Pravičnost, ne dobrodelnost

»Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti.« Mary Wollstoecraft

Te besede je že pred mnogimi leti zapisala britanska pisateljica, filozofinja in feministka Mary Wollstoecraft (1759 – 1797), mati Mary Shelley, avtorice Frankenstaina. Če so bile besede aktualne takrat, kako so šele danes.

Na svetu je izjemno veliko dobrodelnih organizacij in pobud; še zlasti zvezdniki se pri tem zelo radi izpostavljajo. To je dobro, dobrodelnost je vsekakor nekaj dobrega. A hkrati je to tudi slabo – iz razloga, ker je naša dobrodelnost lahko tudi »opravičilo« za stanje kakršno je. In to stanje je slabo, če ne kar katastrofalno. Dopuščamo ali celo sodelujemo pri ustvarjanju in vzdrževanju skrajne revščine in lakote, hkrati pa revnim in lačnim pomagamo – in ta pomoč je pogosto samo izraz slabe vesti.

Vsak dan gre več kot milijarda ljudi lačnih v posteljo (če jo sploh imajo), vsaj 25.000 ljudi vsak dan umre zaradi lakote, obenem pa vemo, da je hrane za vse dovolj, a je ogromno pristane v smeteh razvitih držav, veliko se je predela v »ekološka« biogoriva ali se nameni prehrani živali. To je en del problema. Le redki pa vedo, da (po podatkih Svetovne banke) na vsak dolar pomoči, ki ga prejmejo države v razvoju, pride 25 dolarjev, ki jih morajo te države nameniti za vračilo strašansko visokih dolgov (ki so nastali še preden se je večina najrevnejših ljudi sploh rodila) prav tistim državam, ki so jim namenile »pomoč«.

Če bomo preobrazili naše (državne in mednarodne) politične in predvsem ekonomske institucije ter spremenili vzorce svojega (ekonomskega) vedenja, bomo veliko bolj pripomogli k reševanju največjih svetovnih problemov – kar revščina in lakota (ter vse kar iz njiju izhaja) nedvomno sta – kot pa, da zgolj prispevamo dobrodelnim ustanovam.

Pravičnost

Kaj pa pravičnost in kdo je pravičen? Na ta vprašanja ne moremo na kratko odgovoriti. Vsekakor pa je pravičnost povezana z našimi dejanji – ne glede na področje našega delovanja. Prvotno beseda pravičnost pomeni delati "kar je prav" (etimološki slovar).

Delati prav pomeni tudi delati dobro, a ne zgolj zase, temveč tudi za dobro drugih. Dobro drugih pa je (vsaj v materialnem smislu) povezano z zagotavljanjem njihove blaginje. Zato je pravičnost (delati prav) povezana z blaginjo ljudi oziroma blaginjo celotnega človeštva.

Področje, ki najbolj zanemarja pravičnost, pa je danes brez dvoma ekonomija, ki je »zadolžena« za blaginjo ljudi. Ekonomska pravičnost potemtakem pomeni, da ima vsakdo dostop do temeljnih dobrin, kar mu omogočajo preživetje in spodobno življenje – blaginjo.

So banke lahko pravične? Kaj pa proizvodna podjetja, trgovine in druge ekonomske institucije? So, če le ravnajo v dobro vseh. Če bodo(kdaj) res tako ravnale, skupaj s celotno družbo, potem ne bo več prave potrebe po dobro-delnosti, kajti sama pravičnost pomeni dobro delati oziroma delati dobro (prav).

Pravičnost, ki vodi v blaginjo človeštva, pa je mogoče doseči z medsebojno delitvijo dobrin.

[A ta zapis vendarle ni uperjen proti zbiranju pomoči za revne in lačne. Ti jo zdaj nedvomno potrebujejo – ne smemo jih pustiti na cedilu. A če bomo ustvarili pravično družbo (in z njo pravično ekonomijo), bo pomoč postala praktično nepotrebna.]

Trajnostni razvoj

»Človeštvo ima sposobnost, da se razvija trajnostno – kar pomeni zagotoviti takšen razvoj, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih generacij, da bodo zadovoljevale svoje potrebe.«

Tako so leta 1987 v poročilu komisije Združenih narodov Naša skupna prihodnost (Our Common Future), ki jo je vodila bivša norveška premijerka Gro Harlem Brundtland, definirali koncept trajnostnega razvoja (ang. sustainable development). Ta koncept vključuje:

- zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in v širšem smislu slehernemu človeku omogočiti možnost izpolnitve njegovih želja po boljšem življenju (blaginja);

- idejo omejitve, ko gre za stopnjo izkoriščanja okoljskih virov in zmožnost okolja, da brez trajnih posledic »preživi« posledice človekovih aktivnosti (odpadki, izpusti plinov, sekanje gozdov …).

Trajnostni razvoj lahko torej razumemo kot »vzdrževanje ravnovesja med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja«. A to še zdaleč ni statično ravnovesje, ampak ravnovesje, ki ga moramo neprestano »loviti« oziroma ga usklajevati z razvojem – tehnološkim, ekonomskim, družbenim.

Lahko sploh razmišljamo o drugačni prihodnosti? Danes nam je vsekakor jasno, da zdajšnji vzorec razvoja – na podlagi neprestane gospodarske rasti – vodi v prepad in propad. Zemljino okolje na mnogih ravneh že kaže znake nepopravljive škode; na primer, ko gre za globalno segrevanje, onesnaženje vode in zemlje itd. A ne samo okolje, tudi človeška družba vse bolj trpi, saj zdajšnji razvoj, utemeljen na neprestani gospodarski rasti, nikakor ne zagotavlja vsaj približno enakomernega in pravičnega družbenega razvoja.

Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenije

Nedavno je v veliki dvorani Državnega zbora (19. 3. 2010) potekala konferenca z naslovom Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenija, kot del širšega procesa, ki se je začel z dokumentom Kam po krizi. Ta dokument je izdelala skupina strokovnjakov iz različnih področij in ga decembra 2009 predstavila širši javnosti.

Vsekakor je prav, da končno začenjamo razmišljati o trajnostnem razvoju kot temeljnem razvojnem vzorcu prihodnosti. Kar ne izključuje gospodarske rasti, le da mora biti ta podrejena omejitvam, ki nam jih postavlja okolje in da mora zagotavljati možnosti in priložnosti, da vsi ljudje lahko zadovoljujejo osnovne potrebe in razvijajo svoje potenciale.

[Tudi sam sem bil udeleženec konference, kjer sem imel krajši, 5-minutni prispevek in poslan daljši prispevek o medsebojni delitvi dobrin, ki je objavljen na straneh Kabineta predsednika vlade – Kam po krizi (levi stolpec).]

Hvalnica počasnosti

Vajeni smo hitrega tempa življenja. Hitrost je tesno povezana z željo imeti več. Več dobrin, več denarja, več uspeha, več poznanstev, več zabave – da bi vse to dosegli moramo živeti hitro. Glavni značilnosti naše dobe sta hitrost in prizadevanje (želja) za več – in ti značilnosti sta neločljivo povezani.

Za današnja podjetja ni dovolj ohranjati dobičkov na preteklih ravneh; vsako leto morajo biti višji – zato je potrebno delati hitro in več. Gospodarska rast države ne sme biti ničelna, ampak vedno (čimbolj) pozitivna. Ni dovolj imeti samo nekaj prijateljev, potrebno jih je imeti veliko, tudi več sto (na Facebooku seveda). Le redki športniki so še zadovoljni s četrtim, petim, desetim mestom, nekateri niti z drugim ne več.

Kljub hudi krizi je življenjski tempo še vedno hiter, za mnoge še bolj kot kdajkoli prej; države še vedno »hrepenijo« po rasti, podjetja po dobičkih, posamezniki po bogastvu in uspehu – ne glede na ceno za okolje in za druge ljudi. Hitrost povzroča stres in ta zdravstvene težave ter izčrpanost. Želja po več slej ko prej »naleti« na realno stanje, ki se bistveno razlikuje od želenega. Razkorak med željo (ki jo podpihujeta potrošniški sistem in medijska »industrija«) in realnim življenjem postane tako velik, da človek postane frustriran in sebe vidi kot neuspešnega – to pa se izraža kot stres, z vsem kar gre zraven.


Gibanje za počasnejši način življenja

A obstajajo tudi ljudje, ki cenijo počasnost. Vse številčnejše in vse bolj raznoliko postaja gibanje za počasnejši način življenja (Slow Movement). Gibanje izhaja iz počasnega načina prehranjevanja imenovanega »slow food«, ki ga je leta 1986 ustanovil Italijan Carlo Petrini kot protest proti postavitvi restavracije McDonaldʹs v bližino znamenitih Španskih stopnic v Rimu. Danes se je gibanje razširilo na počasna potovanja (Slow Travel), počasna mesta (Slow Cities), počasno branje (Slow Books) in seveda počasno življenje (Slow Living).

Gibanje za počasnejši način življenje izhaja tudi iz želje po večji povezanosti med ljudmi. Danes imamo ljudje ogromno stikov, a večina je zelo površinskih. »Slow food« na primer pomeni tudi družiti se (ob tem, ko jemo ali pripravljamo hrano); počasno potovanje pomeni temeljito spoznavati kraje in ljudi; tudi samo potovanje je lahko zanimivo, ne samo cilj, ki ga želimo doseči (npr. potovati z vlakom in ne z letalom; s kolesom in ne z avtom itd.).


Hvalnica počasnosti

Leta 2005 je kanadski novinar Carl Honoré napisal knjigo In Praise of Slowness: How A Worldwide Movement Is Challenging the Cult of Speed (Hvalnica počasnosti: Kako je svetovno gibanje izzvalo kult hitrosti), ki je hitro postala uspešnica in je danes prevedena v 30 jezikov.


»To je kulturna revolucija proti ideji, da je hitreje vedno bolje. Filozofija počasnosti ne pomeni, da bi vse delali po polžje. Gre za iskanje prave hitrosti pri sleherni dejavnosti. Rajši uživajmo v urah in minutah, kot pa da jih zgolj štejemo ali vrednotimo. Naredimo vse karseda dobro, namesto kolikor hitro je mogoče. Gre za kvaliteto pred kvantiteto – pa naj gre za delo, prehrano ali starševstvo,« pravi Carl Honoré na svoji spletni strani.

Knjiga je dala velik zagon novim gibanjem za počasnejši in kvalitetnejši način življenja. In avtor sploh ne pravi, da hitrost ni dobra: »Hitrost ima svoje mesto v sodobnem svetu. Pogosto se morate premikati hitro, še posebej na delo. Problem je, ker je hitrost postala način življenja. Vse delamo v naglici. Ujeti smo v hitenje in to je nezdravo.«

Gospodarska kriza je priložnost, da življenje spet postane bolj umirjeno, da se osredotočimo na kvaliteto in ne samo na kvantiteto. A ne samo v vsakdanjem življenju, temveč tudi v ekonomiji in na drugih družbenih področjih. Podjetja ne smejo delati samo za dobičke, temveč predvsem za kvaliteto življenja ljudi (zaposlenih in potrošnikov) in družbe kot celote.

Zmernost, kvaliteta in prava mera, ko gre za čas in dobrine (ali denar) lahko zamenjajo današnje hlastanje za vsem, kar lahko dosežemo ali dobimo. A tudi tisto, kar imamo se moramo naučiti deliti z drugimi. Potem bo svet bistveno boljši kot je sedaj.

»Drevesa, ki rastejo počasi, rodijo najboljše sadeže,« je že davno rekel znameniti francoski dramatik Molière.

Izhod iz krize

Če v resnici želimo rešiti globoko krizo v kateri smo se znašli, moramo v temelju spremeniti naš (ekonomski) pogled na svet in reformirati naše ekonomske institucije. Trg ne sme še naprej igrati osrednje vloge v ekonomskem življenju družbe, kajti tržni mehanizmi niso zmožni zagotoviti, da bi ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta. Poleg tega tržni mehanizmi niso zmožni upravljati z dobrinami na trajnostni način.

Ko gre za ključne dobrine (hrana, voda, energija, gozdovi itd.; pa tudi znanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje; itn.), ki so odgovorne za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in trajnostno prihodnost planeta, mora skrb za njihovo pravično porazdelitev prevzeti družba preko raznolikih ekonomskih mehanizmov in institucij. Osnovni princip njihovega delovanja pa naj postane medsebojna delitev dobrin.

Medsebojna delitev se prvenstveno nanaša na zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje) in skupnih družbenih potreb – kar skupaj omogoča blaginjo človeštva. To ne pomeni, da moramo ukiniti trge, definitivno pa ne smejo imeti več glavne vloge pri upravljanju in distribuciji skupnih dobrin človeštva.

Ekonomski sistem prihodnosti mora vključevati široko paleto institucij, mehanizmov in odnosov, ki jim je skupna blaginja vseh ljudi, ne samo nekaterih. Ekonomski sistem mora v procese odločanja in upravljanja zajeti mnogo širši del družbene skupnosti kot do sedaj (nevladne organizacije, društva, zaposlene, upokojence, lokalne skupnosti itd.).

Zato medsebojno delitev dobrin razumemo kot širok okvir, ki bo vsem družbenim skupinam in skupnostim omogočil, da bodo sodelovale v ekonomskih procesih in bodo pravično ter enakopravno udeležene pri upravljanju in delitvi »planetarnega kolača« oziroma skupnih dobrin človeštva. To pa je pot k mirnemu sobivanju, blaginji in resničnemu razvoju človeštva.

Največje smetišče na svetu

Največje smetišče na planetu Zemlji ne leži na zemlji niti ni zakopano v njej, temveč plava v Tihem oceanu oziroma Pacifiku. Enaka površini ZDA je Velika pacifiška zaplata odpadkov (Great Pacific Waste Patch) – ali Pacifiški vrtinec smeti (Pacific Trash Vortex) – največje planetarno smetišče.

To je “plavajoči spomenik naše kulture odpadkov, zadnje ʿpočivališčeʾ plastičnih vrečk, zavrženih plastenk in slehernega kosa embalaže, ki ga odnese veter, ” lahko preberemo v članku Največje smetišče na svetu (The Biggest Dump in the World spletne izdaje britanskega) časopisa Telegraph (Telegraph.co.uk).

V zadnjem desetletju se je to obsežno plavajoče smetišče podvojilo, nekateri ocenjujejo, da je veliko za šest Velikih Britanij, dr. Simon Boxal, oceanograf iz Državnega oceanografskega centra na Univerzi Southampton pa pravi: “Veliko je kot Severna Amerika. Čeprav je zaplata smeti izjemno velika, pa je to le pokazatelj mnogo večjega svetovnega problema.”

Devetdeset odstotkov plavajočih odpadkov je plastičnih, večina jih priplava po rekah ali pa so neposredno odvrženi ali odpihnjeni v morja. Okoljski program Združenih narodov je leta 2006 ocenil, da na vsaki kvadratni milji oceanov plava 46.000 kosov plastike; 70 % te plastike potone na dno. Preostali kosi se ujamejo v stalne površinske tokove (do globine 20 metrov) in krožijo po oceanih “kot oceanske krožne ceste”, pravi dr. Boxall. Vetrovi in tokovi te odpadke potiskajo proti središču tega velikega vrtečega se smetišča. Vsi glavni oceani imajo taka rotirajoča smetišča, največje pa je prav v Tihem oceanu.

Obstoj Velike pacifiške zaplate odpadkov so napovedovali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, dejansko pa jo je odkril ameriški jadralec Charles Moore leta 1997, ko se je vračal s tekmovanja na Havajih. Kot pravi dr. Boxall pa sploh ne gre za velike kose plastike, pač pa majhne koščke, ki plavajo pod površjem, zato jih ni mogoče posneti ne z letala ne s satelita. In le težko je natančno oceniti katastrofalne posledice za ljudi in naravo, ki jih predstavlja teh 100 milijonov ton pretežno plastičnih odpadkov.

Lahko je seveda reči: “Pa kaj potem, odpadki morajo pač nekje končati?” A problem sploh ni enostaven. Majhni koščki plastike pod vplivom sončne svetlobe postopno razpadajo na vse manjše kosce in so na koncu veliki kot prah (ang. nurdle). Ti nevarni toksični delci se seveda znajdejo v prehranjevalni verigi velikega dela človeštva. A ne gre samo za človeka, zaradi plastičnih odpadkov letno pogine milijon ptic in 100.000 sesalcev, ocenjujejo Združeni narodi.


Potrošniška družba

Problem plastičnih odpadkov je tesno povezan z našim potrošniškim načinom življenja. Naše potrošniške navade so krive, da industrija letno proizvede 4 do 5 milijard plastičnih vrečk, da industrija letno v plastenke »potisne« preko 89 milijard litrov vode, da druge embalaže sploh ne omenjamo.

Hkrati pa je proizvodnja plastike tudi velik »pridelovalec« toplogrednih plinov, saj gre pri proizvodnji kilograma plastike v ozračje kar 6 kg ogljikovega dioksida, glavnega toplogrednega plina. Pet plastičnih vrečk pomeni izpust 1 kg ogljikovega dioksida v ozračje (seveda gre za povprečno oceno, saj so vrečke različno velike). Poleg tega se za proizvodnjo plastike namenja 6 % svetovne proizvodnje nafte.

Problema plastičnih odpadkov ni preprosto rešiti, a del problema smo tudi mi sami in posledično tudi del rešitve. Nekateri – pod vodstvom raziskovalke pri ugledni reviji National Geographic in okoljevarstvenice Sylvie Earle – preprosto pravijo, naj preprosto prenehamo uporabljati plastiko. Dejansko ne potrebujemo ne plastičnih vrečk in ne »plastične« vode in ne številnih drugih nepotrebnih izdelkov iz plastike. To je naša izbira.

Ko naslednjič kupujete »plastično« vodo ali stojite pred blagajno in jemljete ne-vem-že-katero plastično vrečko se spomnite na ogromna smetišča v sicer (navidez) brezmejni modrini naših čudovitih oceanov in morij.

Glavni vir: Telegraph.co.uk

Zakaj deliti dobrine?

V času, ki ga hkrati pretresajo okoljska, ekonomska in družbena kriza, k reševanju le-teh ne smemo pristopati ločeno. Če bomo reševali samo ekonomsko krizo – čemur smo priča danes – nam bosta »iz rok« ušli tako okoljska kot družbena kriza. Če bomo reševali samo okoljsko krizo, bodo zaman prav vsi napori in ukrepi, saj se ljudje v propadajoči ekonomiji in posledični družbeni stiski pri »reševanju svoje kože« ne bodo ozirali na okolje. Skratka, brez celovitega pristopa na ekonomskem, okoljskem in družbenem področju, so vsa naša prizadevanja za izhod iz krize zaman.

A kako v svetu tako različnih ekonomskih in političnih prepričanj doseči resnične spremembe? Te so možne le, če bomo prepoznali skupni cilj. Iz zgodovine vemo, da je resničen korak naprej možen le takrat, kadar težimo k skupnemu cilju. Zagotoviti blaginjo vseh ljudi, ne samo nekaterih in hkrati ohranjati občutljivo okoljsko ravnovesje, je takšen cilj, ki lahko mobilizira naše skupne sile.

Blaginja pa je neločljivo povezana z dobrinami kot so voda, hrana, energija, stanovanja; zdravstveno varstvo in izobraževanje. Te in še nekatere druge dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb ter so pomembne za trajnostni razvoj planeta, pa nikakor ne smemo prepustiti prostemu delovanju tržnih sil.

Tržne sile vedno delujejo po načelih sebičnosti, pohlepa in tekmovanja oziroma konkurenčnosti, zaradi česar imamo danes tako nepravično porazdelitev dobrin in njihovo nezmerno rabo – iz česar izhajajo tako ekonomska, družbena kot tudi okoljska kriza. V polni meri prepustiti distribucijo dobrin tržnim silam, kar danes dopuščamo, je destruktivno tako do ljudi kot do okolja.

Namesto konkurenčnega boja za dobrine, ki ga narekujejo tržne sile in ki povzroča toliko gorja; revščine, lakote in okoljskih problemov, moramo do ključnih dobrin pristopiti drugače. Medsebojna delitev dobrin je ključni princip tega novega pristopa in ključ za rešitev obsežne krize. Kajti, medsebojna delitev dobrin omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, s čimer se zmanjšajo družbene napetosti in pritisk na naravno okolje. Vendar, kako deliti dobrine?

Medsebojna delitev dobrin ni nekakšen nov ekonomski sistem niti nova ideologija, temveč širok okvir, znotraj katerega je mogoče na različne načine deliti ključne dobrine, da bi lahko »dosegle« slehernega državljana in v širšem smislu slehernega prebivalca planeta.

Ena od možnosti medsebojne delitve dobrin je ustanovitev posebne agencije, ki bi jo vodili strokovnjaki iz različnih področij, predstavniki nevladnih organizacij in demokratičnih institucij države, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin po načelu pravičnosti in v okviru zmožnosti okolja. To je mogoče storiti tako na globalni ravni, npr. v okviru OZN, kot na državni in lokalni ravni. Človeštvo ima za ta pomemben korak vsekakor dovolj zrelosti, znanja in ustrezno infrastrukturo.

Poleg tega obstaja več že uveljavljenih rešitev in pobud, utemeljenih na medsebojni delitvi dobrin, ki lahko bistveno pripomorejo k uveljavitvi pravičnejših ekonomskih in družbenih odnosov, na primer: univerzalni družbeni dohodek, kooperative, pravična trgovina, časovna banka, demokratična podjetja, souporaba dobrin itn.

Hkrati pa nam ni potrebno uničiti današnjih ekonomskih institucij, niti zavreči dobre ekonomske infrastrukture; dopustiti pa moramo raznolike oblike ekonomskega življenja in tako prenoviti ekonomske institucije, da bodo služile potrebam kompleksne družbe 21. stoletja. Zdajšnji tržni sistem bo posledično postal samo del širokega spektra ekonomskega življenja družbe.

Medsebojna delitev dobrin je pot za izhod iz krize, hkrati pa pot za preobrazbo ekonomije in s tem tudi celotne družbe. Samo z medsebojno delitvijo dobrin lahko v raznoliki in številčni človeški družini živimo v miru in blaginji ter ohranimo planet za prihodnost.

Zgodba o veliki družini

Človeško skupnost si lahko predstavljamo kot zelo veliko družino, države ali narode pa kot pripadnike te družine. Ti družinski člani so si zelo različni: eni so mladi, drugi starejši; eni izkušeni, drugi ne; nekateri močni, drugi šibki; eni nestrpni in bojeviti, drugi umirjeni; nekateri bolj podjetni, drugi manj in tako naprej. Skratka, zelo številčni in raznoliki, a vendarle vsi pripadniki ene družine – človeštva.

Nadalje si lahko predstavljamo, da ta velika družina živi skupaj na ogromnem posestvu. To posestvo je ponekod rodovitno, drugje bolj pusto; nekje uspevajo ene vrste pridelki, drugje povsem drugi; ponekod je zemlja bogata z različnimi naravnimi viri, drugje sila skopa; nekje je vode v izobilju, drugje pa komaj za vzorec in tako naprej. Kakorkoli, velika človeška družina ima skupni dom, ki ji omogoča življenje in ta dom je planet Zemlja.

Kako se »bratje« in »sestre«, »sestrične« in »bratranci« obnašajo med seboj in ravnajo drug z drugim? Najmočnejši in starejši posamezno ali skupaj izkoriščajo mlajše in šibkejše; včasih jih pretepajo; jim kradejo dobrine, ki jih imajo na voljo ter hkrati uničujejo in »packajo« njihovo domovanje, ki je hkrati tudi skupno; jih goljufajo, vsiljujejo jim svoja pravila in svoj »prav« ter jim nasploh radi »solijo pamet«. Mlajši in šibki se zato le s težavo razvijajo, ne morejo zrasti v enakovredne člane družine, počutijo se odrinjene in zapostavljene in potem včasih, iz obupa, udarijo nazaj: v starejše »brate« ali »bratrance« vržejo kamen ali jih ugriznejo. In potem so še bolj kaznovani.

A odnosi v družini so lahko tudi povsem drugačni. Starejši in izkušenejši bi lahko pomagali mlajšim in neizkušenim, jim omogočili normalen razvoj, z njimi bi lahko enakopravno sodelovali in jih sprejemali kot enakovredne člane skupnosti oziroma družine. Ko pa gre za naravne vire in druge dobrine, ki so resnično pomembne za njihovo preživetje in so konec koncev v skupni lasti vseh, bi vsi pripadniki človeške družine lahko ravnali tako, kot ravnajo v sleherni normalni družini: dobrine si pravično delijo med seboj ter z njimi zmerno in skrbno ravnajo. Kajti, nobena prava družina ne dopusti, da bi nekateri njeni člani stradali ali kako drugače trpeli, medtem ko imajo drugi vsega preveč in se samovšečno zabavajo.

V resnici smo vsi pripadniki človeške družine, sicer zelo velike in raznolike, a vendarle ene in celovite. Imamo skupen dom, planet Zemljo, ki nam nudi dovolj prostora in dobrin, da bi lahko živeli skupaj – v miru in blaginji. Pot do miru in blaginje pa vodi edino preko pravičnosti in sodelovanja ter medsebojne delitve dobrin. Tako preprosto je to.

Hrana v smeteh

‟Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ʿPoberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubiʾ.” (Janezov evangelij 6: 12; Nahranitev pet tisočih)

Po podatkih Organizacije združenih narodov je bilo leta 2009 kar 1,02 milijarde ljudi podhranjenih, kar pomeni skoraj vsak šesti Zemljan. To je zastrašujoč podatek in kar je najhuje, problem sploh ni v pomanjkanju hrane, temveč v njeni potratni uporabi in izjemno nepravični porazdelitvi.

V letih 2007 in 2008 je bilo v biogoriva predelanih kar 95 milijonov ton žitaric, a ta količina je še vedno manj kot polovica vse hrane, ki letno po nepotrebnem konča v smeteh. Samo Američani letno zavržejo približno 44 milijonov ton hrane, Britanci preko 5 milijonov ton itd., pravi Tristram Stuart v knjigi Odpadki: razkrivanje globalnega prehranskega škandala (Waste: Uncovering the Global Food Scandal, Penguin Books 2009).

Knjiga sistematično razkriva prehransko podobo današnjega sveta. Lakota še zdaleč ni posledica prenaseljenosti kot nas prepričujejo številni strokovnjaki, temveč rezultat človeške neumnosti, nesposobnosti, ignorance in pohlepa.

Po podatkih FAO (Organizacija ZN za kmetijstvo in prehrano) znaša minimalna povprečna človekova potreba po hrani približno 2.000 kcal (kilo kalorija; količina energije, ki je potrebna, da se kilogram vode segreje za 1 stopinjo Celzija) na dan, navaja Tristram Stuart v svoji knjigi. Proizvodnja vse hrane primerne za človekovo prehrano v svetu pa znaša približno 4.600 kcal na prebivalca dnevno, medtem ko je dejanska poraba 2.000 kcal na prebivalca. To pomeni, da za 2.600 kcal hrane na prebivalca (ali 57 % vse pridelane hrane) ne doseže človeških ust.

Del presežne hrane (žitarice in stročnice) je namenjen prehrani živali (energetska vrednost mesne hrane je bistveno manjša kot energetska vrednost rastlinske hrane, ki jo te živali zaužijejo), del jo pristane v smeteh, del v prekomernih količinah zaužite hrane in zdaj tudi v avtomobilskih tankih za gorivo (biogoriva). A še vedno je celotna količina dejansko porabljene hrane enaka minimalnim zahtevam povprečnega človeka po hrani, to je 2.000 kcal na prebivalca. Z drugimi besedami: na svetu se porabi toliko hrane kolikor jo ljudje dejansko potrebujemo. Zakaj potemtakem toliko lakote?

Trgovine in restavracije v ZDA in EU dnevno nudijo prebivalstvu količino hrane, ki ima energetsko vrednost med 3.500 in 3.900 kcal. Če bi temu dodali še žitarice in stročnice, ki so namenjene prehrani živine, potem količina hrane v ZDA štirikrat presega potrebe ljudi, v Evropi pa več kot trikrat. Hrana je torej izjemno nepravično porazdeljena, nekje jo je bistveno preveč in nekje bistveno premalo.

K pretirani porabi hrane veliko prispevajo tudi prehranske verige, ki letno za oglaševanje na področju hrane namenijo približno 3 milijarde ameriških dolarjev; veliko oglasov je namenjenih predvsem otrokom. Ali ljudje res potrebujemo reklamo za nekaj, kar nujno potrebujemo?

A vrnimo se k odpadkom. Veliko nakupljene hrane konča v smeteh. Samo s hrano, ki konča v smeteh v ZDA in v Veliki Britaniji, bi lahko iz najhujše lakote rešili 1,5 milijarde ljudi (pomeni, da bi jim pomagali z dodatno hrano z energijsko vrednostjo 250 kcal na osebo), kar je več kot je lačnih ljudi v svetu. In sploh nismo upoštevali odpadne hrane v EU, na Japonskem in v drugih bogatih državah, čeprav vemo, da je tudi znotraj teh držav hrana izjemno neenakomerno porazdeljena.

Tudi mi smo del tega sveta, ki dela s hrano kot »svinja z mehom«. Slovenske trgovine, na primer, letno zavržejo približno 15.000 ton kruha (kar pomeni skoraj 30 milijonov €), ki neprodan obleži na policah trgovin. Kruha, žemljic in podobnih proizvodov, seveda noben trgovec naslednji dan ne postavi na trgovinske police – potrošniki hočemo sveže, tople, hrustljave pekovske izdelke. Tudi drugim prehranskim izdelkom se ne godi dosti drugače.

Na koncu lahko zaključimo, da za lakoto v svetu ni prav nobenega razloga. Hrane je za vse ljudi na planetu dovolj in ne samo dovolj, celo preveč jo je. Problem je v naši pretirani porabi hrane (ki pomeni debelost in zdravstvene težave ter veliko odpadkov) in v napačnih prehranskih vzorcih (prevelika pridelava mesa in mesnih izdelkov; ne da jih ne bi smeli jesti, samo preveč človeku primerne hrane gre za prehrano živali, ki bistveno zmanjšajo energetsko vrednost hrane). Prehranski problem je povezan tudi z globalnim segrevanjem in sicer iz dveh vidikov: veliko hrane se predela v biogoriva, presežna pridelava hrane (predvsem mesne) pa pomeni veliko izpustov toplogrednih plinov.

In rešitve. Naučiti se moramo zmernosti, zavreči čim manj hrane (tudi star kruh, na primer, lahko koristno uporabimo v svoji prehrani), vsaj malo moramo spremeniti prehranske vzorce (manj mesne hrane) in se naučiti pravične delitve hrane (in drugih osnovnih dobrin).

Vrednost ničesar

»Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.« (Oscar Wilde, Slika Doriana Graya)

Zgornji citat je Oscar Wilde zapisal proti koncu 19. stoletja, več kot stoletje kasneje (2009) pa si ga je za izhodišče svoje izjemne knjige The Value of Nothing (Vrednost ničesar) »izposodil« ameriški ekonomist, sociolog, aktivist in pisec Raj Patel.

Kaj je »cena vsega« in »vrednost ničesar«? Odgovor na to vprašanje, je hkrati tudi odgovor na vprašanje, kakšna je narava naše ekonomije, ki pa pomembno oblikuje svet v katerem živimo?

Osrednji element današnje ekonomije je vsekakor trg. Trg seveda že dolgo ni več zgolj fizičen prostor na katerem se menja trgovsko blago, temveč prej lahko rečemo, da je trg (tržna ekonomija) oznaka za ekonomski model, ki temelji na moči (denarja), tekmovalnosti, na pohlepu in sebičnosti.

Trg sleherno stvar, sleherno človekovo aktivnost in celo človeka samega lahko preoblikuje v trgovsko blago, ki se po določeni ceni prodaja ali kupuje. Če je trg v prvotnem smislu zajemal predvsem obrtniške, industrijske in kmetijske proizvode, pa danes tržno blago postaja praktično vse, kar si lahko zamislimo: zdravje, umetnost, šport, znanje ter praktično vse človekovo okolje in vsi naravni viri.


Cena in vrednost

»Obstaja veliko neskladje med ceno in vrednostjo nečesa, ki ga ekonomisti ne morejo razrešiti, saj je problem neločljiv del ideje o cenah, ki jih vodi želja po dobičku,« pravi Raj Patel. »Cena nečesa nikakor ne izraža njegove vrednosti.«

V sredini slehernega tržnega odnosa je cena, ki naj bi jo ravno trg najbolj pošteno oblikoval. Vendar tržna cena skoraj nikoli ne izraža prave vrednosti stvari, ki se menja na trgu. Že znameniti filozof in ekonomist Adam Smith (1723 – 1790) je razločeval med menjalno vrednostjo in uporabno vrednostjo stvari. Prvi lahko rečemo cena, drugi pa vrednost stvari.

Diamant, na primer, ima visoko ceno in zelo majhno uporabno vrednost, medtem ko ima voda nizko ceno in visoko uporabno vrednost – tega se seveda zavedamo šele, ko nam jo primanjkuje ali, ko jo do konca zapacamo. Posledično se do vode in drugih pomembnih dobrin obnašamo kot do nečesa nepomembnega oziroma cenenega. Diamante in drugo neuporabno »kramo« pa čuvamo v trezorjih in občudujemo v izložbah.

V resnici bomo morali ključnim dobrinam kot so voda, hrana, ozračje, energija itd. podeliti njihovo pravo vrednost. Te dobrine niso cenene, ampak so dejansko neprecenljive. Takšen bi moral biti tudi naš odnos do njih in odgovornost zanje. Brez diamantov, zlata, parfumov in podobnega lahko mirno preživimo.

Prav je, da končno prepoznamo pravo vrednost stvari, ki so nam na voljo za življenje. Ni trg tisti, ki jih bo kdajkoli pravično porazdelil med ljudi, to lahko storimo edino z medsebojno delitvijo teh dobrin. Trgom pa prepustimo vsakovrstno nepotrebno »kramo«, med katere nenazadnje spadajo tudi diamanti in …

Kam gremo od tu naprej?

Znameniti ameriški aktivist in borec za človekove pravice Martin Luther King se je v govoru z naslovom Kam gremo od tu naprej (Where do we go from here) že davnega leta 1967 spraševal:

‟Nekega dne se moramo vprašati: "Zakaj je v Ameriki štirideset milijonov ljudi revnih?" In ko si postavimo to vprašanje, se nam porajajo vprašanja o ekonomskem sistemu, o širši porazdelitvi bogastva. Ko se sprašujemo o tem, se nam porajajo vprašanja o kapitalistični ekonomiji. In jaz samo pravim, da si moramo začeti zastavljati vprašanja o celotni družbi. Pozvani smo, da pomagamo obupanim beračem na trgu življenja. Toda nekega dne moramo sprevideti, da je potrebno preobraziti sistem, ki ustvarja berače. O tem si moramo zastavljati vprašanja. Vidite, prijatelji moji, ko se ukvarjate s tem, si zastavite vprašanje: "Kdo ima v lasti nafto?" Zastavite si vprašanje: "Kdo je lastnik železove rude?" Zastavite si vprašanje: "Zakaj morajo ljudje plačevati račune za vodo v svetu, ki ga sestavljata dve tretjini vode? "To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti.”

Več desetletij kasneje so ta vprašanja še vedno aktualna. Ekonomski sistem še vedno »proizvaja« revne in berače, vedno bolj. Bogastvo je porazdeljeno nepravično, bolj kot kdajkoli prej. Vedno več naravnega bogastva je v zasebnih rokah. In tako naprej.
Luthrova vprašanja si moramo torej ponovno zastaviti. In čas je, da poiščemo tudi odgovore:

Ključni ekonomski cilj je blaginja ljudi, a ne samo nekaterih, temveč vseh ljudi. Samo s sodelovanjem, pravičnostjo in medsebojno delitvijo dobrin lahko zagotovimo blaginjo človeštva.

Od tu gre pot naprej.