova moč je pogojena z našo neaktivnostjo.
Koliko in kakšno hrano bomo jedli, v kakšnem stanovanju bomo živeli, v kakšno šolo bomo hodili, kakšno službo bomo opravljali, kakšen bo naš dostop do zdravstvenih storitev, po kakšnih cestah se bomo vozili, kakšne oblike sprostitve ali zabave si bomo lahko privoščili? Vse to so prvenstveno ekonomska vprašanja. Od tega, v kakšnem ekonomskem sistemu živimo, kakšne so naše ekonomske ustanove in kdo ter kako z njimi upravlja, je odvisna kvaliteta našega življenja.
Ekonomija ni tako zelo zahtevna, da bi jo prepuščali zgolj ekonomskim strokovnjakom, bistveno je, da vemo, čemu je namenjena. Vsekakor ne brezmejnemu bogatenju posameznikov in skupin, ki pri tem ne izbirajo ne sredstev in ne načinov za dosego svojih ciljev. Tudi ni namenjena brezglavemu trošenju dobrin, zaradi česar brezštevilni ljudje trpijo pomanjkanje, okolje pa naglo propada.
Temeljni namen ekonomije je drugačen, njena glavna naloga je zagotavljati blaginjo, a ne samo nekaterih, temveč blaginjo vseh ljudi, prav vseh ljudi. In kaj sploh je blaginja? Blaginja pomeni, da vsak posameznik lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe (po hrani, vodi, bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju), da vsa družbena področja (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, kultura itd.) lahko nemoteno delujejo, ob tem, da se ohranja naravno in družbeno ravnovesje. Zato je še kako pomembno, na podlagi katerih vrednot deluje ekonomski sistem.
»Vrednote« tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa nekaterih posameznikov, skupin in držav se danes preko ekonomskega sistema vsiljujejo celotni človeški družbi. Dejansko pa bi morale biti univerzalne človeške vrednote pravičnosti, sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve, ki jih najpopolneje uteleša Deklaracija človekovih pravic Združenih narodov, podlaga delovanja slehernega družbenega področja, še zlasti ekonomskega.
Za takšno ekonomijo si moramo prizadevati.
Koliko in kakšno hrano bomo jedli, v kakšnem stanovanju bomo živeli, v kakšno šolo bomo hodili, kakšno službo bomo opravljali, kakšen bo naš dostop do zdravstvenih storitev, po kakšnih cestah se bomo vozili, kakšne oblike sprostitve ali zabave si bomo lahko privoščili? Vse to so prvenstveno ekonomska vprašanja. Od tega, v kakšnem ekonomskem sistemu živimo, kakšne so naše ekonomske ustanove in kdo ter kako z njimi upravlja, je odvisna kvaliteta našega življenja.
Ekonomija ni tako zelo zahtevna, da bi jo prepuščali zgolj ekonomskim strokovnjakom, bistveno je, da vemo, čemu je namenjena. Vsekakor ne brezmejnemu bogatenju posameznikov in skupin, ki pri tem ne izbirajo ne sredstev in ne načinov za dosego svojih ciljev. Tudi ni namenjena brezglavemu trošenju dobrin, zaradi česar brezštevilni ljudje trpijo pomanjkanje, okolje pa naglo propada.
Temeljni namen ekonomije je drugačen, njena glavna naloga je zagotavljati blaginjo, a ne samo nekaterih, temveč blaginjo vseh ljudi, prav vseh ljudi. In kaj sploh je blaginja? Blaginja pomeni, da vsak posameznik lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe (po hrani, vodi, bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju), da vsa družbena področja (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, kultura itd.) lahko nemoteno delujejo, ob tem, da se ohranja naravno in družbeno ravnovesje. Zato je še kako pomembno, na podlagi katerih vrednot deluje ekonomski sistem.
»Vrednote« tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa nekaterih posameznikov, skupin in držav se danes preko ekonomskega sistema vsiljujejo celotni človeški družbi. Dejansko pa bi morale biti univerzalne človeške vrednote pravičnosti, sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve, ki jih najpopolneje uteleša Deklaracija človekovih pravic Združenih narodov, podlaga delovanja slehernega družbenega področja, še zlasti ekonomskega.
Za takšno ekonomijo si moramo prizadevati.
sreda, 30. december 2009
Avatar, Eywe in Gaja
“Jake, naša Velika mati se ne postavlja na nikogaršnjo stran. Samo ščiti ravnovesje življenja.” Neytiri v filmu Avatar
Boginja Eywe je Velika boginja mati, ki skrbi za ravnovesje na luni Pandori planeta Polifem v osončju Alfa Kentaver. Domorodno pleme Na’vijev živi povsem v skladu s tem ravnovesjem življenja. Celotna Pandora deluje kot nekakšen kompleksen organizem, povezan z nevidno energijsko mrežo, ki kot nekakšen živčni sistem povezuje vse dele v celoto. A mogočni korporaciji RDA z Zemlje, ki leta 2154 na Pandori koplje dragoceni mineral unobtanium, sta pleme Na’vijev in naravno okolje v napoto, saj jim je v interesu zgolj in edino pridobivanje minerala in seveda čim večji dobiček – zato ne izbirajo sredstev, da bi ta cilj dosegli. Takšna je podlaga epskega filma Avatar (2009) ameriškega režiserja Jamesa Camerona. A dejansko je to naša zgodba, zgodba, ki se odvija tukaj in zdaj.
Tudi Zemljani imamo namreč svojo Eywe. Planet Zemlja je zapleten sistem, ki samodejno uravnava najboljše pogoje za bivanje, nas že kar nekaj časa poučuje in prepričuje britanski znanstvenik James Lovelock. Ta sistem, ki ga je po starogrški boginji Zemlji poimenoval Gaja, sestavljajo vsa živa bitja in neživa narava ter je sposoben samostojno uravnavati občutljivo kemijsko, fizikalno in še posebej temperaturno ravnovesje. Gaja ravnovesje vzdržuje znotraj ozko določenih meja, ki vsem trenutnim organizmom zagotavljajo najboljše pogoje za preživetje. Že dvig povprečne Zemljine temperature nad 2 stopinji Celzija, pravijo znanstveniki, lahko bistveno spremeni življenjske pogoje, ki se jim številni organizmi ne morejo prilagoditi, vsaj v kratkem času ne. To pa lahko povzroči verižno reakcijo propadanja drugih organizmov, posamičnih ekosistemov in končno celotnega planetarnega okolja.
James Lovelock je dosedanje prepričanje, da se živa bitja zgolj prilagajo svojemu okolju, bistveno spremenil, saj iz njegove teorije izhaja, da živa bitja soustvarjajo pogoje v katerih bivajo. Vsak posamičen organizem – od mikroorganizmov, planktona, dreves do črvov, ptic, kitov – ima svojo vlogo v tem zapletenem sistemu. Spremembe so za takšen sistem sicer nekaj povsem običajnega, a običajno potekajo v daljših časovnih obdobjih.
V tem zapletenem okolju ima svoje mesto tudi človek, ki pa je v zadnjem relativno kratkem časovnem obdobju (zadnjih dvesto let tako imenovane industrijske revolucije) bistveno vplival na porušitev občutljivega Gajinega ravnovesja. Pretirani izpusti toplogrednih plinov; onesnaževanje zemlje, vode in zraka ter obsežno uničevanje naravnih ekosistemov, preprečujejo številnim manjšim in večjim organizmom opravljati svojo vlogo v širšem sistemu – planetu Zemlji. S tem so moteni ustaljeni fizikalno-kemijski procesi v oceanih, v ozračju in na/v zemlji.
Zgodba iz filma Avatar je več kot poučna, prav tako teorija o Gaji, saj nas opominjata, da živimo v kompleksnem okolju, kjer so vsi deli medsebojno povezani v celoto, ki vsem omogoča preživetje in blaginjo. Zato se moramo naučiti živeti v sožitju z vsemi ostalimi bitji, najprej seveda človeškimi, in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Ni nujno potrebno sprejemati teorije oziroma hipoteze o Gaji, prav pa je, da začnemo razmišljati o našem planetarnem okolju kot domu, ki nam daje življenje in omogoča blaginjo, o drugih bitjih pa kot o naših sopotnikih in nujno potrebnih členih verige življenja na planetu. Vseeno je, ali govorimo o Gaji, življenjskem ravnovesju ali o trajnostnem razvoju, bistveno je, da spremenimo naš odnos do okolja, do drugih živih bitij na planetu in seveda do drugih ljudi.
V filmu Avatar se domorodna plemena Pandore in nekaj Zemljanov uprejo uničevalni logiki dobička za vsako ceno, ki jo izvajajo samovšečni in nasilni posamezniki v imenu pohlepnih lastnikov korporacije. In uspejo. Kaj pa mi?
Še nekaj o Gaji
Teorija o Gaji predpostavlja, da se živi (organski) in neživi (anorganski) deli planeta Zemlje razvijajo skupaj kot eno življenje, kot sistem, ki se sam uravnava. Teorija pravi, da ta življenjski sistem samodejno nadzoruje globalno temperaturo, sestavine ozračja, slanost oceanov in drugih dejavnikov, ki vzdržujejo primerne pogoje za bivanje. Kar lahko izrazimo z besedno zvezo "življenje vzdržuje primerne pogoje za svoje preživetje." Živi sistem planeta Zemlje lahko primerjamo s slehernim posamičnim organizmom, ki ureja svojo telesno temperaturo, slanost krvi, itd.
Primer delovanja Gaje:
Kot primer delovanja Gaje lahko navedemo tvorjenje oblakov nad oceani, kjer živi organizmi sodelujejo s tako imenovano neživo naravo. Nastanek teh oblakov je skoraj v celoti odvisen od presnove oceanskih alg, ki sproščajo velike molekule žvepla (kot odpadni plin), ki postanejo kondenzacijsko jedro za dežne kaplje. Pred tem je veljalo, da je nastajanje oblakov nad oceani zgolj kemično-fizikalni pojav. Nastajanja oblakov ne samo pomaga urejati Zemljino temperaturo, temveč je pomemben mehanizem, ki žveplo vrne kopenskim ekosistemom. (Vir: The Gaia Theory)
Teorijo o Gaji je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil dr. James Lovelock.
Boginja Eywe je Velika boginja mati, ki skrbi za ravnovesje na luni Pandori planeta Polifem v osončju Alfa Kentaver. Domorodno pleme Na’vijev živi povsem v skladu s tem ravnovesjem življenja. Celotna Pandora deluje kot nekakšen kompleksen organizem, povezan z nevidno energijsko mrežo, ki kot nekakšen živčni sistem povezuje vse dele v celoto. A mogočni korporaciji RDA z Zemlje, ki leta 2154 na Pandori koplje dragoceni mineral unobtanium, sta pleme Na’vijev in naravno okolje v napoto, saj jim je v interesu zgolj in edino pridobivanje minerala in seveda čim večji dobiček – zato ne izbirajo sredstev, da bi ta cilj dosegli. Takšna je podlaga epskega filma Avatar (2009) ameriškega režiserja Jamesa Camerona. A dejansko je to naša zgodba, zgodba, ki se odvija tukaj in zdaj.
Tudi Zemljani imamo namreč svojo Eywe. Planet Zemlja je zapleten sistem, ki samodejno uravnava najboljše pogoje za bivanje, nas že kar nekaj časa poučuje in prepričuje britanski znanstvenik James Lovelock. Ta sistem, ki ga je po starogrški boginji Zemlji poimenoval Gaja, sestavljajo vsa živa bitja in neživa narava ter je sposoben samostojno uravnavati občutljivo kemijsko, fizikalno in še posebej temperaturno ravnovesje. Gaja ravnovesje vzdržuje znotraj ozko določenih meja, ki vsem trenutnim organizmom zagotavljajo najboljše pogoje za preživetje. Že dvig povprečne Zemljine temperature nad 2 stopinji Celzija, pravijo znanstveniki, lahko bistveno spremeni življenjske pogoje, ki se jim številni organizmi ne morejo prilagoditi, vsaj v kratkem času ne. To pa lahko povzroči verižno reakcijo propadanja drugih organizmov, posamičnih ekosistemov in končno celotnega planetarnega okolja.
James Lovelock je dosedanje prepričanje, da se živa bitja zgolj prilagajo svojemu okolju, bistveno spremenil, saj iz njegove teorije izhaja, da živa bitja soustvarjajo pogoje v katerih bivajo. Vsak posamičen organizem – od mikroorganizmov, planktona, dreves do črvov, ptic, kitov – ima svojo vlogo v tem zapletenem sistemu. Spremembe so za takšen sistem sicer nekaj povsem običajnega, a običajno potekajo v daljših časovnih obdobjih.
V tem zapletenem okolju ima svoje mesto tudi človek, ki pa je v zadnjem relativno kratkem časovnem obdobju (zadnjih dvesto let tako imenovane industrijske revolucije) bistveno vplival na porušitev občutljivega Gajinega ravnovesja. Pretirani izpusti toplogrednih plinov; onesnaževanje zemlje, vode in zraka ter obsežno uničevanje naravnih ekosistemov, preprečujejo številnim manjšim in večjim organizmom opravljati svojo vlogo v širšem sistemu – planetu Zemlji. S tem so moteni ustaljeni fizikalno-kemijski procesi v oceanih, v ozračju in na/v zemlji.
Zgodba iz filma Avatar je več kot poučna, prav tako teorija o Gaji, saj nas opominjata, da živimo v kompleksnem okolju, kjer so vsi deli medsebojno povezani v celoto, ki vsem omogoča preživetje in blaginjo. Zato se moramo naučiti živeti v sožitju z vsemi ostalimi bitji, najprej seveda človeškimi, in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Ni nujno potrebno sprejemati teorije oziroma hipoteze o Gaji, prav pa je, da začnemo razmišljati o našem planetarnem okolju kot domu, ki nam daje življenje in omogoča blaginjo, o drugih bitjih pa kot o naših sopotnikih in nujno potrebnih členih verige življenja na planetu. Vseeno je, ali govorimo o Gaji, življenjskem ravnovesju ali o trajnostnem razvoju, bistveno je, da spremenimo naš odnos do okolja, do drugih živih bitij na planetu in seveda do drugih ljudi.
V filmu Avatar se domorodna plemena Pandore in nekaj Zemljanov uprejo uničevalni logiki dobička za vsako ceno, ki jo izvajajo samovšečni in nasilni posamezniki v imenu pohlepnih lastnikov korporacije. In uspejo. Kaj pa mi?
Še nekaj o Gaji
Teorija o Gaji predpostavlja, da se živi (organski) in neživi (anorganski) deli planeta Zemlje razvijajo skupaj kot eno življenje, kot sistem, ki se sam uravnava. Teorija pravi, da ta življenjski sistem samodejno nadzoruje globalno temperaturo, sestavine ozračja, slanost oceanov in drugih dejavnikov, ki vzdržujejo primerne pogoje za bivanje. Kar lahko izrazimo z besedno zvezo "življenje vzdržuje primerne pogoje za svoje preživetje." Živi sistem planeta Zemlje lahko primerjamo s slehernim posamičnim organizmom, ki ureja svojo telesno temperaturo, slanost krvi, itd.
Primer delovanja Gaje:
Kot primer delovanja Gaje lahko navedemo tvorjenje oblakov nad oceani, kjer živi organizmi sodelujejo s tako imenovano neživo naravo. Nastanek teh oblakov je skoraj v celoti odvisen od presnove oceanskih alg, ki sproščajo velike molekule žvepla (kot odpadni plin), ki postanejo kondenzacijsko jedro za dežne kaplje. Pred tem je veljalo, da je nastajanje oblakov nad oceani zgolj kemično-fizikalni pojav. Nastajanja oblakov ne samo pomaga urejati Zemljino temperaturo, temveč je pomemben mehanizem, ki žveplo vrne kopenskim ekosistemom. (Vir: The Gaia Theory)
Teorijo o Gaji je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil dr. James Lovelock.
nedelja, 27. december 2009
Naš planet, ne vaš posel
Predstavniki civilne družbe iz vsega sveta, ki so se zbrali v Kobenhavnu, ob robu izjemno pomembne Podnebne konference Združenih narodov, decembra 2009, sporočajo svetovnim politikom, ekonomistom in gospodarstvenikom: »Naše podnebje, ne vaš posel.« (Civil Society Declares: ‘Our Climate, Not Your Business!’)
A sporočilo lahko povemo tudi drugače: »Naš planet in njegove dobrine, ne vaš posel.«
Po logiki današnjih ekonomistov in politikov je celoten planet ena sama velika priložnost za posel. Naj gre za energetske vire, vodno bogastvo, gozdove, zemljo, zdaj tudi za podnebje, ali za človeško znanje, zdravstveno varstvo, izobraževanje in tako naprej – vse to je priložnost za posel.
Vse, kar s skupnim izrazom poimenujemo dobrine (naravne ali družbene), je danes pod strahovitim pritiskom komercializacije ali z drugimi besedami: poslovne oziroma trgovske logike. Kamor »vstopi« komercializacija, tam se nemudoma pojavijo pohlep, sebičnost, korupcija, tekmovalnost (konkurenčnost), konflikti in nazadnje tudi vojne.
Jasno je, da potrebujemo ekonomsko področje, ki je »odgovorno« za zadovoljevanje človekovih življenjsko pomembnih potreb. A vprašanje, če je ravno takšno, ki vse vidi samo »skozi oči« dobička, najboljše.
Prav vsako podjetje, vsaka banka, zavarovalnica ali trgovina lahko deluje po povsem drugačnih principih in si izbere povsem drugačne cilje svojega delovanja. Naj jih omenimo:
- principi: pravičnost, sodelovanje in medsebojna delitev;
- cilji: zadovoljevanje osnovnih (življenjskih) potreb slehernega Zemljana, bivanje v varnem in zdravem okolju in nenazadnje mir (ki je naravna posledica izpolnjevanja prvih dveh ciljev).
Potem bomo lahko rekli: »Naš planet, naše podnebje, naše dobrine …« Ki se jih bomo naučili medsebojno deliti.
A sporočilo lahko povemo tudi drugače: »Naš planet in njegove dobrine, ne vaš posel.«
Po logiki današnjih ekonomistov in politikov je celoten planet ena sama velika priložnost za posel. Naj gre za energetske vire, vodno bogastvo, gozdove, zemljo, zdaj tudi za podnebje, ali za človeško znanje, zdravstveno varstvo, izobraževanje in tako naprej – vse to je priložnost za posel.
Vse, kar s skupnim izrazom poimenujemo dobrine (naravne ali družbene), je danes pod strahovitim pritiskom komercializacije ali z drugimi besedami: poslovne oziroma trgovske logike. Kamor »vstopi« komercializacija, tam se nemudoma pojavijo pohlep, sebičnost, korupcija, tekmovalnost (konkurenčnost), konflikti in nazadnje tudi vojne.
Jasno je, da potrebujemo ekonomsko področje, ki je »odgovorno« za zadovoljevanje človekovih življenjsko pomembnih potreb. A vprašanje, če je ravno takšno, ki vse vidi samo »skozi oči« dobička, najboljše.
Prav vsako podjetje, vsaka banka, zavarovalnica ali trgovina lahko deluje po povsem drugačnih principih in si izbere povsem drugačne cilje svojega delovanja. Naj jih omenimo:
- principi: pravičnost, sodelovanje in medsebojna delitev;
- cilji: zadovoljevanje osnovnih (življenjskih) potreb slehernega Zemljana, bivanje v varnem in zdravem okolju in nenazadnje mir (ki je naravna posledica izpolnjevanja prvih dveh ciljev).
Potem bomo lahko rekli: »Naš planet, naše podnebje, naše dobrine …« Ki se jih bomo naučili medsebojno deliti.
četrtek, 17. december 2009
Mir in blaginja
Po tisočletjih medsebojnega rivalstva, bojev za prevlado, za prestiž in bogastvo, je človeštvo od tega preprosto preutrujeno, okolje pa povsem izčrpano. Nobenega logičnega in utemeljenega razloga ni, da se majhen del človeštva »koplje« v preobilju dobrin, medtem ko velik del človeštva trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejšega kot so hrana, voda in energetski viri.
Nihče danes ne more več trditi, da obstajata višja in zatorej tudi nižja rasa; nihče ne more trditi, da je ena ideološka resnica boljša od druge in nihče ne more trditi, da si eni zaslužijo več kot drugi. Preveč je bilo odkritij in spoznanj, da bi kdorkoli to lahko utemeljeno trdil.
Zatorej moramo misliti drugače: vsi ljudje, navkljub vsem razlikam, pripadamo eni veliki družini – človeštvu in vsi bivamo na enem planetu, ki je naš skupni dom. Zato tudi dobrine, ki nam omogočajo preživetje in bivanje, pripadajo vsem.
Sodelovanje in medsebojna delitev sta potemtakem edina prava podlaga našim odnosom na ekonomskem, političnem in na vseh drugih področjih človeške družbe. Seveda moramo ohraniti naše razlike (politične, religiozne, kulturne), ki dajejo človeštvu »ton in barvo«, a dobrine, to bogastvo planeta, se moramo naučiti pravično deliti med seboj.
Samo tako lahko zaživimo skupaj, v miru in blaginji.
Nihče danes ne more več trditi, da obstajata višja in zatorej tudi nižja rasa; nihče ne more trditi, da je ena ideološka resnica boljša od druge in nihče ne more trditi, da si eni zaslužijo več kot drugi. Preveč je bilo odkritij in spoznanj, da bi kdorkoli to lahko utemeljeno trdil.
Zatorej moramo misliti drugače: vsi ljudje, navkljub vsem razlikam, pripadamo eni veliki družini – človeštvu in vsi bivamo na enem planetu, ki je naš skupni dom. Zato tudi dobrine, ki nam omogočajo preživetje in bivanje, pripadajo vsem.
Sodelovanje in medsebojna delitev sta potemtakem edina prava podlaga našim odnosom na ekonomskem, političnem in na vseh drugih področjih človeške družbe. Seveda moramo ohraniti naše razlike (politične, religiozne, kulturne), ki dajejo človeštvu »ton in barvo«, a dobrine, to bogastvo planeta, se moramo naučiti pravično deliti med seboj.
Samo tako lahko zaživimo skupaj, v miru in blaginji.
Naročite se na:
Objave (Atom)