Danes, kljub vse večji politični in kulturni povezanosti sveta, (še vedno) poteka neusmiljen in okruten boj za svetovne dobrine, ki se bo v prihodnosti samo še zaostroval, predvsem za pitno vodo in energetske vire. Za kar se je nekoč uporabljalo vojaške armade, se danes uporablja ekonomske institucije: multinacionalne korporacije, borze, banke … Orožja vojne so danes komercializacija družbe, privatizacija in tako imenovana svobodna trgovina.
Takšno stanje koristi predvsem majhnim, a izredno bogatim ekonomskim (v navezi s političnimi) elitam, ki imajo v lasti ali izkoriščajo približno 80% celotnega planetarnega bogastva. Velike skupine prebivalstva in celi narodi pa so skoraj povsem odrinjeni od »velikega kolača«, ki je na voljo človeštvu in zato životarijo ali povsem po nepotrebnem tiho, daleč od oči svetovne javnosti, umirajo.
Številne države, tudi najbogatejše, svojim prebivalcem vse težje zagotavljajo dostop do skupnih dobrin in storitev (hrane in pitne vode, energetskih in drugih naravnih virov; izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva itd.). In prav te skupne dobrine predstavljajo ključ za reševanje najbolj perečih problemov današnjega sveta: revščine, lakote, bolezni, hitre degradacije okolja ter družbenih in mednarodnih konfliktov, vključno s terorizmom.
Edina prava alternativa današnji globalni vojni za ključne skupne dobrine (voda, obdelovalna zemlja, gozdovi, energetski in zemeljski viri ter tudi znanje in druga dediščina človeštva), s katerimi lahko ljudje zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, je njihova pravična delitev. Zelo preprosta ideja, a kako jo uresničiti? Že z ustanovitvijo posebne agencije v okviru OZN bi naredili prvi korak k uresničitvi principa medsebojne delitve.
V skladu bi se »srečevali« presežki in primanjkljaji najpomembnejših dobrin, ki jih človeštvo potrebuje za svoje preživetje. Države bi prostovoljno prispevale presežke dobrin, ki jih ne bi potrebovale in bi glede na svoje potrebe iz sklada dobile tiste dobrine, ki jih bodisi nimajo v zadostnih količinah bodisi jih zaradi drugih vzrokov (naravne katastrofe ali druge nevšečnosti) nujno potrebujejo.
Na takšen način menjave po načinu ‘dobrina za dobrino’ bi omogočili vsem ljudem, da bi lahko zadovoljevali vsaj svoje osnovne potrebe, s čimer bi ustvarili večje zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi, kar je edini pravi pogoj za dosego resničnega miru in blaginje na planetu, kar pa je še kako povezano z zdravjem planetarnega okolja.
Princip medsebojne delitve ne zahteva neke dokončne in formalne oblike, možnosti pravične delitve so namreč neomejene in neizčrpne. Sprejetje tega principa nam pravzaprav odpre polje neskončnih možnosti. Prav zato lahko govorimo o medsebojni delitvi kot o principu – temeljnemu načelu vseh odnosov med ljudmi. Pravična delitev nikakor ne sme biti omejena samo na področje ekonomije, pač pa mora biti temelj delovanja tudi na drugih družbenih področjih. Staro načelo gospodarjev človeštva ˝vse zase in nič za druge˝, ki ga je opisal že Adam Smith, lahko nadomestimo z novim: ˝Delimo, kar nam je skupnega; to je način kako živimo skupaj.˝
Z uveljavitvijo medsebojne delitve dobrin bi odprli novo dobo v človeški zgodovini, ki bi temeljila na spoznanju, da smo ljudje najprej pripadniki človeštva – človeške družine in da živimo na skupnem planetu, kar pomeni, da smo soodgovorni tako za svojo družino (človeštvo) kot za svoj resnični dom – planet Zemljo.
sobota, 27. oktober 2007
nedelja, 21. oktober 2007
Kaj je narobe s svetom?
Kaj je narobe s svetom, v katerem zaradi posledic skrajne revščine vsak dan umre 50.000 ljudi, hkrati pa beležimo neprestano gospodarsko rast in vemo, da je osnovnih dobrin dovolj za preživetje vseh ljudi na planetu?
Kaj je narobe s svetom, v katerem 1,2 milijarde ljudi oziroma skoraj vsak peti Zemljan životari v absolutni revščini (pomeni, da ima za svoje preživetje na voljo manj kot 1 ameriški dolar dnevno), medtem ko 946 svetovnih milijarderjev skupno premore 3.500 milijard ameriških dolarjev?
Kaj je narobe s svetom, v katerem najmočnejša in najbogatejša država letno vrže v smeti 45 milijonov ton hrane, medtem ko gre vsak večer 852 milijonov ljudi lačnih v posteljo – če jo imajo seveda?
Kaj je narobe s svetom, kjer je zaradi pretirane in nesmotrne porabe naravnih virov, ogroženih 41.415 živalskih in rastlinskih vrst, 16.306 izmed njih pa grozi izumrtje? Da globalnega segrevanja ozračja in z njim povezanih posledic sploh ne omenjamo.
Nekaj je brez dvoma očitno. Obilno bogastvo planeta je skrajno nepravično porazdeljeno in še tam, kjer ga je (pre)več se z njim ravna skrajno neprimerno in potratno. In ta nepravičnost je vzrok, ne pa posledica največjih problemov človeštva: revščine, lakote, ozdravljivih bolezni; sporov, konfliktov, vojn in tudi terorizma; frustracij, strahu in stresa, ki prevevajo sodobno globalno družbo.
Rešitve, ki nam jih ponujajo naši voditelji, ekonomski in politični, so neučinkovite in nas vodijo samo še navzdol. Tako opevana konkurenčnost je dejansko samo brezobziren boj za planetarne vire oziroma dobrine. V ozadju te neusmiljene tekme sta »stari« človeški lastnosti pohlep in sebičnost. »Vse zase in nič za druge«, kot se je že pred več kot dvema stoletjema izrazil znameniti filozof in ekonomist Adam Smith.
Če poznamo prave vzroke problemov, so nam tudi rešitve na dosegu roke. Medsebojna delitev dobrin (ang. share), ki temelji na pravičnosti, na resničnem sodelovanju in solidarnosti, je ključ za rešitev največjih in skrajno nevarnih problemov človeštva. Zveni nenavadno? Utopično? Pa ni.
Dogovor med državami za pravičnejšo porazdelitev ključnih planetarnih virov (dobrin), s katerimi je mogoče zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na planetu, za globalno skupnost ne bi smel biti velik problem. Imamo tudi organizacijo, ki ima za to vso potrebno infrastrukturo – Organizacijo združenih narodov. Manjka samo naša volja, ki bo spodbudila (politično) voljo naših voditeljev.
Viri: Oxfam Canada, CommonDreams, Forbes, IUCN, Share Slovenija
Kaj je narobe s svetom, v katerem 1,2 milijarde ljudi oziroma skoraj vsak peti Zemljan životari v absolutni revščini (pomeni, da ima za svoje preživetje na voljo manj kot 1 ameriški dolar dnevno), medtem ko 946 svetovnih milijarderjev skupno premore 3.500 milijard ameriških dolarjev?
Kaj je narobe s svetom, v katerem najmočnejša in najbogatejša država letno vrže v smeti 45 milijonov ton hrane, medtem ko gre vsak večer 852 milijonov ljudi lačnih v posteljo – če jo imajo seveda?
Kaj je narobe s svetom, kjer je zaradi pretirane in nesmotrne porabe naravnih virov, ogroženih 41.415 živalskih in rastlinskih vrst, 16.306 izmed njih pa grozi izumrtje? Da globalnega segrevanja ozračja in z njim povezanih posledic sploh ne omenjamo.
Nekaj je brez dvoma očitno. Obilno bogastvo planeta je skrajno nepravično porazdeljeno in še tam, kjer ga je (pre)več se z njim ravna skrajno neprimerno in potratno. In ta nepravičnost je vzrok, ne pa posledica največjih problemov človeštva: revščine, lakote, ozdravljivih bolezni; sporov, konfliktov, vojn in tudi terorizma; frustracij, strahu in stresa, ki prevevajo sodobno globalno družbo.
Rešitve, ki nam jih ponujajo naši voditelji, ekonomski in politični, so neučinkovite in nas vodijo samo še navzdol. Tako opevana konkurenčnost je dejansko samo brezobziren boj za planetarne vire oziroma dobrine. V ozadju te neusmiljene tekme sta »stari« človeški lastnosti pohlep in sebičnost. »Vse zase in nič za druge«, kot se je že pred več kot dvema stoletjema izrazil znameniti filozof in ekonomist Adam Smith.
Če poznamo prave vzroke problemov, so nam tudi rešitve na dosegu roke. Medsebojna delitev dobrin (ang. share), ki temelji na pravičnosti, na resničnem sodelovanju in solidarnosti, je ključ za rešitev največjih in skrajno nevarnih problemov človeštva. Zveni nenavadno? Utopično? Pa ni.
Dogovor med državami za pravičnejšo porazdelitev ključnih planetarnih virov (dobrin), s katerimi je mogoče zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na planetu, za globalno skupnost ne bi smel biti velik problem. Imamo tudi organizacijo, ki ima za to vso potrebno infrastrukturo – Organizacijo združenih narodov. Manjka samo naša volja, ki bo spodbudila (politično) voljo naših voditeljev.
Viri: Oxfam Canada, CommonDreams, Forbes, IUCN, Share Slovenija
četrtek, 11. oktober 2007
Zakaj deliti dobrine?
Nevladna organizacija Share the Worldʼs Resources – STWR (Medsebojna delitev svetovnih virov) ponuja kar nekaj tehtnih razlogov za uvedbo principa medsebojne delitve in kar je še pomembnejše, tudi konkretne predloge. Nekaj z njihove spletne strani – za pokušino:
»Zakaj deliti dobrine?
Revščina vsak dan povzroča nepotrebno smrt 50.000 ljudi in mednarodna pomoč najrevnejšim državam še vedno ni zadostna. Celo, če bi dosegli Milenijske razvojne cilje za prepolovitev skrajne revščine, bi leta 2015 900 milijonov ljudi še vedno živelo z manj kot enim dolarjem dnevno.
- Neoliberalna ekonomija večini sveta ne zagotavlja zadovoljevanja njihovih potreb, navkljub 60 let starim obljubam, ki izhajajo iz Univerzalne deklaracije človekovih pravic.
- Podnebne spremembe, ki bodo najpogubneje prizadele razvijajoče države, se odvijajo vse hitreje kot rezultat obsežne komercializacije in prekomerne izrabe virov s strani bogatih držav.
- Neenakost znotraj in med državami se nenehno poglablja kot neposredna posledica politike svobodnega trga.
Kljub nesposobnosti nereguliranih tržnih sil, da bi rešile ta vprašanja, pa skupina G8 in še nekaj drugih držav bogatih držav nadaljuje z dajanjem prednosti dobičku in ekonomski rasti pred zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb. Samo največje korporacije imajo dejansko korist od globalne ekonomije, ki je organizirana na temeljih lastnega interesa in tekmovanja, teh »vrednot«, ki so se vzpostavljale preko Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke.
Kaj je princip medsebojne delitve?
Medsebojna delitev ni ‘izm’ ali ideologija, temveč je naraven ekonomski zakon, preprost proces, ki bo potem, ko bo uveljavljen na globalni ravni, lahko preobrazil način razdelitve virov. Državni sistemi za zagotovitev blaginje predstavljajo primer medsebojne delitve, kjer država zbira davke in jih usmeri v družbene dejavnosti. Razen Marshallovega načrta po II. svetovni vojni, pa princip delitve še nikoli ni bil izvršen na mednarodni ravni, tam kjer je ta najbolj potrebna.
Osnovna kmetijska proizvodnja, čista voda, nujno potrebna medicina, zemlja, energija in ozračje spadajo med dobrine, ki lahko jamčijo za osnovne človekove pravice, če z njimi skupaj upravlja mednarodna skupnost. Dobrine se lahko učinkovito delijo, če si jih, namesto korporacij ali posameznih držav, skupaj lasti svetovna skupnost. Brez tega zagotovila mednarodne enotnosti, se bodo nasprotja med državami glede dobrin neizogibno nadaljevala.
Hrane, vode in zdravil je na planetu dovolj za vse ljudi. Če se je mednarodna skupnost zavezala ustvariti trajnostno razvijajoč svet brez revščine, potem moramo začeti s preureditvijo gospodarskega sistema skladno s principi sodelovanja in medsebojne delitve.
Kako deliti dobrine?
Javni pritisk mora najprej prepričati vlade, da s takojšnjo in odločno akcijo odpravijo skrajno revščino. Ko bo princip medsebojne delitve enkrat sprejet, kot izhodišče za nastanek trajnostno razvijajoče ekonomije, bo potrebno mednarodno soglasje na podlagi katerega se bodo dobrine delile.
Potem bo lahko nova agencija Združenih narodov upravljala z dobrinami v dobro globalne skupnosti in začela z nujnim programom prerazdelitve dobrin za odpravo skrajne revščine.
Sistem medsebojne delitve bo imel za posledico zmanjšan obseg tržne ekonomije, s čimer se bosta zmanjšala dejavnost in vpliv tržnih sil ter multinacionalnih korporacij. To bo vodilo do manj skomercializirane trgovine in manjših potreb po mednarodnem finančnem in razvojnem financiranju, kar bo omogočilo, da bodo Svetovna trgovinska organizacija, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad postopno ukinjene. Glavni vpliv na globalno gospodarstvo si bodo potem pridobile agencije Združenih narodov, kakršni sta ECOSOC (ekonomski in socialni svet) in UNCTAD (Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj).
Bogati narodi bodo morali porabiti manj, zmanjšati emisije CO2, in prerazporediti dobrine tja, kjer se najbolj potrebujejo. Delitev dobrin na takšen način lahko ustvari nagel razvoj od spodaj navzgor in ukine potrebe po mednarodni pomoči.
Naraven izid tega so-ustvarjanja ekonomije, ki spodbuja sodelovanje in medsebojno delitev, so miroljubni mednarodni odnosi.«
Vir: STWR
»Zakaj deliti dobrine?
Revščina vsak dan povzroča nepotrebno smrt 50.000 ljudi in mednarodna pomoč najrevnejšim državam še vedno ni zadostna. Celo, če bi dosegli Milenijske razvojne cilje za prepolovitev skrajne revščine, bi leta 2015 900 milijonov ljudi še vedno živelo z manj kot enim dolarjem dnevno.
- Neoliberalna ekonomija večini sveta ne zagotavlja zadovoljevanja njihovih potreb, navkljub 60 let starim obljubam, ki izhajajo iz Univerzalne deklaracije človekovih pravic.
- Podnebne spremembe, ki bodo najpogubneje prizadele razvijajoče države, se odvijajo vse hitreje kot rezultat obsežne komercializacije in prekomerne izrabe virov s strani bogatih držav.
- Neenakost znotraj in med državami se nenehno poglablja kot neposredna posledica politike svobodnega trga.
Kljub nesposobnosti nereguliranih tržnih sil, da bi rešile ta vprašanja, pa skupina G8 in še nekaj drugih držav bogatih držav nadaljuje z dajanjem prednosti dobičku in ekonomski rasti pred zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb. Samo največje korporacije imajo dejansko korist od globalne ekonomije, ki je organizirana na temeljih lastnega interesa in tekmovanja, teh »vrednot«, ki so se vzpostavljale preko Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke.
Kaj je princip medsebojne delitve?
Medsebojna delitev ni ‘izm’ ali ideologija, temveč je naraven ekonomski zakon, preprost proces, ki bo potem, ko bo uveljavljen na globalni ravni, lahko preobrazil način razdelitve virov. Državni sistemi za zagotovitev blaginje predstavljajo primer medsebojne delitve, kjer država zbira davke in jih usmeri v družbene dejavnosti. Razen Marshallovega načrta po II. svetovni vojni, pa princip delitve še nikoli ni bil izvršen na mednarodni ravni, tam kjer je ta najbolj potrebna.
Osnovna kmetijska proizvodnja, čista voda, nujno potrebna medicina, zemlja, energija in ozračje spadajo med dobrine, ki lahko jamčijo za osnovne človekove pravice, če z njimi skupaj upravlja mednarodna skupnost. Dobrine se lahko učinkovito delijo, če si jih, namesto korporacij ali posameznih držav, skupaj lasti svetovna skupnost. Brez tega zagotovila mednarodne enotnosti, se bodo nasprotja med državami glede dobrin neizogibno nadaljevala.
Hrane, vode in zdravil je na planetu dovolj za vse ljudi. Če se je mednarodna skupnost zavezala ustvariti trajnostno razvijajoč svet brez revščine, potem moramo začeti s preureditvijo gospodarskega sistema skladno s principi sodelovanja in medsebojne delitve.
Kako deliti dobrine?
Javni pritisk mora najprej prepričati vlade, da s takojšnjo in odločno akcijo odpravijo skrajno revščino. Ko bo princip medsebojne delitve enkrat sprejet, kot izhodišče za nastanek trajnostno razvijajoče ekonomije, bo potrebno mednarodno soglasje na podlagi katerega se bodo dobrine delile.
Potem bo lahko nova agencija Združenih narodov upravljala z dobrinami v dobro globalne skupnosti in začela z nujnim programom prerazdelitve dobrin za odpravo skrajne revščine.
Sistem medsebojne delitve bo imel za posledico zmanjšan obseg tržne ekonomije, s čimer se bosta zmanjšala dejavnost in vpliv tržnih sil ter multinacionalnih korporacij. To bo vodilo do manj skomercializirane trgovine in manjših potreb po mednarodnem finančnem in razvojnem financiranju, kar bo omogočilo, da bodo Svetovna trgovinska organizacija, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad postopno ukinjene. Glavni vpliv na globalno gospodarstvo si bodo potem pridobile agencije Združenih narodov, kakršni sta ECOSOC (ekonomski in socialni svet) in UNCTAD (Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj).
Bogati narodi bodo morali porabiti manj, zmanjšati emisije CO2, in prerazporediti dobrine tja, kjer se najbolj potrebujejo. Delitev dobrin na takšen način lahko ustvari nagel razvoj od spodaj navzgor in ukine potrebe po mednarodni pomoči.
Naraven izid tega so-ustvarjanja ekonomije, ki spodbuja sodelovanje in medsebojno delitev, so miroljubni mednarodni odnosi.«
Vir: STWR
četrtek, 4. oktober 2007
Prava vloga in namen ekonomije
Razumeti pravo vlogo in namen ekonomije je ključnega pomena, če želimo hudo načeto naravno in družbeno ravnovesje našega planeta postaviti v pravi – ravnovesni položaj in s tem zagotoviti resnični razvoj celotne človeške skupnosti in trajnostni razvoj planetarnega okolja. Zato moramo (končno) prepoznati pravo vlogo in pomen ekonomije. Šele potem bodo sledila naša prava dejanja in pravi rezultati.
Vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Je vgrajena v vse družbene sisteme, a ne nad njimi ali izven njih.
Prava vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Ekonomija je in mora biti vgrajena v vse družbene sisteme (politični, gospodarski, izobraževalni, zdravstveni, socialni …), saj v osnovi zagotavlja preživetje in življenje posameznikom in vsem družbenim skupnostim – od družine (gospodinjstva) do globalne skupnosti.
Nikakor pa ni vloga ekonomije, da prevzema vodilno vlogo v družbi in v vseh njenih dejavnostih kot neka iz družbe izločena nad-dejavnost, ki poleg tega celotni družbi vsiljuje neke svoje povsem zgrešene vrednote. Danes so si tako imenovane tržne sile (predvsem velika podjetja, globalne ekonomske ustanove kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad ter ekonomske izobraževalne in znanstvene ustanove) povsem podredile celotno ekonomsko področje in preko njega dobesedno vladajo celotni družbi. Glavna »orožja« tržnih sil so: obširna privatizacija in komercializacija vseh družbenih dejavnosti ter osvobajanje od nadzorne in regulatorne vloge države.
Ločitev ekonomije in politike ni mogoča.
Ločitev ekonomije in predvsem gospodarstva kot nosilnega dela celotne ekonomske dejavnosti od države oziroma politike, vodi v družbeni samomor. Politika ima najvišjo možno odgovornost za družbo in svojega poslanstva ne more opravljati, če nima skoraj nobenega vpliva na ekonomsko življenje družbe. Že starogrški filozof Platon je vedel, da je politika ˝veščina skrbi za celotno človeško skupnost˝. Kako naj politika skrbi za skupnost, če ne more vplivati na njen najvitalnejši del oziroma del, ki je zadolžen za njeno preživetje?
Seveda pa je pravo vprašanje drugačno: »Katere interese zastopa politika neke države?« Če zastopa interese samo nekaterih privilegiranih družbenih skupin (to pa je danes realnost v skoraj vseh državah sveta), potem je njena povezanost z ekonomskim področjem zares sporna. Če pa zastopa interese celotne državne skupnosti, potem mora država oblikovati svojo ekonomsko politiko v skladu s temi interesi.
A danes ni dovolj govoriti samo o državi, temveč tudi o globalni skupnosti, kajti procesi globalizacije zahtevajo usklajeno in skupno politiko vseh držav sveta, ko gre za globalno ekonomijo – ki vpliva na življenje vseh ljudi in stanje naravnega okolja. Medtem ko so tržne sile že postale globalne, pa globalna skupnost še nima učinkovitega sistema za njihov nadzor in obvladovanje. Vendarle že imamo ustrezno organizacijo – Združene narode, ki pa zaenkrat na globalnem ekonomskem področju skoraj nima (potrebnega) vpliva.
Ekonomski interesi so najprej podrejeni interesom celotnega človeštva in šele potem interesom držav, skupin ali posameznikov.
V čigavi »lasti« so ekonomski interesi? Naj verjamemo, da je najboljša ureditev tista, ki temelji na danes splošno sprejeti »resnici«, da »so tam, kjer vsakdo, vsaka skupina ali podjetje (ali država) zasleduje le lastne interese, najpopolneje zadovoljene potrebe celotne skupnosti«? A, ker so lastni interesi najpogosteje izenačeni zgolj z pridobivanjem čim večjega dobička zase, ne glede na ceno za ljudi in okolje, se je ta »resnica« izkazala za pogubno.
Ekonomija mora najprej upoštevati interese človeštva, ki so doslej najpopolneje izraženi v temeljnih in univerzalnih listinah Združenih narodov – Ustanovni listini ZN, Splošni deklaraciji človekovih pravic, Deklaraciji novega tisočletja itd.. Iz teh listin sledi, da je pravi interes človeštva mir, bivanje v zdravem in čistem okolju ter zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega človeka na planetu.
Ekonomija je celota vseh dejavnosti katerih namen je zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu in končni cilj blaginja človeštva.
Šele sedaj smo torej lahko zapisali kaj je sploh ekonomija. Njena najbolj temeljna naloga je preživetje človeštva, kar je mogoče le z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi. Osnovne človekove potrebe so v skladu z temeljnimi listinami ZN naslednje: potreba po hrani in pijači, primernih oblačilih in prebivališču ter zdravstvenem varstvu in izobraževanju.
A zadovoljevanje osnovnih človeških potreb še ni dovolj, ljudje želimo živeti v zdravem, varnem in mirnem okolju, tako družbenem in kot naravnem. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji bomo lahko govorili o blaginji človeštva. Do tu seže vpliv ekonomije. In blaginja človeštva je šele predpogoj za človekovo srečo in predstavlja možnost, da se uresničijo vsi njegovi potenciali. A to ni več stvar ekonomskega področja.
Država mora v imenu in interesu celotne družbene skupnosti nadzorovati in regulirati celotno ekonomsko področje. Na nekatere dele pa mora imeti tudi povsem neposreden vpliv.
Država mora torej povsem obvladovati ekonomsko področje, če želimo razmišljati o pravičnosti, zadovoljevanju potreb vseh ljudi in blaginji človeštva. To pomeni, da mora igrati nadzorno in regulatorno vlogo: z zakoni in pravili, katerih upoštevanje mora učinkovito nadzorovati.
Področjih, ki so neposredno »odgovorna« za zadovoljevanje osnovnih potreb (npr. oskrba z vodo, energetska dejavnost, železnice, ceste, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo) pa mora država igrati neposredno (so)lastniško vlogo, saj tega področja nikakor ni mogoče prepustiti nekim imaginarnim tržnim zakonitostim.
Družbene vrednote morajo vladati celotni družbi, tudi ekonomskemu področju. Nikakor pa ne sme veljati obratno.
Danes so si splošno sprejete ekonomske »vrednote« pridobile veljavo v celotni družbi. Tekmovalnost (konkurenčnost), pohlep (po dobičku) in sebičnost (zadovoljevanje zgolj lastnih interesov) so postale splošne družbene norme v politiki, v celotnem gospodarstvu, kmetijstvu, na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture itd..
Človeštvo pozna resnične vrednote za katere so si stoletja prizadevali posamezniki, skupina ali celotne države: solidarnost, sodelovanje, pravičnost, poštenost, razumevanje in spoštovanje drugega in do sedaj redko izražena medsebojna delitev. Te vrednote morajo postati tudi vrednote ekonomskega področja.
Zadovoljevanje potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva je mogoče zagotoviti samo s solidarnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo skupnih dobrin človeštva.
Če zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji. Ekonomija je lahko samo neločljivi del celotne družbene skupnosti in ne njen posebni del. Celotno ekonomsko področje mora delovati v interesu vsake družbene skupnosti in človeštva kot celote. Temeljna naloga ekonomije je zadovoljevanje potreb vseh ljudi, končni cilj pa blaginja človeštva. Tako kot za celotno družbo morajo tudi za ekonomijo veljati splošne in univerzalne vrednote ter zakoni in pravila. Temelji novih družbenih in ekonomskih odnosov morajo postati solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva.
[Skupne dobrine so tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te dobrine so torej: voda, hrana, energetski viri, zemeljsko in gozdno bogastvo; znanje in kulturna dediščina človeštva itd..]
Ekonomijo moramo torej na novo premisliti.
Vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Je vgrajena v vse družbene sisteme, a ne nad njimi ali izven njih.
Prava vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Ekonomija je in mora biti vgrajena v vse družbene sisteme (politični, gospodarski, izobraževalni, zdravstveni, socialni …), saj v osnovi zagotavlja preživetje in življenje posameznikom in vsem družbenim skupnostim – od družine (gospodinjstva) do globalne skupnosti.
Nikakor pa ni vloga ekonomije, da prevzema vodilno vlogo v družbi in v vseh njenih dejavnostih kot neka iz družbe izločena nad-dejavnost, ki poleg tega celotni družbi vsiljuje neke svoje povsem zgrešene vrednote. Danes so si tako imenovane tržne sile (predvsem velika podjetja, globalne ekonomske ustanove kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad ter ekonomske izobraževalne in znanstvene ustanove) povsem podredile celotno ekonomsko področje in preko njega dobesedno vladajo celotni družbi. Glavna »orožja« tržnih sil so: obširna privatizacija in komercializacija vseh družbenih dejavnosti ter osvobajanje od nadzorne in regulatorne vloge države.
Ločitev ekonomije in politike ni mogoča.
Ločitev ekonomije in predvsem gospodarstva kot nosilnega dela celotne ekonomske dejavnosti od države oziroma politike, vodi v družbeni samomor. Politika ima najvišjo možno odgovornost za družbo in svojega poslanstva ne more opravljati, če nima skoraj nobenega vpliva na ekonomsko življenje družbe. Že starogrški filozof Platon je vedel, da je politika ˝veščina skrbi za celotno človeško skupnost˝. Kako naj politika skrbi za skupnost, če ne more vplivati na njen najvitalnejši del oziroma del, ki je zadolžen za njeno preživetje?
Seveda pa je pravo vprašanje drugačno: »Katere interese zastopa politika neke države?« Če zastopa interese samo nekaterih privilegiranih družbenih skupin (to pa je danes realnost v skoraj vseh državah sveta), potem je njena povezanost z ekonomskim področjem zares sporna. Če pa zastopa interese celotne državne skupnosti, potem mora država oblikovati svojo ekonomsko politiko v skladu s temi interesi.
A danes ni dovolj govoriti samo o državi, temveč tudi o globalni skupnosti, kajti procesi globalizacije zahtevajo usklajeno in skupno politiko vseh držav sveta, ko gre za globalno ekonomijo – ki vpliva na življenje vseh ljudi in stanje naravnega okolja. Medtem ko so tržne sile že postale globalne, pa globalna skupnost še nima učinkovitega sistema za njihov nadzor in obvladovanje. Vendarle že imamo ustrezno organizacijo – Združene narode, ki pa zaenkrat na globalnem ekonomskem področju skoraj nima (potrebnega) vpliva.
Ekonomski interesi so najprej podrejeni interesom celotnega človeštva in šele potem interesom držav, skupin ali posameznikov.
V čigavi »lasti« so ekonomski interesi? Naj verjamemo, da je najboljša ureditev tista, ki temelji na danes splošno sprejeti »resnici«, da »so tam, kjer vsakdo, vsaka skupina ali podjetje (ali država) zasleduje le lastne interese, najpopolneje zadovoljene potrebe celotne skupnosti«? A, ker so lastni interesi najpogosteje izenačeni zgolj z pridobivanjem čim večjega dobička zase, ne glede na ceno za ljudi in okolje, se je ta »resnica« izkazala za pogubno.
Ekonomija mora najprej upoštevati interese človeštva, ki so doslej najpopolneje izraženi v temeljnih in univerzalnih listinah Združenih narodov – Ustanovni listini ZN, Splošni deklaraciji človekovih pravic, Deklaraciji novega tisočletja itd.. Iz teh listin sledi, da je pravi interes človeštva mir, bivanje v zdravem in čistem okolju ter zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega človeka na planetu.
Ekonomija je celota vseh dejavnosti katerih namen je zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu in končni cilj blaginja človeštva.
Šele sedaj smo torej lahko zapisali kaj je sploh ekonomija. Njena najbolj temeljna naloga je preživetje človeštva, kar je mogoče le z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi. Osnovne človekove potrebe so v skladu z temeljnimi listinami ZN naslednje: potreba po hrani in pijači, primernih oblačilih in prebivališču ter zdravstvenem varstvu in izobraževanju.
A zadovoljevanje osnovnih človeških potreb še ni dovolj, ljudje želimo živeti v zdravem, varnem in mirnem okolju, tako družbenem in kot naravnem. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji bomo lahko govorili o blaginji človeštva. Do tu seže vpliv ekonomije. In blaginja človeštva je šele predpogoj za človekovo srečo in predstavlja možnost, da se uresničijo vsi njegovi potenciali. A to ni več stvar ekonomskega področja.
Država mora v imenu in interesu celotne družbene skupnosti nadzorovati in regulirati celotno ekonomsko področje. Na nekatere dele pa mora imeti tudi povsem neposreden vpliv.
Država mora torej povsem obvladovati ekonomsko področje, če želimo razmišljati o pravičnosti, zadovoljevanju potreb vseh ljudi in blaginji človeštva. To pomeni, da mora igrati nadzorno in regulatorno vlogo: z zakoni in pravili, katerih upoštevanje mora učinkovito nadzorovati.
Področjih, ki so neposredno »odgovorna« za zadovoljevanje osnovnih potreb (npr. oskrba z vodo, energetska dejavnost, železnice, ceste, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo) pa mora država igrati neposredno (so)lastniško vlogo, saj tega področja nikakor ni mogoče prepustiti nekim imaginarnim tržnim zakonitostim.
Družbene vrednote morajo vladati celotni družbi, tudi ekonomskemu področju. Nikakor pa ne sme veljati obratno.
Danes so si splošno sprejete ekonomske »vrednote« pridobile veljavo v celotni družbi. Tekmovalnost (konkurenčnost), pohlep (po dobičku) in sebičnost (zadovoljevanje zgolj lastnih interesov) so postale splošne družbene norme v politiki, v celotnem gospodarstvu, kmetijstvu, na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture itd..
Človeštvo pozna resnične vrednote za katere so si stoletja prizadevali posamezniki, skupina ali celotne države: solidarnost, sodelovanje, pravičnost, poštenost, razumevanje in spoštovanje drugega in do sedaj redko izražena medsebojna delitev. Te vrednote morajo postati tudi vrednote ekonomskega področja.
Zadovoljevanje potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva je mogoče zagotoviti samo s solidarnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo skupnih dobrin človeštva.
Če zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji. Ekonomija je lahko samo neločljivi del celotne družbene skupnosti in ne njen posebni del. Celotno ekonomsko področje mora delovati v interesu vsake družbene skupnosti in človeštva kot celote. Temeljna naloga ekonomije je zadovoljevanje potreb vseh ljudi, končni cilj pa blaginja človeštva. Tako kot za celotno družbo morajo tudi za ekonomijo veljati splošne in univerzalne vrednote ter zakoni in pravila. Temelji novih družbenih in ekonomskih odnosov morajo postati solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva.
[Skupne dobrine so tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te dobrine so torej: voda, hrana, energetski viri, zemeljsko in gozdno bogastvo; znanje in kulturna dediščina človeštva itd..]
Ekonomijo moramo torej na novo premisliti.
sobota, 29. september 2007
9 zapovedi nove dobe človeštva
1. Solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev so pravi temelji sleherne družbene skupnosti – globalne, državne in lokalne.
2. Naravne in družbene dobrine, ki jih imenujemo skupne dobrine človeštva*, pripadajo vsem ljudem.
3. Medsebojna delitev je način pravične porazdelitve skupnih dobrin človeštva.
4. Globalna skupnost, ki jo zastopa Organizacija Združenih narodov (OZN), je odgovorna za kvalitetno in trajnostno ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva ter za njihovo pravično porazdelitev.
5. Posebna agencija v okviru OZN usklajuje delitev skupnih dobrin človeštva med državami, ki k medsebojni delitvi pristopijo prostovoljno.
6. Zmernost in poštenost pri izkoriščanju in uporabi dobrin izhajata iz razumevanja zakonitosti našega naravnega in družbenega okolja.
7. Osnovni in prednostni nalogi vsake družbene skupnosti sta skrb za preživetje vsakega njenega člana in skrb za okolje.
8. Blaginja človeštva in trajnostni razvoj planeta predstavljata končni in vzvišeni cilj prizadevanj na vseh področij družbenega delovanja, še posebej v politiki in ekonomiji.
9. Vsaka družbena skupnost si mora prizadevati za polno uveljavitev Ustanovne listine OZN, Univerzalne deklaracije človekovih pravic, Deklaracije novega tisočletja in do leta 2015 izpolniti Milenijske razvojne cilje.
Vse prejšnje točke so predpogoj za zaupanje med posamezniki, skupinami in državami. To zaupanje je edina pot k miru. Mir je jamstvo naše prihodnosti.
*Skupne dobrine so vse dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (po hrani in pijači, zaščiti telesa z oblačili in v primernem bivališču, po zdravstvenem varstvu in izobraževanju). Sestavljajo jih naravne (zrak, voda, hrana, rudno in gozdno bogastvo, energetski viri) in družbene dobrine (znanje, kulturna in duhovna dediščina; transportna, komunikacijska in druga infrastruktura; zdravstveno in socialno varstvo; izobraževanje).
petek, 28. september 2007
Človekova svobodna izbira: samoomejitev
Ljudje smo svobodna bitja. To je brez dvoma resnica in po dolgih stoletjih zatiranj, suženjstva in hlapčevstva si tega ne bomo pustili odvzeti. Vendar je svoboda danes vsaj na enem družbenem področju povsem napak razumljena in zlorabljena – v ekonomiji.
Danes se človekova svoboda skoraj povsem enači s »svobodnim« ekonomskim – tržnim ravnanjem. Vendar je postalo jasno, da nam narava in drugi ljudje »postavljajo« meje. Pretirano izkoriščanje in obremenjevanje narave (npr. z izpusti toplogrednih plinov, odpadki vseh vrst itd.) zahteva, da postavimo jasne meje, do kam lahko gremo.
Meje, ki nam jih postavljajo drugi ljudje so njihova pravica do življenja in do kakovostnega življenja. Če potrošimo preveč, potem zmanjka za druge. To sproža neskončne konflikte. Čeprav nas ekonomisti učijo, da je glavni ekonomski problem redkost virov oziroma dobrin, pa je resnica drugačna: dobrine so dejansko skrajno neenakomerno in povsem nepravično razporejene. Ob zmerni uporabi in pravični porazdelitvi, je ta trenutek vseh glavnih dobrin (hrane, vode, energetskih virov, zdravil) na svetu dovolj za vse ljudi.
Postavljanje ekonomskih mej nikakor ni poseganje v našo svobodo. Še vedno se lahko svobodno izražamo, svobodno volimo, se svobodno gibljemo, družimo itd..
Če nam družba (država) ne zmore postaviti meja ekonomskega ravnanja (v obliki pravil in zakonov) oziroma, če si tega ne želimo, si jih lahko postavimo sami. S samoomejitvijo. Če se čemu odpovemo, še ne pomeni, da nismo svobodni, temveč s tem kvečjemu izražamo zrelost in modrost.
V resnici ne potrebujemo vsega, kar nam nudi sodobna potrošniška družba in še več: z drugimi lahko delimo tisto, česar dejansko ne potrebujemo.
Meje, ki nam jih postavljajo drugi ljudje so njihova pravica do življenja in do kakovostnega življenja. Če potrošimo preveč, potem zmanjka za druge. To sproža neskončne konflikte. Čeprav nas ekonomisti učijo, da je glavni ekonomski problem redkost virov oziroma dobrin, pa je resnica drugačna: dobrine so dejansko skrajno neenakomerno in povsem nepravično razporejene. Ob zmerni uporabi in pravični porazdelitvi, je ta trenutek vseh glavnih dobrin (hrane, vode, energetskih virov, zdravil) na svetu dovolj za vse ljudi.
Postavljanje ekonomskih mej nikakor ni poseganje v našo svobodo. Še vedno se lahko svobodno izražamo, svobodno volimo, se svobodno gibljemo, družimo itd..
Če nam družba (država) ne zmore postaviti meja ekonomskega ravnanja (v obliki pravil in zakonov) oziroma, če si tega ne želimo, si jih lahko postavimo sami. S samoomejitvijo. Če se čemu odpovemo, še ne pomeni, da nismo svobodni, temveč s tem kvečjemu izražamo zrelost in modrost.
V resnici ne potrebujemo vsega, kar nam nudi sodobna potrošniška družba in še več: z drugimi lahko delimo tisto, česar dejansko ne potrebujemo.
četrtek, 27. september 2007
Izjemna moč medsebojne delitve
Ko se bomo končno izvili iz te hude zaslepljenosti, ki na sam prestol človeških vrednot postavlja pohlep, sebičnost in tekmovalnost, bo človeštvo končno zadihalo s polnimi pljuči blagodejnih vplivov sodelovanja, solidarnosti in predvsem medsebojne delitve.
Zakaj potrebujemo medsebojno delitev?
Ker je dobrin dovolj za potrebe vseh ljudi na planetu, veliko premalo pa za neskončne želje manjšega dela človeštva.
Ker imamo vsi pravico do življenja in blaginje.
Ker samo iz blaginje vsega človeštva izhaja medsebojno zaupanje, iz tega pa mir.
Ker nobeno območje na planetu nima vseh dobrin, a hkrati ni brez dobrin.
Ker bistvo našega življenja ni v neskončnem kopičenju bogastva.
Ker smo kljub vsem razlikam vsi samo ljudje, pripadniki ene velike družine – človeštva.
Zakaj potrebujemo medsebojno delitev?
Ker je dobrin dovolj za potrebe vseh ljudi na planetu, veliko premalo pa za neskončne želje manjšega dela človeštva.
Ker imamo vsi pravico do življenja in blaginje.
Ker samo iz blaginje vsega človeštva izhaja medsebojno zaupanje, iz tega pa mir.
Ker nobeno območje na planetu nima vseh dobrin, a hkrati ni brez dobrin.
Ker bistvo našega življenja ni v neskončnem kopičenju bogastva.
Ker smo kljub vsem razlikam vsi samo ljudje, pripadniki ene velike družine – človeštva.
petek, 31. avgust 2007
Zemlja, občutljiv in soodvisen sistem
“Večina nas Zemlje ne zaznava samo kot krogle iz kamenja, s tanko plastjo ozračja, oceani in življenjem na svojem površju. Čutimo, da spadamo semkaj, da je ta planet zares naš dom. Daleč nazaj so Stari Grki že razmišljali na takšen način in Zemlji dali ime Gaja.”
“Na vse vrste žive materije na Zemlji, od kita do virusa, od hrasta do alge lahko gledamo kot na sestavne dele enega bitja, sposobnega vzdrževati Zemljino atmosfero v pogojih, ki zadovoljuje vse njihove potrebe in jih oskrbuje z vsem potrebnim in z močjo, ki daleč presega vsoto njenih sestavnih delov … [Gajo lahko definiramo] kot kompleksno bitje, ki vključuje Zemljino biosfero, atmosfero, oceane in zemljo; celoto, ki sestavlja povratni kibernetični sistem, ki teži k optimalnem fizičnem in kemičnem okolju za življenje na tem planetu. Vzdrževanje sorazmerno stalnih razmer lahko imenujemo tudi homeostaza.” [Kaj je Gaja? ]
Britanski znanstvenik James Lovelock je leta 1967 razvil hipotezo o Gaji, »hipotetičnem bitju, ki se razsteza preko vsega planeta«. To bitje je poimenoval Gaja, po grški boginji Gei, boginji zemlje. Celoten planet, z vsemi raznolikimi življenjskimi okolji in bitji sestavlja ogromen in zapleten organizem, ki zagotavlja najboljše (optimalne) pogoje za bivanje na njem.
To je mogoče le, če so različna življenjska okolja in bitja v medsebojnem ravnovesju. Ravnovesje pa ne pomeni, da se življenjske okoliščine ne spreminjajo, temveč da se neprestano razvijajo in medsebojno vedno znova vzpostavljajo ravnovesje.
Danes je, zaradi škodljivega delovanja človeštva, ravnovesje na planetu nevarno porušeno. A ne da bi bil človek moteč člen v naravnem ravnovesju, kot marsikdo misli, temveč je njegovo škodljivo ravnanje tisto, ki posega v planetarno ravnovesje. Najbolj opazen in pojasnjen primer takšnega ravnanja je globalno segrevanje ozračja, ki ga s pretiranimi izpusti tako imenovanih toplogrednih plinov povzroča človeštvo.
Posledice (poplave, suše, orkani, taljenje ledenikov, višje temperature itd.) se že čutijo v vseh življenjskih okoljih na planetu, kar vpliva na vsa živa bitja (sprememba življenjskih pogojev; prehitro izginjanje živalskih in rastlinskih vrst itd.) in tudi na človeštvo samo (številne žrtve naravnih nesreč, selitve, gospodarske posledice, lakota, revščina itd.).
Ravnovesje pa ni porušeno samo v naravnem okolju, temveč tudi v sami človeški skupnosti, kar pa ima velik vpliv na celoten planetarni sistem – saj gre za vzajemno povezanost in soodvisnost. Predvsem zelo razširjeni revščina in lakota povzročata hude napetosti v svetu, v katerem je dobrin dovolj za vse, tudi znotraj večine svetovnih držav. Iz teh napetosti se porajajo številni konflikti in spori, v končni obliki pa tudi vojne.
Nepravična porazdelitev planetarnih dobrin je zato temeljni vzrok za neravnovesje v človeški družbi in na planetu kot celoti. Muhamed Yunus, prejemnik Nobelove nagrade za mir za leto 2006, je na podelitvi nagrade poudaril: »Revščina je grožnja miru. Frustracije, sovražnost in jeza, ki jih povzroča skrajna revščina, ne morejo vzdrževati miru v nobeni družbi.«
Neravnovesje v človeški družbi je vzajemno povezano z neravnovesjem v okolju, zato se moramo nujno spopasti s pravimi vzroki problemov. A najprej moramo videti svet, kakršen je v resnici. Šele potem bomo lahko razmišljali o pravih rešitvah, ki bodo svet ponovno »postavile« v ravnovesje.
“Na vse vrste žive materije na Zemlji, od kita do virusa, od hrasta do alge lahko gledamo kot na sestavne dele enega bitja, sposobnega vzdrževati Zemljino atmosfero v pogojih, ki zadovoljuje vse njihove potrebe in jih oskrbuje z vsem potrebnim in z močjo, ki daleč presega vsoto njenih sestavnih delov … [Gajo lahko definiramo] kot kompleksno bitje, ki vključuje Zemljino biosfero, atmosfero, oceane in zemljo; celoto, ki sestavlja povratni kibernetični sistem, ki teži k optimalnem fizičnem in kemičnem okolju za življenje na tem planetu. Vzdrževanje sorazmerno stalnih razmer lahko imenujemo tudi homeostaza.” [Kaj je Gaja? ]
Britanski znanstvenik James Lovelock je leta 1967 razvil hipotezo o Gaji, »hipotetičnem bitju, ki se razsteza preko vsega planeta«. To bitje je poimenoval Gaja, po grški boginji Gei, boginji zemlje. Celoten planet, z vsemi raznolikimi življenjskimi okolji in bitji sestavlja ogromen in zapleten organizem, ki zagotavlja najboljše (optimalne) pogoje za bivanje na njem.
To je mogoče le, če so različna življenjska okolja in bitja v medsebojnem ravnovesju. Ravnovesje pa ne pomeni, da se življenjske okoliščine ne spreminjajo, temveč da se neprestano razvijajo in medsebojno vedno znova vzpostavljajo ravnovesje.
Danes je, zaradi škodljivega delovanja človeštva, ravnovesje na planetu nevarno porušeno. A ne da bi bil človek moteč člen v naravnem ravnovesju, kot marsikdo misli, temveč je njegovo škodljivo ravnanje tisto, ki posega v planetarno ravnovesje. Najbolj opazen in pojasnjen primer takšnega ravnanja je globalno segrevanje ozračja, ki ga s pretiranimi izpusti tako imenovanih toplogrednih plinov povzroča človeštvo.
Posledice (poplave, suše, orkani, taljenje ledenikov, višje temperature itd.) se že čutijo v vseh življenjskih okoljih na planetu, kar vpliva na vsa živa bitja (sprememba življenjskih pogojev; prehitro izginjanje živalskih in rastlinskih vrst itd.) in tudi na človeštvo samo (številne žrtve naravnih nesreč, selitve, gospodarske posledice, lakota, revščina itd.).
Ravnovesje pa ni porušeno samo v naravnem okolju, temveč tudi v sami človeški skupnosti, kar pa ima velik vpliv na celoten planetarni sistem – saj gre za vzajemno povezanost in soodvisnost. Predvsem zelo razširjeni revščina in lakota povzročata hude napetosti v svetu, v katerem je dobrin dovolj za vse, tudi znotraj večine svetovnih držav. Iz teh napetosti se porajajo številni konflikti in spori, v končni obliki pa tudi vojne.
Nepravična porazdelitev planetarnih dobrin je zato temeljni vzrok za neravnovesje v človeški družbi in na planetu kot celoti. Muhamed Yunus, prejemnik Nobelove nagrade za mir za leto 2006, je na podelitvi nagrade poudaril: »Revščina je grožnja miru. Frustracije, sovražnost in jeza, ki jih povzroča skrajna revščina, ne morejo vzdrževati miru v nobeni družbi.«
Neravnovesje v človeški družbi je vzajemno povezano z neravnovesjem v okolju, zato se moramo nujno spopasti s pravimi vzroki problemov. A najprej moramo videti svet, kakršen je v resnici. Šele potem bomo lahko razmišljali o pravih rešitvah, ki bodo svet ponovno »postavile« v ravnovesje.
torek, 21. avgust 2007
Komercializacija
Komercializacija je skupno ime za način človekovega oziroma družbenega razmišljanja in delovanja, ki temelji na predpostavki, da je za splošno blaginjo najbolje, če sleherna človeška dejavnost postane komercialna oziroma trgovska (latinska beseda commercium pomeni trgovino, trgovanje).
Ko komercialna miselnost »zaide« na tista področja človeške družbe, ki so zadolžena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, postane skrajno destruktivna. Zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura in umetnost, oskrba z osnovnimi dobrinami in storitvami (oskrba z vodo, komunalne in druge pomembne javne storitve) tako postanejo komercialne dejavnosti.
In posledica: denar postane selektivno sredstvo pridobitve nečesa, kar nujno potrebujemo (npr. zdravstvene storitve: nekateri si lahko privoščijo najboljše, drugi povprečne, tretji zelo nekakovostne storitve oziroma ostanejo brez njih). Osnovni cilj delovanja teh dejavnosti, ki bi morale primarno služiti vsem ljudem, pa postane dobiček.
Ko komercialna miselnost »zaide« na tista področja človeške družbe, ki so zadolžena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, postane skrajno destruktivna. Zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura in umetnost, oskrba z osnovnimi dobrinami in storitvami (oskrba z vodo, komunalne in druge pomembne javne storitve) tako postanejo komercialne dejavnosti.
In posledica: denar postane selektivno sredstvo pridobitve nečesa, kar nujno potrebujemo (npr. zdravstvene storitve: nekateri si lahko privoščijo najboljše, drugi povprečne, tretji zelo nekakovostne storitve oziroma ostanejo brez njih). Osnovni cilj delovanja teh dejavnosti, ki bi morale primarno služiti vsem ljudem, pa postane dobiček.
Komercializacija postopoma vstopa v vse pore človeške družbe in razbija temelje sleherne človeške skupnosti: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev. Četudi ta družbena veziva delujejo še tako nepopolno in pomanjkljivo so edino jamstvo skupnega življenja, tako v družini kot v najširši človeški družini – globalni skupnosti. Najbolj destruktivna je komercializacija ravno zato, ker peha ljudi v divjo dirko za dobrine in storitve, tudi tiste najnujnejše. V tej kruti dirki izgubljajo ravno najranljivejši, najbolj pomoči potrebni: starejši, otroci, bolni.
Komercializacija je postala temeljna ideologija našega časa in okoli nje je zgrajen mogočen proizvodno-trgovsko-medijski potrošniški sistem, ki deluje v interesu majhnih, a zelo vplivnih in bogatih družbenih elit. Žrtve komercializacije pa so milijoni izključenih, skrajno revnih kot tudi vse bolj degradirano naravno in družbeno okolje.
»Orožja« proti komercializaciji smo že omenili: uveljavitev principov (temeljnih idej) solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve na vseh področjih človeške družbe. Brez medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja, življenje na gosto naseljenem planetu ne bo več mogoče ali pa bo zelo zelo klavrno.
Komercializacija nas zadržuje, da bi se lahko izrazili kot človeška bitja in skupaj ustvarili mogočno civilizacijo srečnih ljudi.
sobota, 18. avgust 2007
Medsebojna delitev na globalni ravni
“Popolnoma nova agencija Združenih narodov bo ustanovljena posebej zato, da bo nadzorovala proces delitve svetovnih dobrin.”
“Vsaka država bo povabljena, da presežke dobrin, ki presegajo njene potrebe, nameni v skupen sklad, iz katerega se bodo zadovoljevale potrebe, kjer bo to potrebno.”
“Vrnili se bomo na bolj na bolj osnoven sistem, ki bo temeljil na menjavi dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’. V središču tega sistema bo služba, ki bo delovala kot ‘upravitelj virov’, ki bo zbirala podatke o pridobljenih dobrinah in o potrebah vseh držav sveta. Če bo neka država imela presežek določene dobrine, potem jo bo s posredovanjem te službe namenila državi, ki jo potrebuje. Podobno se bo zgodilo, če bo katera država zaradi izgubljene letine (npr. zaradi suše) v krizi, takrat ji bodo druge države ponudile hrano iz svojih lastnih skladišč, da bi zadostile njenim potrebam. Vsaka država bo sčasoma postala prejemnica ali darovalka v tem programu. Pomoč ob nesrečah bo stalna in tako bo preprečeno moralno ponižanje do katerega pride, kadar se za takšno stisko nihče ne zmeni.”
“Na ta način bodo naše ekonomske strukture začele služiti ljudem. Osredotočene bodo na človeške potrebe, ne pa na slepi dobiček.” [Vir: Share International, Share Slovenija]
Ker je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva, potrebujemo globalno institucijo, ki bo imela glavno besedo pri delitvi skupnih dobrin in bo delovala v imenu in v korist celotnega človeštva.
V ta namen bi morali ustanoviti povsem novo agencijo v okviru Organizacije združenih narodov (OZN), ki bi skrbela za pravičnejšo porazdelitev skupnih dobrin človeštva med vse ljudi na planetu. Sama ustanovitev nove agencije za mednarodno skupnost ne bi smela biti prevelik problem, seveda ob prostovoljnem pristanku in sodelovanju držav članic.
Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve (menjave) skupnih dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami – s posredovanjem agencije. Zakaj bi bilo to dobro? Ker na ta način ni mogoče goljufati, špekulirati, preprodajati ali preprosto služiti na račun drugega.
Če bi neka država potrebovala nafto, hkrati pa imela presežke pšenice, bi preprosto morala poiskati državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in bi z njo zamenjala te dobrine. Vendar bi se le težko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko in vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte in premalo pitne vode, druga preveč pšenice in premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva in premalo zdravil itd.. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s presežki in potrebami drugih držav.
Agencija bi postala nekakšen »upravljalec trga skupnih dobrin«, predvsem tistih dobrin, s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje osnovne potrebe (hrana, voda, energetski viri, rudno in gozdno bogastvo). Ker so države danes zelo neenakomerno razvite, ker imajo različno geografsko in podnebno lego ter neenakomerno porazdeljenost dobrin, bi se bilo potrebno dogovoriti za dovoljeno odstopanje med vrednostjo prispevanih in vrednostjo dobljenih dobrin ter upoštevati načelo solidarnosti, kadar bi država iz določenih razlogov (npr. v primeru naravne katastrofe) potrebovala več dobrin, kot pa bi jih medsebojni delitvi namenila.
Potrebno je poudariti, da agencija ne bi neposredno, v nekakšnih ogromnih skladiščih zbirala dobrin, kar bi bilo tudi fizično skoraj povsem nemogoče. Agencija bi dejansko zgolj koordinirala pretok dobrin med državami, kar s pomočjo današnje informacijske tehnologije sploh ne bi bilo smelo predstavljati prevelikega problema, države same pa bi poskrbele za transport in skladiščenje dobrin. Danes to funkcijo popolnoma nezadostno opravlja kaotičen globalni trg, kjer glavno vlogo igrajo bogati, sebični in pohlepni posamezniki, skupine ali organizacije, ki pretok dobrin izkoriščajo predvsem za lastne interese.
Če pa želimo, da bi bila delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki bi se »pretakale« preko globalne agencije. Agencija bi morala za zagotovitev pravičnosti in preglednosti za vsako državo voditi poseben račun, na katerem bi se obračunavale vrednosti prispevanih in prejetih dobrin. V ta namen pa bi morali uvesti tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki bi služila zgolj za obračunavanje vrednosti dobrin (in ne bi postala dejanski denar), ki bi bile prispevane ali prejete.
Da pa bi lahko določili vrednost nove obračunske enote, bi morali za osnovo izbrati neko splošno poznano in v svetu razširjeno dobrino ter določiti razmerje med izbrano dobrino in vsemi drugimi skupnimi dobrinami. Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto. To enoto lahko poimenujemo UNCU (United Nations CUrrency ― denarna enota Združenih narodov).
Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov agencije, s tem pa bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu pravične delitve dobrin.
Menjava dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’ bi potekala v treh fazah:
1. zaznavanje ‘ponudbe in povpraševanja’ po dobrinah
Agencija zbira podatke o presežnih dobrinah in o potrebah držav po dobrinah.
2. ‘iskanje partnerjev’
Agencija na podlagi ‘ponudbe in povpraševanja’ priporoči, kako bi države na najenostavnejši način med seboj menjale dobrine.
3. ‘izvršitev in obračun realiziranih dogodkov’
Agencija bi države obvestila o dobrinah, ki naj bi si jih menjale med seboj, države pa bi same izpeljale »posel« (transport in skladiščenje dobrin).
Agencija bi po dejansko opravljenih »poslih« obračunala njihovo vrednost in jih zabeležila na posebnem računu.
Za dobrine, ki ostanejo nerazporejene ali po katerih je še vedno izražena potreba, agencija še naprej išče države, ki jih potrebujejo oziroma, ki so jih pripravljene ponuditi.
Kaj bi se zgodilo, če bi imela država v nekem določenem obdobju prevelike presežke?
Pri tej obliki menjave bi normalno prihajalo do takšnih presežkov in primanjkljajev, saj država, ki bi ponudila neko dobrino ali dobrine, ne bi nujno takoj potrebovala neke druge dobrine in obratno. Presežki in primanjkljaji bi bili nekaj povsem normalnega, kajti vsaka država ima dobre in slabe letine, neenakomerne presežke in primanjkljaje določenih dobrin ter stalno prisotno možnost, da jo doletijo nepredvidljive naravne katastrofe (suše, poplave, potresi, orkani itd.). Na dolgi rok bi se presežki in primanjkljaji posamezne države bolj ali manj uravnovesili, za kar bi morala vsaka država poskrbeti sama.
V začetni fazi uvedbe takšne menjave bi nekatere države zaradi izredno slabega stanja svojih gospodarstev mogoče res imele velike primanjkljaje, ki pa bi se postopno, z razvojem, zaradi enakomernejše porazdelitve dobrin začeli zmanjševati. Če pa bi državo resno prizadele naravne katastrofe ali druge nevšečnosti, potem bi ji druge države lahko solidarno odpisale njene »dolgove«, na primer na vsakoletnem vrhunskem srečanju predstavnic agencije.
Organiziranost agencije
Agencijo bi vodila skupina strokovnjakov različnih področij (ekonomisti in politiki; strokovnjaki za logistiko, transport, distribucijo, informacijsko tehnologijo; ekologi, predstavniki organizacij za človekove pravice in še kdo) iz različnih svetovnih regij.
Ključne odločitve ― o prihodnjem delovanju agencije, o odpisu »dolgov« (visoko negativno stanje, ki bi ga zaradi objektivnih okoliščin imela določena država na svojem računu), o nadzoru delovanja agencije ― bi morala sprejemati skupščina agencije, v kateri bi sodelovale vse njene članice. Pristopanje k takšni obliki delitve dobrin pa bi moralo biti prostovoljno.
Intervencijski sklad
Poleg svoje funkcije koordinatorja medsebojne delitve dobrin med državami, bi agencija opravljala še eno pomembno nalogo. Oranizirala bi posebne intervencijske sklade (v različnih svetovnih regijah), v katerih pa bi se dejansko hranile dobrine, nujno potrebne za posredovanje ob naravnih katastrofah ali za pomoč državam, ki bi jih pestile kakršne druge nevšečnosti.
Kakšne bi bile prednosti globalne agencije za medsebojno delitev dobrin?
Prednosti uvedbe globalne agencije, ki bi koordinirala menjavo dobrin, bi bile nedvomno velike, saj bi njeno delovanje postopno vplivalo na drugačno ravnanje ljudi in na drugačne odnose med državami ter znotraj njih. Na splošno bi bile prednosti naslednje:
- Hitro bi odpravili kronično revščino in lakoto ter zmanjšali obolevnost za ozdravljivimi boleznimi.
- Agencija bi lahko hitro reagirala na nujne potrebe ob naravnih katastrofah in drugih nevšečnostih (s tem bi se ukvarjal posebno oblikovan sklad, kjer bi se dejansko hranile določene dobrine), ne da bi bilo potrebno za pomoč vsakič posebej prositi mednarodno skupnost. S tem bi uvedli nekakšen sistem trajne solidarnosti.
- Države in njeni prebivalci bi se počutile varnejše, saj njihova eksistenca ne bila neprestano ogrožena.
- Delovanje agencije bi pozitivno vplivalo na zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi.
- Uvedba globalne agencije za medsebojno delitev dobrin bi spodbudila medsebojno delitev tudi na »nižjih nivojih«: v regijah, državah, lokalnih skupnostih, različnih organizacijah in skupinah ter med posamezniki.
- Ker bi bila obračunska denarna enota vezana na vrednost dobrin, njihova vrednost ne bi mogla neprestano nihati, kar se danes na svetovnih trgih pogosto dogaja in povzroča negotovost ter nezmožnost kakršnegakoli dolgoročnega načrtovanja.
Delovanje agencije bi stabiliziralo cene ključnih dobrin na svetovnih trgih, saj presežki teh dobrin ― ti bi se usmerili v sklad ― ne bi več zmanjševali cen (npr. hrane, surovin, energetskih virov), primanjkljaji pa jih ne bi povečevali.
- Delovanje agencije bi bistveno zmanjšalo možnost špekulativnega in koruptivnega ravnanja, ki je danes v svetu izjemno razširjeno.
- Države bi se lahko, z vezavo svojih valut, oprle na svetovno obračunsko valuto (UNCU), kar bi predstavljalo osnovo za bolj stabilna razmerja med različnimi svetovnimi valutami.
Kaj pa negativne plati?
Negativne plati uvedbe agencije bi občutile predvsem današnje privilegirane skupine, ki si neupravičeno lastijo ogromna bogastva planeta in koristi, ki jih to bogastvo prinaša. Odpoved absolutnega lastništva nad skupnimi dobrinami človeštva, bi bila nujna in največja žrtev uveljavitve principa medsebojne delitve dobrin.
Kar pa še ne pomeni, da posamezniki ali podjetja s temi dobrinami ne bi mogla več upravljati. Z njimi bi lahko upravljali kot začasni upravitelji (npr. s koncesijami ali začasnim lastništvom), vendar pod določenimi pogoji: da upoštevajo človekove pravice, delovne in okoljske standarde; da naravne vire izkoriščajo v skladu z načeli trajnostnega razvoja; da skupnosti (lokalni, državni ali globalni) plačujejo nadomestila za izkoriščanje in uporabo teh virov itd..
Ali bi trgovina kakršno poznamo danes zamrla?
Klasičen način trgovanja bi še vedno obstajal, vendar bi trgovine in drugi udeleženci v tem procesu postopno začeli delovati na bolj pravičnih temeljih. Danes je v svetu že uveljavljeno gibanje Pravična trgovina, v katerem imajo tudi mali proizvajalci koristi od prodaje, ne pa samo veliki trgovci in drugi posredniki ter različni špekulantje. A tudi sami potrošniki (skupaj z večjo ponudbo izdelkov po načelu pravične trgovine) so tisti, ki lahko z izbiro nakupov prisilijo trgovce in dobavitelje k pravičnejši porazdelitvi koristi od prodaje in uporabe dobrin.
Kako bi agencije in globalne obračunske valute (UNCU) vplivala na denarne sisteme posameznih držav?
Svet pravzaprav nujno potrebuje denarno oporo, ki bi jo lahko predstavljala svetovna obračunska denarna enota (UNCU). Tudi če globalna obračunska enota nikoli ne postane pravi denar, lahko posamezne države vežejo vrednost svojega denarja na ta »svetovni denar« in s tem omogočijo stabilnost svojega pravega denarja. Nekoč je imel denar osnovo v zlatu, danes pa bi to osnovo predstavljale skupne dobrine, kar bi denarju zagotavljalo veliko mero trdnosti in stabilnosti.
Kako bi se agencija financirala?
Agencija bi delovala v okviru OZN in bi se financirala bodisi iz sredstev Združenih narodov bodisi iz neposrednih članarin članic agencije. Države bi lahko tudi prostovoljno prispevale v poseben intervencijski sklad, tako v obliki dobrin kot denarja. Iz teh prispevkov bi se lahko pomagalo državam z velikimi primanjkljaji ali če jih prizadanejo katastrofe.
Bi veljalo poskusiti?
“Vsaka država bo povabljena, da presežke dobrin, ki presegajo njene potrebe, nameni v skupen sklad, iz katerega se bodo zadovoljevale potrebe, kjer bo to potrebno.”
“Vrnili se bomo na bolj na bolj osnoven sistem, ki bo temeljil na menjavi dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’. V središču tega sistema bo služba, ki bo delovala kot ‘upravitelj virov’, ki bo zbirala podatke o pridobljenih dobrinah in o potrebah vseh držav sveta. Če bo neka država imela presežek določene dobrine, potem jo bo s posredovanjem te službe namenila državi, ki jo potrebuje. Podobno se bo zgodilo, če bo katera država zaradi izgubljene letine (npr. zaradi suše) v krizi, takrat ji bodo druge države ponudile hrano iz svojih lastnih skladišč, da bi zadostile njenim potrebam. Vsaka država bo sčasoma postala prejemnica ali darovalka v tem programu. Pomoč ob nesrečah bo stalna in tako bo preprečeno moralno ponižanje do katerega pride, kadar se za takšno stisko nihče ne zmeni.”
“Na ta način bodo naše ekonomske strukture začele služiti ljudem. Osredotočene bodo na človeške potrebe, ne pa na slepi dobiček.” [Vir: Share International, Share Slovenija]
Ker je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva, potrebujemo globalno institucijo, ki bo imela glavno besedo pri delitvi skupnih dobrin in bo delovala v imenu in v korist celotnega človeštva.
V ta namen bi morali ustanoviti povsem novo agencijo v okviru Organizacije združenih narodov (OZN), ki bi skrbela za pravičnejšo porazdelitev skupnih dobrin človeštva med vse ljudi na planetu. Sama ustanovitev nove agencije za mednarodno skupnost ne bi smela biti prevelik problem, seveda ob prostovoljnem pristanku in sodelovanju držav članic.
Agencija OZN
Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve (menjave) skupnih dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami – s posredovanjem agencije. Zakaj bi bilo to dobro? Ker na ta način ni mogoče goljufati, špekulirati, preprodajati ali preprosto služiti na račun drugega.
Če bi neka država potrebovala nafto, hkrati pa imela presežke pšenice, bi preprosto morala poiskati državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in bi z njo zamenjala te dobrine. Vendar bi se le težko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko in vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte in premalo pitne vode, druga preveč pšenice in premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva in premalo zdravil itd.. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s presežki in potrebami drugih držav.
Agencija bi postala nekakšen »upravljalec trga skupnih dobrin«, predvsem tistih dobrin, s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje osnovne potrebe (hrana, voda, energetski viri, rudno in gozdno bogastvo). Ker so države danes zelo neenakomerno razvite, ker imajo različno geografsko in podnebno lego ter neenakomerno porazdeljenost dobrin, bi se bilo potrebno dogovoriti za dovoljeno odstopanje med vrednostjo prispevanih in vrednostjo dobljenih dobrin ter upoštevati načelo solidarnosti, kadar bi država iz določenih razlogov (npr. v primeru naravne katastrofe) potrebovala več dobrin, kot pa bi jih medsebojni delitvi namenila.
Potrebno je poudariti, da agencija ne bi neposredno, v nekakšnih ogromnih skladiščih zbirala dobrin, kar bi bilo tudi fizično skoraj povsem nemogoče. Agencija bi dejansko zgolj koordinirala pretok dobrin med državami, kar s pomočjo današnje informacijske tehnologije sploh ne bi bilo smelo predstavljati prevelikega problema, države same pa bi poskrbele za transport in skladiščenje dobrin. Danes to funkcijo popolnoma nezadostno opravlja kaotičen globalni trg, kjer glavno vlogo igrajo bogati, sebični in pohlepni posamezniki, skupine ali organizacije, ki pretok dobrin izkoriščajo predvsem za lastne interese.
Če pa želimo, da bi bila delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki bi se »pretakale« preko globalne agencije. Agencija bi morala za zagotovitev pravičnosti in preglednosti za vsako državo voditi poseben račun, na katerem bi se obračunavale vrednosti prispevanih in prejetih dobrin. V ta namen pa bi morali uvesti tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki bi služila zgolj za obračunavanje vrednosti dobrin (in ne bi postala dejanski denar), ki bi bile prispevane ali prejete.
Nova obračunska denarna enota
Da pa bi lahko določili vrednost nove obračunske enote, bi morali za osnovo izbrati neko splošno poznano in v svetu razširjeno dobrino ter določiti razmerje med izbrano dobrino in vsemi drugimi skupnimi dobrinami. Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto. To enoto lahko poimenujemo UNCU (United Nations CUrrency ― denarna enota Združenih narodov).
Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov agencije, s tem pa bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu pravične delitve dobrin.
Menjava dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’ bi potekala v treh fazah:
1. zaznavanje ‘ponudbe in povpraševanja’ po dobrinah
Agencija zbira podatke o presežnih dobrinah in o potrebah držav po dobrinah.
2. ‘iskanje partnerjev’
Agencija na podlagi ‘ponudbe in povpraševanja’ priporoči, kako bi države na najenostavnejši način med seboj menjale dobrine.
3. ‘izvršitev in obračun realiziranih dogodkov’
Agencija bi države obvestila o dobrinah, ki naj bi si jih menjale med seboj, države pa bi same izpeljale »posel« (transport in skladiščenje dobrin).
Agencija bi po dejansko opravljenih »poslih« obračunala njihovo vrednost in jih zabeležila na posebnem računu.
Za dobrine, ki ostanejo nerazporejene ali po katerih je še vedno izražena potreba, agencija še naprej išče države, ki jih potrebujejo oziroma, ki so jih pripravljene ponuditi.
Pri tej obliki menjave bi normalno prihajalo do takšnih presežkov in primanjkljajev, saj država, ki bi ponudila neko dobrino ali dobrine, ne bi nujno takoj potrebovala neke druge dobrine in obratno. Presežki in primanjkljaji bi bili nekaj povsem normalnega, kajti vsaka država ima dobre in slabe letine, neenakomerne presežke in primanjkljaje določenih dobrin ter stalno prisotno možnost, da jo doletijo nepredvidljive naravne katastrofe (suše, poplave, potresi, orkani itd.). Na dolgi rok bi se presežki in primanjkljaji posamezne države bolj ali manj uravnovesili, za kar bi morala vsaka država poskrbeti sama.
V začetni fazi uvedbe takšne menjave bi nekatere države zaradi izredno slabega stanja svojih gospodarstev mogoče res imele velike primanjkljaje, ki pa bi se postopno, z razvojem, zaradi enakomernejše porazdelitve dobrin začeli zmanjševati. Če pa bi državo resno prizadele naravne katastrofe ali druge nevšečnosti, potem bi ji druge države lahko solidarno odpisale njene »dolgove«, na primer na vsakoletnem vrhunskem srečanju predstavnic agencije.
Organiziranost agencije
Agencijo bi vodila skupina strokovnjakov različnih področij (ekonomisti in politiki; strokovnjaki za logistiko, transport, distribucijo, informacijsko tehnologijo; ekologi, predstavniki organizacij za človekove pravice in še kdo) iz različnih svetovnih regij.
Ključne odločitve ― o prihodnjem delovanju agencije, o odpisu »dolgov« (visoko negativno stanje, ki bi ga zaradi objektivnih okoliščin imela določena država na svojem računu), o nadzoru delovanja agencije ― bi morala sprejemati skupščina agencije, v kateri bi sodelovale vse njene članice. Pristopanje k takšni obliki delitve dobrin pa bi moralo biti prostovoljno.
Intervencijski sklad
Poleg svoje funkcije koordinatorja medsebojne delitve dobrin med državami, bi agencija opravljala še eno pomembno nalogo. Oranizirala bi posebne intervencijske sklade (v različnih svetovnih regijah), v katerih pa bi se dejansko hranile dobrine, nujno potrebne za posredovanje ob naravnih katastrofah ali za pomoč državam, ki bi jih pestile kakršne druge nevšečnosti.
Kakšne bi bile prednosti globalne agencije za medsebojno delitev dobrin?
Prednosti uvedbe globalne agencije, ki bi koordinirala menjavo dobrin, bi bile nedvomno velike, saj bi njeno delovanje postopno vplivalo na drugačno ravnanje ljudi in na drugačne odnose med državami ter znotraj njih. Na splošno bi bile prednosti naslednje:
- Hitro bi odpravili kronično revščino in lakoto ter zmanjšali obolevnost za ozdravljivimi boleznimi.
- Agencija bi lahko hitro reagirala na nujne potrebe ob naravnih katastrofah in drugih nevšečnostih (s tem bi se ukvarjal posebno oblikovan sklad, kjer bi se dejansko hranile določene dobrine), ne da bi bilo potrebno za pomoč vsakič posebej prositi mednarodno skupnost. S tem bi uvedli nekakšen sistem trajne solidarnosti.
- Države in njeni prebivalci bi se počutile varnejše, saj njihova eksistenca ne bila neprestano ogrožena.
- Delovanje agencije bi pozitivno vplivalo na zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi.
- Uvedba globalne agencije za medsebojno delitev dobrin bi spodbudila medsebojno delitev tudi na »nižjih nivojih«: v regijah, državah, lokalnih skupnostih, različnih organizacijah in skupinah ter med posamezniki.
- Ker bi bila obračunska denarna enota vezana na vrednost dobrin, njihova vrednost ne bi mogla neprestano nihati, kar se danes na svetovnih trgih pogosto dogaja in povzroča negotovost ter nezmožnost kakršnegakoli dolgoročnega načrtovanja.
Delovanje agencije bi stabiliziralo cene ključnih dobrin na svetovnih trgih, saj presežki teh dobrin ― ti bi se usmerili v sklad ― ne bi več zmanjševali cen (npr. hrane, surovin, energetskih virov), primanjkljaji pa jih ne bi povečevali.
- Delovanje agencije bi bistveno zmanjšalo možnost špekulativnega in koruptivnega ravnanja, ki je danes v svetu izjemno razširjeno.
- Države bi se lahko, z vezavo svojih valut, oprle na svetovno obračunsko valuto (UNCU), kar bi predstavljalo osnovo za bolj stabilna razmerja med različnimi svetovnimi valutami.
Negativne plati uvedbe agencije bi občutile predvsem današnje privilegirane skupine, ki si neupravičeno lastijo ogromna bogastva planeta in koristi, ki jih to bogastvo prinaša. Odpoved absolutnega lastništva nad skupnimi dobrinami človeštva, bi bila nujna in največja žrtev uveljavitve principa medsebojne delitve dobrin.
Kar pa še ne pomeni, da posamezniki ali podjetja s temi dobrinami ne bi mogla več upravljati. Z njimi bi lahko upravljali kot začasni upravitelji (npr. s koncesijami ali začasnim lastništvom), vendar pod določenimi pogoji: da upoštevajo človekove pravice, delovne in okoljske standarde; da naravne vire izkoriščajo v skladu z načeli trajnostnega razvoja; da skupnosti (lokalni, državni ali globalni) plačujejo nadomestila za izkoriščanje in uporabo teh virov itd..
Ali bi trgovina kakršno poznamo danes zamrla?
Klasičen način trgovanja bi še vedno obstajal, vendar bi trgovine in drugi udeleženci v tem procesu postopno začeli delovati na bolj pravičnih temeljih. Danes je v svetu že uveljavljeno gibanje Pravična trgovina, v katerem imajo tudi mali proizvajalci koristi od prodaje, ne pa samo veliki trgovci in drugi posredniki ter različni špekulantje. A tudi sami potrošniki (skupaj z večjo ponudbo izdelkov po načelu pravične trgovine) so tisti, ki lahko z izbiro nakupov prisilijo trgovce in dobavitelje k pravičnejši porazdelitvi koristi od prodaje in uporabe dobrin.
Kako bi agencije in globalne obračunske valute (UNCU) vplivala na denarne sisteme posameznih držav?
Svet pravzaprav nujno potrebuje denarno oporo, ki bi jo lahko predstavljala svetovna obračunska denarna enota (UNCU). Tudi če globalna obračunska enota nikoli ne postane pravi denar, lahko posamezne države vežejo vrednost svojega denarja na ta »svetovni denar« in s tem omogočijo stabilnost svojega pravega denarja. Nekoč je imel denar osnovo v zlatu, danes pa bi to osnovo predstavljale skupne dobrine, kar bi denarju zagotavljalo veliko mero trdnosti in stabilnosti.
Kako bi se agencija financirala?
Agencija bi delovala v okviru OZN in bi se financirala bodisi iz sredstev Združenih narodov bodisi iz neposrednih članarin članic agencije. Države bi lahko tudi prostovoljno prispevale v poseben intervencijski sklad, tako v obliki dobrin kot denarja. Iz teh prispevkov bi se lahko pomagalo državam z velikimi primanjkljaji ali če jih prizadanejo katastrofe.
Bi veljalo poskusiti?
Naročite se na:
Objave (Atom)