7.000.000.000

31. oktobra 2011 je število svetovnega prebivalstva naraslo na 7 milijard. In število prebivalcev se bo še povečevalo, zaenkrat nas je vsak dan več za približno 214.000 (torej v desetih dneh za več kot eno Slovenijo prebivalstva).

Pri tem se lahko vprašamo: ali res lahko živimo na sedanji način? In kakšen je sedanji način:

• med seboj tekmujemo za naravne vire, ki jih ni na voljo v neomejenih količinah,
• razvoj enačimo z gospodarsko rastjo,
• konkurenčnost/tekmovalnost imamo za najbolj čislano vrlino itd.

Je res mogoče, da bi 7 milijard ljudi živelo v miru in hkrati tekmovalo za naravne vire (za vodo, energetske vire, zemljo, gozdove itd.)?

Končni izzid te splošne globalne tekme, je lahko samo uničenje planeta in s tem tudi človeštva. Kajti ekonomska tekma (konkurenčnost) še zdaleč ni športna tekma, to je hudo okrutna tekma, v kateri poraženci umirajo zaradi lakote, hude revščine, zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd.

Ne samo ekonomska tekma, tudi tekma med politiki ne prinaša nič dobrega. Koliko energije bo šlo na primer samo za zdajšnje predčasne volitve v Sloveniji. Z volitvami ni sicer nič narobe, a politiki se morajo znati tudi dogovoriti in dogovore izpeljati. Njihova osnovna naloga ni reševanje finančnih trgov in zagotavljanje pogojev za neprestano gospodarsko rast, temveč zagotavljanje pogojev, da “njihovi” državljani lahko živijo v blaginji. In to vsi, ne samo “njihovi” državljani.

Nad številom prebivalstva bi se morali v resnici zamisliti. Prvi problem je resda hitra rast prebivalstva, a ta že kaže znake umirjanja; dejstvo je tudi, da se z rastjo standarda skorajda avtomatično zmanjša potreba po velikemu številu otrok.

Drugi problem pa je izjemno nepravična porazdelitev globalnega bogastva oziroma globalnih virov/dobrin. Ta izjemno nepravična porazdelitev, ki je rezultat neusmiljene tekme za dobrine, je temeljni vzrok večine največjih konfliktov človeštva - v preteklosti in tudi danes.

Zato je edina prava pot v prihodnost, v kateri bo lahko v miru živelo 7 milijard in tudi več ljudi, medsebojna delitev dobrin. Gre za enostaven dogovor na globalni ravni, ki bi omogočil, da bi se vsaj najbolj ključne dobrine delile med državami s ciljem, da dosežejo vse ljudi.

Namesto, da se politiki danes posvečajo edino reševanju finančne krize, bi se morali dejansko posvetiti blaginji ljudi. Brez pravične delitve globalnih dobrin je nikakor ni mogoče doseči.

Torej, če 7 milijard ljudi tekmuje za dobrine, jih nikoli ne bo dovolj za vse, če si jih deli, jih je.

Medsebojna delitev kot dejstvo

Veliko smo že razmišljali o medsebojni delitvi in o velikem pomenu tega principa za prihodnost človeštva, a nikakor ne moremo dovolj poudariti za kako pomembno temo gre. Uveljavitev tega principa predstavlja velik razvojni korak v človeški zgodovini. Medsebojna delitev deloma izhaja iz nuje, deloma pa iz zavedanja.

Prihodnosti človeštva in planeta si ne moremo predstavljati, če bomo v neskončnost tekmovali za dobrine, ki jih nimamo na voljo v neomejenih količinah. Kako naj bo dovolj dobrin za 7 milijard ljudi, kolikor nas živi na planetu konec leta 2011, če si manjši del človeštva prisvaja levji delež globalnega bogastva? Je to lahko osnova za mirno sobivanje na planetu? Vsekakor ne. Zato nas k medsebojni delitvi “sili” nuja.

Poleg tega se vse več ljudi zaveda, da smo vsi, ne glede na vse razlike med nami, člani ene velike družine - človeštva in da imamo skupni dom - Zemljo. Mar člani družine med seboj tekmujejo in se “tepejo” za dobrine ter svoje brate in sestre prepustijo neusmiljeni usodi, ker nimajo dovolj niti za preživetje? Vsekakor ne. Torej je potreba po medsebojni delitvi tudi posledica zavedanja o enosti človeštva in o skupnem domu - planetu Zemlji.

Človeštvo je že, ne glede na vse tegobe zdajšnjega časa, nepreklicno stopilo na pot medsebojne delitve. Čeprav princip medsebojne delitve “pokriva” vsa družbena področja, pa nas še posebej zanima ekonomsko področje, ki predstavlja osnovo preživetja posameznika in človeške družbe kot celote, v končnem smislu pa blaginje človeštva.

Iz ekonomskega vidika medsebojna delitev pomeni delitev različnih dobrin. In te so lahko nematerialne ali materialne in še posebna kategorija - skupne (ključne) dobrine človeštva. Poglejmo si medsebojno delitev teh dobrin nekoliko pobliže.


1. Univerzalna delitev informacij, znanj, tehnologij, umetniških dosežkov - delitev nematerialnih dobrin človeštva

Človeška komunikacija že po svoji naravi predstavlja proces medsebojne delitve, pravi britanski raziskovalec Colin Cherry v knjigi The Age of Access. Informacij v resnici ne pošiljamo, temveč si jih delimo. Če nekomu “pošljemo” sporočilo, ga sami nismo izgubili, ampak nam ostane v spominu ali kot kopija, torej smo ga dejansko delili. Še zlasti je to očitno v sodobnih medijih: ko npr. nekomu ali večim ljudem pošljemo elektronsko sporočilo, nam le-to še vedno ostane v poštnem predalu; če nekaj objavimo na spletu, je to hkrati dostopno vsem. Zato, pravi Cherry, so sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije naša podaljšana moč komuniciranja.

A ne gre samo za delitev informacij, temveč za delitev vseh oblik “nematerialnih” dobrin: znanja, fotografij, glasbe, filmov itd. Edina ovira je komercialni vidik avtorskih pravic, ki omejuje dostop vseh ljudi do teh dobrin. V tem smislu si moramo prizadevati za njihovo univerzalno dostopnost. Internet mora zato ostati (oziroma postati) dostopen vsem ljudem in njegove vsebine odprte vsakomur, tako kot so na primer Wikipedia, Project Gutenberg ali različni odprtokodni programi, socialna omrežja in številne, vsem dostopne novinarske, blogerske in druge spletne strani ter vsebine.

Cilj delitve nematerialnih dobrin: univerzalen dostop vseh ljudi do vseh “nematerialnih” dosežkov človeštva - do informacij, znanja, umetniških stvaritev (glasbe, filmov, knjig, slik, fotografij) itd.


2. Ekonomija delitve - delitev (materialnih) dobrin

Po vsem svetu se, še zlasti po izbruhu hude ekonomske krize v letu 2008, hitro širijo različne oblike delitve dobrin, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Gre za izjemno raznolike oblike, katerih skupna značilnost je, da več ljudi uporablja isto dobrino. Čeprav so si ljudje že v preteklosti delili dobrine (zlasti v okviru družin in manjših skupnosti), pa nam ravno nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo delitev materialnih dobrin na širši družbeni ravni.

Danes poznamo delitev avtomobilov in sedežev v njih (npr. Zipcar), delitev koles (BicikeLJ), bivalnih prostorov (Airbnb), zemlje (Landshare), orodja in drugih hišnih pripomočkov; delitev storitev itd. (več: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe; Shareable). Nekatere od teh oblik so profitne, druge neprofitne; nekatere vodijo podjetja, soseske, knjižnice ali lokalne skupnosti, skratka gre za izjemno raznolike ekonomske oblike.

Ekonomija delitve je izjemno raznolika in v ničemer ne ogroža klasične ekonomije, jo pa v dobršni meri spreminja: namesto individualne potrošnje, individualnega lastništva in individualne uporabe dobrin, se povečuje poudarek na dostopnosti, souporabi, izmenjavi, delitvi dobrin. Z manj dobrinami tako lahko zadovoljimo več potreb in s tem zmanjšamo ekonomske stroške ter razbremenimo okolje.  

Cilj ekonomije delitve:

• ekonomična uporaba finančnih in materialnih virov,
• manjša obremenjenost okolja,
• večja povezanost med posamezniki in med skupnostmi.

3. Pravična delitev skupnih (ključnih) dobrin človeštva

Tretja oblika delitve dobrin, ki je dejansko najpomembnejša, pa zaenkrat še ni zaživela. Nekatere dobrine (lahko jih imenujemo ključne in skupne), od katerih je odvisno preživetje ljudi in nenazadnje preživetje planeta, ni mogoče prepustiti kaotičnemu delovanju tržnih sil. Neoporečna voda, hrana, energetski viri in še nekatere druge ključne dobrine morajo biti dostopne vsem in hkrati zaščitene pred brezglavim izkoriščanjem ter uničevanjem.

Da bi te ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta, morajo države vzpostaviti globalni mehanizem medsebojne delitve. V ta namem bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (glej: Medsebojna delitev na globalni ravni,).

Cilji pravične delitve ključnih skupnih dobrin:

• zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov - predpogoj za blaginjo človeštva,
• pravičnost kot predpogoj miru,
• trajnostni razvoj planeta.

Medsebojna delitev torej ni zgolj princip oziroma ideal, v katerega verjame nekaj posameznikov, temveč se že uveljavlja v praksi. Prihodnosti si brez medsebojne delitve ni več mogoče predstavljati. Zdajšnje tekmovanje (konkurenčnost) za dobrine, na kateri sloni celoten ekonomski in tudi politični sistem, bo nadomestila medsebojna delitev. To je že dejstvo.

8 od 10 Britancev delitev osrečuje

Nova študija z naslovom Velika ekonomija delitve: poročilo o medsebojni delitvi v Veliki Britaniji (The Great Sharing Economy: A Report into Sharing Across the UK) ugotavlja, da je kar 80 odstotkov Britancev srečnejših, če si medsebojno delijo.

Poleg te ključne ugotovitve, iz študije izhaja še:

• sedem od 10 Britancev pravi, da se z delitvijo poveča njihovo samozaupanje;
• prebivalci Velike Britanije (VB) imajo več stvari kot kdajkoli prej; povprečen otrok ima v lasti preko 75 različnih igrač, elektronskih naprav in podobnih stvari;
• prebivalci VB si delijo manj kot v pretekli generaciji, s tem da je danes več domov z le enim prebivalcem in več avtomobilov z le enim voznikom (vsak dan je v VB v avtih na poti 38 milijona prostih sedežev) ;
• prebivalci VB želijo več deliti z drugimi; več kot polovica prebivalstva bi rada našla načine, kako deliti storitve in stvari v svojih lokalnih skupnostih;
• eden od treh prebivalcev VB bi želel z nekom iz okolice deliti svoj vrt, če bi ta na njem vzgajal zelenjavo ali rože;
• 75 % Britancev verjame, da je medsebojna delitev dobra za okolje; 6 od 10 bi jih delilo vožnjo z avtomobilom, če bi za to imelo možnost;
• prebivalci VB ne mislijo, da so dobri v medsebojni delitvi; bolj ko so revni, težje se jim zdi deliti z drugimi;
• 47 % se zdi delitev izven kroga družine neprijetna;
• Britanci najlažje z drugimi delijo steklenico vina, skodelico čaja in pico, najtežje pa zobno ščetko, bančni račun in kopalno kad.

Kaj nam pove raziskava? Da medsebojna delitev ljudi osrečuje in veča njihovo samozaupanje; da so ljudje pripravljeni deliti, če bi za to le imeli možnost, vendarle vseh stvari ne želijo deliti (npr. osebni in intimni predmeti) in da je delitev koristna - za ljudi (iz finančnega in psihološkega vidika) in za okolje.

Vir: Shareable

Vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve

“Čisti tržni pristop k razvoju se je revnim v svetu povsem izneveril. Če svetovna ekonomija želi služiti interesom vseh ljudi, mora biti v prvi vrsti usmerjeni k trajnemu zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb, kar pomeni, da mora temeljiti na resničnem večstranskem sodelovanju in ekonomski delitvi.” (Rajesh Makwana in Adam Parsons, Sharing The World's Resources)

Danes še vedno veliko ljudi verjame v neizmerno učinkovitost tržnih mehanizmov, s pomočjo katerih domnevno lahko rešimo hudo krizo, v kateri se je znašel večji del sveta. Tržni mehanizmi so utemeljeni na konkurenčnosti, tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti, kar pomeni, da prinašajo koristi zgolj nekaterim, na račun vseh ostalih.

Čeprav je konkurenčnost iz podjetniškega vidika res videti nekaj koristnega, pa je za velik del človeštva izjemno destruktivna. Sedem milijard ljudi, kolikor nas je trenutno v svetu, preprosto ne more tekmovati - konkurirati za dobrine od katerih je odvisno naše preživetje (npr. hrana, voda, zdravila). To slej ko prej vodi v (samo)uničenje človeštva in planeta.

Zato je prva naloga ekonomije omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, ki so potrebe po: hrani, neoporečni vodi, primernemu bivališču, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Samo tako lahko zagotovimo pravičnost, ki je edina prava podlaga za mirno sobivanje med vsemi ljudmi na planetu.

Da bodo ključne dobrine, ki jih je v svetu v zadostnem obsegu, res dosegle vse ljudi, morata tržni mehanizem nadomestiti “resnično večstransko sodelovanje in ekonomija delitve”. To pa lahko dosežemo le v okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares predstavlja človeštvo kot celoto. Z ustanovitvijo nove agencije znotraj OZN, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med posameznimi državami, bi enostavno rešili problem velike revščine in lakote, ki predstavljata velikansko sramoto za sodobno človeško družbo.

Vzpostavitev trajnega mednarodnega mehanizma delitve dobrin bi odnose med državami dvignila na novo, zrelejšo raven. Trgi bodo še vedno obstajali, le da bodo morali biti bolje regulirani in nadzorovani. Skratka, tržnim mehanizmom moramo preprečiti, da s svojimi ravnanji povzročajo takšne velikanske razlike v porazdelitvi ključnih globalnih dobrin, kakršne poznamo danes.

Resnično vsestransko sodelovanje in ekonomija delitve zato predstavljata pravo pot za izhod iz današnje globoke krize človeštva.

Človeštvo, Zemlja, blaginja

Človeška zgodovina je pravzaprav zgodovina vojn, konfliktov, podrejanja in izkoriščanja drugih, nerazumevanja in nespoštovanja drugače mislečih  itd. V osnovi je vzrok takšnemu ravnanju močan občutek oziroma slepilo ločenosti. Razlikovanje v videzu; razlikovanje v verskem, političnem, ekonomskem, filozofskem in drugem prepričanju; razlikovanje v kulturi, navadah in običajih itd. so ne-upravičena osnova za ločenost med ljudmi.

Čeprav razlike seveda obstajajo in bodo obstajale še naprej, pa ni potrebno, da razdvajajo (ločujejo) človeštvo in številnim ljudem povzročajo neizmerno trpljenje. Na občutku ločenosti so bile in so še vedno izgrajene največje in tudi manjše verske, politične, ekonomske, filozofske in druge ideologije.

Poglejmo samo področje politike: večina sodobnih politikov in političnih strank ne samo, da delujejo na podlagi ločenosti od drugih, temveč ločenost med ljudmi dobesedno izgrajujejo ali do skrajnosti potencirajo. Politiki bi se morali zavedati, da ima vsaka njihova beseda moč, ki ima praktične posledice. Ločenost, ki jo gradijo, se slej ko prej manifestira v širšem okolju: predvsem kot sovraštvo in (posledični) strah med ljudmi, kar nikoli ni dobro in pogosto vodi do družbenih konfliktov in v končni obliki do vojn. (Kako se začnejo vsi konflikti? Z besedami - izgovorjenimi in zapisanimi.)

Še huje je na ekonomskem področju: delovanje tržnih sil povzroča ločenost na podlagi velikanskih razlik v bogastvu. Tržne sile, ki delujejo na osnovi pohlepa, sebičnosti in tekmovanja, dobesedno gradijo ne-prestopne zidove med zelo bogatimi in revnimi, kar povzroča neprestan vir frustracij, nezadovoljstva, konfliktov, vojn ter seveda revščine in lakote. Zakaj so ljudje vse bolj nezadovoljni, zakaj je vse več protestov in demonstracij? Zaradi izjemnega bogastva na eni strani in obsežne revščine na drugi strani ter nepravičnih ukrepov, ki ekonomske razlike samo še poglabljajo.

Seveda ne potrebujemo samo ene stranke, samo enega voditelja, samo enega prepričanja in nobene potrebe ni, da bi imeli v materialnem smislu vsi enako, a kljub vsem razlikam moramo delovati za skupne cilje in v luči dejstva, da smo vsi pripadniki nedeljive celote: velike človeške družine, ki živi na skupnem planetu. Občutek ločenosti je zgolj navidezen, v resnici smo in moramo delovati kot eno.

Politika, ekonomija, religija, če naštejemo le glavna in najvplivnejša področja človeške družbe, morajo delovati za skupni cilj: za blaginjo celotnega človeštva in planeta. Pri tem so razlike dobrodošle, kajti obstaja več poti do tega cilja, a nobena pot ne more izključevati ali uničevati druge. Če želimo doseči skupne cilje, moramo delovati po principih sodelovanja, solidarnosti, pravičnosti in medsebojne delitve.

Zato je prav da razmišljamo na osnovi naslednjih “koordinat” (ne glede na to, komu pripadamo, kakšni smo, kakšno je naše prepričanje):

Skupna družina: človeštvo
Skupni dom: Zemlja
Skupni cilj: blaginja
Skupni principi: sodelovanje, solidarnost, pravičnost, medsebojna delitev

Delitev dobrin in odgovornosti

Nahajamo se v posebnem zgodovinskem obdobju, na posebej občutljivi prelomnici. Stari miselni vzorci, stare ideologije, stari ekonomski in politični modeli preprosto »ne delujejo« več. V okviru obstoječega se človeška družba preprosto ne more več bistveno razvijati, celo več – priče smo nazadovanju.

Politična in še zlasti ekonomska ureditev sta postali »cokli« razvoja. Lahko celo rečemo, da je človeštvo politično in ekonomsko utesnjeno in ne more izraziti svojih izjemnih potencialov. Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, večja mobilnost in kulturna odprtost povezujejo človeštvo, medtem, ko skušajo politiki in ekonomisti še vedno delovati po principu »deli in vladaj«. Nepovezanim, nezaupljivim in sprtim ljudem je bilo od nekdaj najlažje vladati – na izključevanju drugih in drugačnih nenazadnje temeljijo vse ideologije oziroma izmi.

Sedem milijard ljudi, kolikor nas živi v začetnem obdobju drugega desetletja 21. stoletja, ne more več tekmovati za omejene dobrine planetarnega okolja, ki brez večje škode prenese zgolj določene obremenitve. In ravno tekmovanje je danes ena najbolj cenjenih »vrednot«. Na področju ekonomije, kjer se tekmovanju reče konkurenčnost, so posledice takšnega ravnanja strahovite. Približno milijarda ljudi, ki v svetu trpi zaradi podhranjenosti, ni lačnih zaradi pomanjkanja hrane, temveč zato, ker so v globalni ekonomski konkurenčni tekmi poraženci. Da je približno vsak sedmi Zemljan lačen, je daleč največja sramota za tako imenovano civilizirano človeško družbo.

Ključnih globalnih dobrin ni premalo, premalo pa jih je, če so predmet špekulacij in trgovine, ki deluje samo po načelu dobička. V ogromnih skladiščih in megalomanskih trgovskih središčih je dovolj hrane za vse ljudi na planetu. A zaradi neizmernega pohlepa nekaterih ljudi ta hrana ne doseže vseh ljudi. Zato najhujše orožje za množično uničevanje danes ni jedrsko orožje, temveč trgovske pogodbe in finančni instrumenti, ki so vezani na dobrine.

Od principov tekmovanja, sebičnosti in pohlepa, na podlagi katerih deluje večina sodobnih političnih in še zlasti ekonomskih institucij ter organizacij (banke, trgovine, podjetja …), moramo »preiti« na principe sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Novi principi seveda bistveno vplivajo na odnose in organizacijske strukture. Seveda bodo trgovine, banke in podjetja še naprej obstajale, a njihova preobrazba bo vsekakor temeljita.

V središču novih ekonomskih odnosov bo medsebojna delitev, ki bo temeljila na pravični delitvi dobrin in na potrebah ljudi ter okolja, ne pa samo na denarju in na »potrebah« finančne industrije. Pravica do hrane in vode ter drugih osnovnih dobrin bo postala ena ključnih in najbolj spoštovanih človekovih pravic.

Hkrati s temi spremembami se bo začela tudi delitev politične odgovornosti in političnih odločitev na vse skupine ljudi. Nedopustno je, da se najpomembnejše politične in ekonomske odločitve sprejemajo v okviru majhnih skupin in elitnih klubov (na primer skupine G8) ter neizvoljenih organov (na primer v centralnih bankah). Bistvo tako imenovane arabske pomladi in drugih podobnih gibanj, ki kot gobe po dežju rastejo po svetu, je vključenost vseh ljudi – ne glede na raso, spol, starost, prepričanje – v politično in ekonomsko odločanje v družbi, kar seveda vpliva na samo kvaliteto njihovih življenj.

Magična beseda prihodnosti bo delitev (ang. share). Ker si delimo planet, kot naš skupni dom, si moramo deliti tudi planetarne dobrine, pridobitve človeške civilizacije (informacije, znanje, kulturne, umetniške in tehnološke dosežke…) in odgovornost za prihodnost človeštva ter planeta.

Banke, trgovine, podjetja; politične, izobraževalne in druge organizacije bodo pod vplivom spremenjenih principov človeškega delovanja bistveno drugačne od sedanjih. Medsebojna delitev bo preobrazila svet. A ključni premik se začne v naših glavah.

Z manj dobimo več

Spoznanje, da živimo v končnem svetu, je ključnega pomena za našo prihodnost. Naravni viri so omejeni in tudi njihova uporaba ima svoje omejitve. Nekateri energetskih virih, kot je na primer sončna energija, so res neomejeni, a to še ni razlog, da si lahko privoščimo neomejeno gospodarsko rast. Danes porabimo približno 1,5-krat več naravnih virov, kot je zmožnost planetarnega okolja da jih samoobnovi (oziroma absorbira).

Se moramo torej predvsem odpovedovati? Pravzaprav ne. Moramo pa bistveno spremeniti naše družbene in še zlasti ekonomske (miselne) vzorce, ki so podlaga našemu ne-vzdržnemu ravnanju.

Začnimo s področjem, ki nam je najbližje - s potrošnjo. Danes prevladuje prepričanje, da moramo imeti vse oziroma, da moramo vse, kar potrebujemo imeti v lasti in zatorej - kupiti. A mnogo stvari, ki jih imamo, dejansko uporabljamo le redko. Če ima vsakdo vse, kar potrebuje, pa četudi samo enkrat, je to precej potratno in obremenjujoče za okolje.

V zadnjem času na srečo nastajajo številne nove ekonomske oblike, ki delujejo po principu delitve. Nekatere dobrine, kot so kolesa, avtomobili, orodje, knjige, DVD-ji, obdelovalna zemlja itd., si lahko deli več ljudi, kar še zlasti podpirajo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije. S tem so dobrine bolje izrabljene, hkrati pa nastane potreba po manj, a bolj kvalitetnih izdelkih; manjša je obremenitev okolja, ljudje pa medsebojno bolje povezani, kar krepi družbene skupnosti. (Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe).

Velik problem, ki je ključen vzrok večine današnjih konfliktov, protestov, uporov in številnih drugih oblik nezadovoljstva, je izjemno nepravična porazdelitev globalnega bogastva. Številke so več kot nedvoumne in nazorne. Najbogatejši 1 % svetovne populacije ima v lasti 40 % vsega svetovnega premoženja. Če zajamemo najbogatejša 2 % odstotka svetovne populacije, imajo le-ti kar 51 % vsega svetovnega bogastva; najbogatejših 10 % pa si lasti kar 85 % vsega svetovnega premoženja. Medtem pa ima 50 % najrevnejših svetovnih prebivalcev v lasti manj kot 1 % svetovnega premoženja (Wikipedia).

Današnja ekonomija, ki v veliki meri temelji na špekulacijah, sebičnosti in pohlepu vodi k neprestanemu povečevanju razlik med revnimi in bogatimi. Moramo torej najti načine, kako preusmeriti trend k pravičnejši porazdelitvi globalnega bogastva, kar je tudi edina pot k mirnemu sobivanju na prostoru, ki si ga vsi delimo - na planetu Zemlja. Pri tem je mogoče razmišljati o globalnemu mehanizmu medsebojne delitve, ki bo omogočil, da ključne globalne dobrine (voda, hrana, energetski viri itd.) postanejo temelj blaginje človeštva, ne pa sredstvo za bogatenje posameznikov in posameznih držav. (Medsebojna delitev na globalni ravni).

Če bomo več dobrin uporabljali skupaj oziroma si jih delili in če se bomo uspeli dogovoriti za pravičnejšo porazdelitev globalnega bogastva, potem lahko zmanjšamo potrebe po neprestani gospodarski rasti in hkrati bistveno povečamo blaginjo ljudi. In z manj dobimo več.

Točka preloma

Živimo v času izjemnih sprememb. Lahko bi celo rekli, da smo dosegli točko preloma. Star red se je dokončno zlomil. S starim redom v prvi vrsti mislimo na današnji ekonomski sistem, ki je postal povsem neustrezen in popolnoma blokira kakršenkoli resnični razvoj človeštva. In tega se zaveda vse več ljudi. Razen seveda politikov, ekonomistov in tistih redkih “srečnežev”, ki jim ta sistem omogoča lagodno in materialno bogato življenje.

Današnji ekonomski sistem, za katerega so značilne tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost, brezbrižnost do drugih ljudi in do okolja, preprosto ne more preživeti. Ljudje po vsem svetu na različne načine terjajo večjo politično, ekonomsko in socialno pravičnost, splošen dostop do ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri itd.) in odgovornejši odnos do okolja.

Naj se politiki še tako trudijo z ohranjanjem zdajšnjega sistema, pa s tem le še podaljšujejo zdajšnjo agonijo človeštva. Tako imenovana arabska pomlad, nemiri v številnih svetovnih državah, stavke, demonstracije in druge oblike upora imajo predvsem en skupni imenovalec oziroma zahtevo - pravičnost. Pravičnost v politiki, v ekonomiji, na vseh družbenih področjih.

Če so eni neizmerno bogati, drugi pa brez vsega, potem ne moremo govoriti o ekonomski pravičnosti. Če eni odločajo o vsem, drugi pa o ničemer, potem ne moremo govoriti o politično pravičnosti. In tako naprej. A kako do pravičnosti? Obstaja preprosta rešitev, ki omogoča resnične spremembe in tej rešitvi se reče: medsebojna delitev.

Princip medsebojne delitve lahko “uporabimo” na vseh družbenih področjih, kajti delimo si lahko dobrine, prostor, znanje, (politične) odločitve. Če želimo živeti v miru in blaginji, potem drugače pravzaprav ne moremo. Poznate uspešno in zadovoljno družino, kjer njeni člani drug z drugim tekmujejo za dobrine ali celo kradejo drug drugemu; kjer drug pred drugim skrivajo svoje izkušnje in znanje, ali se celo pretepajo med seboj?

Če zares pošteno pomislimo, smo tudi narodi zelo velike družine, a naša zares najširša družina je celotno človeštvo. Kako naj živimo skupaj v miru in blaginji, če med seboj tekmujemo celo za najosnovnejše dobrine kot so hrana, voda, zdravila itd.? Če samo začnemo z medsebojno delitvijo najosnovnejših dobrin, bo večina današnjih največjih svetovnih problemov preprosto izginila.

Točka preloma je torej dosežena. Ljudje vedo, da “po starem” preprosto ne gre več naprej. Ljudje zahtevajo pravičnost. In te brez medsebojne delitve pravičnosti ni mogoče doseči. V času največje krize smo lahko optimisti. Odpor tistih, ki jim je obstoječe stanje v interesu, bo velik, a sprememb ne morejo več zaustaviti.

Zakaj je delitev rešitev

V iskanju rešitve iz krize se vedno znova vrtimo v krogu oziroma sprejemamo rešitve, za katere že vnaprej vemo, da so zgolj začasne in da pogosto stanje samo še poslabšujejo. Dejstvo je, da obstoječi ekonomski sistem že dolgo ne ustreza več zahtevam sodobne družbe. Ekonomski sistem, ki v največji meri oblikuje današnjo družbo, je rezultat preteklih stoletij, za katere je značilen neprestan boj (tekma) za politično, ideološko, versko in še zlasti ekonomsko prevlado.

Prepričanje o boljših in slabših oziroma večvrednih in manjvrednih ljudeh, skupinah ter narodih; prepričanje o praktično neomejenih naravnih virih in neomejenih zmožnostih planetarnega okolja so (še vedno) podlaga delovanju današnjega političnega in ekonomskega sistema družbe.

Današnja družba zahteva drugačne pristope. Gosto naseljen planet; spoznanje o
končnosti nekaterih naravnih virov in spoznanje o omejenih zmožnostih planetarnega okolja; novo razumevanje drugih kot enakovrednih posameznikov, skupin ali narodov so temelji, na katerih moramo graditi nove družbene in ekonomske vzorce. Še zlasti pomembno je ekonomsko področje, saj le-to predstavlja materialne temelje sleherne družbene skupnosti - od družine, naroda do človeštva kot celote.

Tekma za naravne vire in tekma med vsemi ekonomskimi udeleženci (posamezniki, podjetji, državami), ki ji sodobneje rečemo konkurenčnost, povzroča velike razlike med ljudmi in s tem trajen vir konfliktov. Če je na nekaterih področjih človeške družbe tekmovanje še morda koristno (šport, tekma za znanstvene, tehnološke in umetniške dosežke), pa je na ekonomskem področju tekmovanje večinoma skrajno destruktivno. Za osnovne vire kot so voda, hrana, energija, zdravila preprosto ne moremo in ne smemo tekmovati, kajti končni izid oziroma poraz v tej tekmi za nekoga, ki je že v izhodišču šibkejši, pomeni skrajno revščino, lakoto ali smrt.

Če zares želimo mirno sobivati z drugimi ljudmi in narodi ter z drugimi bitji, s katerimi si delimo planet; če res želimo živeti v zdravem okolju, potem je rešitev edino v pravičnejši porazdelitvi naravnih virov in dobrin, ki so rezultat človeškega dela. Še posebej pomembna je pravična delitev ključnih virov človeštva oziroma tistih virov in dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb - po hrani, vodi, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Če pitno vodo, osnovna živila, gozdove, energetske vire in zemljo prepustimo tako imenovanim svobodnim trgom (dejansko je njihova “svoboda” v odsotnosti slehernih pravil in moralnih norm), potem bo njihovo delovanje vedno povzročilo, da bodo eni imeli zelo veliko, drugi pa skoraj nič. Kar za zelo veliko ljudi pomeni lakoto, skrajno revščino, frustracije, bes - in kaj je “boljša” podlaga za vse vrste konfliktov, ekstremizmov in nenazadnje vojn.

Četudi posamezna država ali regija uspe zagotoviti blaginjo za svoje državljane, pa ta nima prave vrednosti in trajnosti, če je dosežena na račun drugih oziroma, če ignorira njihove težave. Blaginja posameznikov in posameznih narodov je vedno ogrožena, če vse naokoli živijo ljudje ali narodi, ki trpijo pomanjkanje. Samo blaginja celotne človeške skupnosti jamči, da bomo zares zaživeli v miru.

Za ključne globalne dobrine se lahko na globalnem nivoju dogovorimo, kako jih pravično deliti, za to imamo tako organizacijske kot tehnološke zmožnosti. In to sploh ne pomeni, da bi se morali odpovedati trgovinam, trgovanju in konkurenčnosti; le-ti ekonomski elementi lahko še naprej obstajajo na področjih, ki niso ključnega pomena za preživetje ljudi in obstoj planeta.

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da si države (tudi lokalne in druge skupnosti) na podlagi svojih presežkov in primanjkljajev ključnih dobrin dogovorijo, kako jih bodo med seboj delili, da nihče na planetu ne bo prikrajšan za osnovne dobrine in tudi storitve. Vse kar je potrebno, je ustanovitev posebne agencije (lahko v okviru OZN), ki bo imela pregled nad presežki in primanjkljaji ključnih virov in dobrin ter bo državam predlagala najbolj optimalne medsebojne delitve. Vse ostalo pa naredijo države same. S tem bi se bistveno zmanjšale napetosti med državami, ki danes še vedno izhajajo predvsem iz stoletja starih ekonomskih vojn za vire in dobrine (danes so nosilke te tekme predvsem velike korporacije).

Ključni princip družbe in ekonomije prihodnosti morata torej postati resnično sodelovanje in medsebojna delitev, če si želimo mirno prihodnost, kjer bomo živeli v blaginji in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Današnja pot pa nasprotno vodi v konflikte, vojne in splošno uničenje.

Zato je delitev rešitev. Odločitev pa je kot vedno - naša.

Več: Ekonomija delitve

Zbogom ideologije

V iskanju izhoda iz krize večinoma ne znamo ali nočemo izstopiti iz okvirjev dveh mogočnih ekonomskih idej, ki sta se v desetletjih oziroma stoletjih izoblikovali v dve bolj ali manj enoviti miselni formi - socializem (komunizem) in kapitalizem. Ko se ideje preoblikujejo v preveč toge miselne forme, postanejo ideologije (-izmi), ki jim mnogi nekritično oziroma fanatično sledijo. Celo veliki misleci sodobnega časa ne zmorejo “pogledati preko”, kaj šele politiki, ekonomisti in običajni ljudje. Danes ne moremo zagovarjati ne kapitalizma in ne socializma, a hkrati ne moremo zavreči nobenega izmed njiju.

Kapitalizem predstavlja izjemno učinkovit gospodarski sistem, ki je omogočil blaginjo zelo veliko ljudem, hkrati pa je “zaslužen” za izjemne tehnološke dosežke človeštva, ki so povsem preoblikovali vsa področja človeške družbe (kaj bi danes brez elektronskih naprav, še zlasti računalnikov; kaj bi brez sodobne medicine: kaj bi brez interneta in drugih brezštevilnih dosežkov, ki nam olajšujejo in izboljšujejo naša življenja - za kar se imamo v dobršni meri zahvaliti ravno kapitalizmu). Hkrati je kapitalizem pometel z več tisočletnim fevdalno-suženjskim ekonomskim sistemom, s s tem pa se je osvobodil izjemen politični, ekonomski in kulturni potencial človeštva.

Nasprotno pa je socializem (in komunizem kot njegova skrajna oblika) skušal odpraviti največjo slabost kapitalizma - izjemno nepravično porazdelitev naravnih virov in ustvarjenega bogastva človeštva ter onemogočiti izkoriščanje ljudi. Socializem je nastal kot protiutež kapitalizmu. Oba, socializem in kapitalizem, sta v čisti obliki izjemno destruktivna: “čisti” socializem duši ustvarjalnost ljudi in nazadnje vodi v revščino večine, “čisti” kapitalizem povzroča velike razlike in prav tako številne vodi v revščino.

V resnici kapitalizem in socializem ne moreta eden brez drugega oziroma povedano drugače: družba je lahko uspešna, če sta kapitalizem in socializem (boljši izraz je socialna država) v medsebojnem ravnovesju. Dokaz so skandinavske države, kjer dobro razvit kapitalizem soobstaja skupaj z močno socialno državo - in rezultat: velika večina državljanov živi v blaginji. Na drugi strani lahko vidimo države kot so na primer ZDA, kjer je vpliv kapitala izjemno močan in tam poleg velikega bogastva obstaja tudi veliko revščine. Druga skrajnost so pretežno socialistične države (bivša Sovjetska zveza, Severna Koreja), ki ljudem ne omogočajo dovolj politične in ekonomske svobode, s tem pa povzročijo neustvarjalnost, nezadovoljstvo in končno revščino večine.

Skupni cilji

Bolj kot slepo sledenje ideologijam in večno prepiranje med njihovimi zagovorniki, je pomembno prepoznavanje skupnih ciljev, ne samo ciljev posameznih držav, temveč celotnega človeštva. In kateri so skupni cilji človeštva? Če pozorno sledimo zahtevam ljudi v različnih državah in na različnih kontinetih, še zlasti nedavnim zahtevam ljudi v arabskem svetu, v evropskih državah, v Južni Ameriki, na Japonskem in še marsikje, lahko izluščimo naslednje skupne cilje: blaginja, svoboda, mir in zdravo okolje.

Blaginja se izkazuje s primernimi finančnimi pogoji za življenje, z možnostjo zaposlitve, socialne zaščite, z dostopom do zdravstvenih in izobraževalnih storitev itd. Poleg blaginje ljudje želijo svobodo (gibanja, izražanja, opredelitve, izbire dela itd.) in mir, v zadnjem času pa vse bolj pomembno postaja tudi zdravo okolje.

Politični in ekonomski sistem morata omogočati doseganje omenjenih skupnih ciljev. Torej ni toliko pomembno, kakšen je prevladujoč ekonomski sistem neke države (kapitalističen, socialističen, komunističen itd.), temveč kako uspešen je pri doseganju skupnih ciljev človeštva. Zato so v ekonomskem sistemu družbe lahko hkrati elementi kapitalizma in socializma, če le prispevajo k skupnim ciljem človeštva: blaginji, svobodi, miru in zdravemu okolju.

Principi namesto ideologij

Namesto o ideologijah (-izmih) moramo govoriti o principih, ki so podlaga delovanju družbenega (političnega) in še posebej ekonomskega sistema. Namesto danes prevladujočih principov vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa, morajo naše aktivnosti temeljiti na principih sodelovanja, spoštovanja drugega, pravičnosti in še posebej medsebojne delitve. Ti principi vodijo k doseganju skupnih ciljev človeštva. Mar lahko spoštujemo drugega, če si pohlepno grabimo dobrine kot je na primer hrana, ki jo zanje preprosto zmanjka? Ali narodi res med seboj sodelujejo, če hkrati neusmiljeno tekmujejo za ključne globalne dobrine? Ali lahko kdaj dosežemo mir, če pa so globalne dobrine tako nepravično porazdeljene? Itd.

Medsebojna delitev

Da je prav vseeno, ali je ekonomski sistem kapitalističen ali socialističen, dokazuje ekonomsko ravnanje po principu medsebojne delitve (ang. share). Princip medsebojne delitve pomeni, da si delimo dobrine tega planeta na podlagi sodelovanja in pravičnosti. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako, temveč, da bi vsak človek na planetu lahko živel v skladu s skupnimi cilji človeštva - v blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Prvi korak k tem ciljem pa je, da bi sleherni Zemljan lahko nemoteno zadovoljeval svoje osnovne potrebe (kar pomeni, da ima na voljo dovolj hrane, neoporečne vode, da živi v primernih bivalnih pogojih ter, da ima dostop do osnovnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev).

Medsebojna delitev in v ožjem smislu ekonomija delitve ni ne kapitalističen in ne socialističen ekonomski sistem, je pa lahko kombinacija obojega. Pravzaprav je povsem vseeno, kako ekonomski sistem poimenujemo, važno je, da je usmerjen v izpolnjevanje skupnih ciljev človeštva: blaginjo vseh ljudi, ki živijo v svobodi, miru in v zdravem okolju. Poglejmo si nekaj ekonomskih oblik, ki delujejo po principu medsebojne delitve:

Zipcar je oblika delitve avtomobilov, ki deluje povsem po podjetniško-tržnih načelih oziroma deluje kot kapitalistično podjetje. Shared Earth je gibanje, ki omogoča, da se tisti, ki imajo zemljo na voljo in tisti, ki jo želijo obdelovati, srečajo ter se dogovorijo za sodelovanje - torej gre za ekonomsko ravnanje, kjer dobiček ni pomemben. Delitev koles pa je javna storitev, organizirana s strani lokalnih ali mestnih skupnosti, ki ljudem omogoča, da za majhen denar uporabljajo kolesa za vožnjo po mestu. (Več o praktičnih primerih delitve v e-knjigi Ekonomija delitve,pot do pravične in trajnejše družbe).

Torej, presežimo neproduktivne razprave o kapitalizmu in socializmu, temveč rajši razmislimo o možnostih izpolnitve skupnih ciljev človeštva. Medsebojna delitev je vsekakor pot v pravo smer - k blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Za vse človeštvo.