Delitev je prihodnost

Da smo na ekonomskem področju (in na vseh drugih področjih na katere ima ekonomija vpliv - to pa so praktično vsa področja človeške družbe in naravno okolje) zašli v slepo ulico, je danes jasno praktično vsakomur. Spremembe so potrebne in to zelo globoke. Današnji ukrepi za reševanje ekonomske krize (zniževanje vseh mogočih pravic ljudi in hkrati večanje vpliva ekonomskih ustanov kot so velike banke in korporacije) sploh niso ukrepi za reševanje, temveč krizo samo še poglabljajo.

Danes so praktično vsi ekonomski odnosi utemeljeni na trgovanju oziroma natančneje na menjavi. Skoraj vse kar potrebujemo kupimo in imamo v lasti. Kar je skrajno potratno. Veliko stvari, ki jih imamo, uporabljamo zelo redko.

Primer avtomobil
V eni od raziskav v Veliki Britaniji so odkrili, da mestni prebivalci avto uporabljajo samo 4,6 ure na teden, kar pomeni, da avto kar 97% časa ni v uporabi (Accessing Cars), medtem ko so povprečni letni stroški za en avto 5.500 funtov (6.300 €) - gorivo, vzdrževanje, zavarovanje, popravila, cestnine itd. Kar je zelo neekonomično.

Danes obstajajo številne alternativne oblike “lastništva” avtomobilov. Še posebej atraktivna oblika je delitev avtomobilov. V ZDA doživljajo pravi razcvet na tem področju, na primer: Zipcar, RelayRides, Zimride itd. Avta ni nujno imeti v lasti, če pa ga že imamo, ga lahko delimo z drugimi in pri tem še nekaj zaslužimo.

Takšnih možnosti je še veliko (glej blog Medsebojna delitev), zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve velik obet prihodnosti, saj omogoča velike prihranke naravnih virov, manjše obremenitve okolja, pravičnejšo porazdelitev dobrin (večja dostopnost) in boljšo povezanost med ljudmi.

Poleg načina, kako lahko pridemo do dobrin (seveda bomo še vedno veliko stvari kupovali, na primer osebne predmete, hrano itd.), pa moramo spremeniti tudi naš odnos do naravnih virov in dobrin ter zagotoviti njihovo pravičnejšo globalno porazdelitev. Ključne globalne dobrine (voda, žitarice in drugi osnovni prehrambeni pridelki, energetski viri, gozdovi itd.) ne bi smeli biti več premet brezvestnega izkoriščanja ali sredstvo za bogatenje posameznikov, temveč je potrebno z njimi ravnati odgovorno in jih pravično deliti med seboj. V ta namen bi bilo potrebno ustanoviti posebno institucijo na globalni ravni, ki bi to omogočala (glej Medsebojna delitev na globalni ravni).

Prav tako so potrebne spremembe na finančnem področju, kjer imajo velike zasebne banke in druge finančne institucije skoraj popoln nadzor nad globalnimi financami. Demokratične institucije praktično nimajo več nobenega nadzora in vpliva nad delovanjem teh ustanov. Potrebno bi bilo obdavčenje vseh finančnih transakcij (s čimer bi zajezili špekulacije), zagotoviti nadzor nad finančnimi tokovi (s čimer bi bistveno omejili delovanje tako imenovanih davčnih oaz), zmanjšati velikost bank in nadzorovati njihovo poslovanje.

Tudi na področju dela so potrebne temeljite spremembe. Da bi več ljudem zagotovili delo, bi morali skrajšati delovni čas in starost upokojitve, ne pa ravno obratno. Razmisliti bi bilo potrebno tudi o univerzalnem temeljnem dohodku.

Možnosti torej so, le lotiti se jih je potrebno. Čimprej.

Osnovne potrebe, blaginja in trajnostni razvoj

Kaj sploh ekonomija je in zakaj je za nas tako pomembna? Poznamo veliko definicij ekonomije, vendar skušajmo o njej spregovoriti kar se da kratko in enostavno.
 
Ekonomija je področje človeške družbe, ki je »odgovorno« za materialno plat človeškega bivanja. Bistven namen ekonomije je: omogočiti slehernemu Zemljanu, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe, omogočiti blaginjo vsaki človeški skupnosti in zagotoviti trajnostni razvoj planeta.

Človekove osnovne potrebe so tiste potrebe, od katerih je odvisno njegovo preživetje, a ne samo fizično, temveč tudi preživetje človeka kot družbenega (socialnega) bitja.
Zato so osnovne človekove potrebe naslednje:

- potreba po hrani in neoporečni vodi;
- potreba po zaščiti telesa (primerno bivališče, oblačila);
- potreba po zdravstvenemu varstvu in
- izobraževanju.

Zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb je »samo« predpogoj za blaginjo skupnosti. Blaginja skupnosti pa ni zgolj »seštevek« posameznikov, ki lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, temveč je pogoj zanjo bivanje vseh njenih pripadnikov v zdravem naravnem okolju ter mirnem in pravičnem družbenem okolju.

Zato je ekonomsko področje tako pomemben del celotne družbe, saj mora omogočiti tako zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb kot zagotoviti blaginjo celotne skupnosti (lokalne, državne, globalne), hkrati pa ne sme uničevati planetarnih dobrin in okolja na splošno.

Blaginje človeštva vsekakor ni mogoče doseči s vse­splošnim tekmovanjem za planetarne dobrine in z njihovo nezmerno ter neodgovorno rabo, kar je danes vsesplošna praksa. Blaginjo človeštva je mogoče doseči samo z medsebojno delitvijo, kot temeljnim ekonomskim in družbenim principom. Osnovne potrebe posameznikov, blaginja skupnosti in trajnostni razvoj so tesno povezane med seboj, vez med njimi pa predstavlja medsebojna delitev dobrin.

Kupovati in hkrati pomagati

Je mogoče z vsakdanjim nakupovanjem pomagati različnim neprofitnim organizacijam (društvom, šolam, vrtcem, verskim organizacijam, športnim klubom itd.), ki so nam pri srcu oziroma smo vanje vključeni? Neprofitna organizacija Great Lakes Scrip Center (GLSC), ki že od leta 1994 deluje v ZDA, na svojevrsten način povezuje kupce, podjetja in neprofitne organizacije.

Organizacija GLSC izdaja posebne darilne kartice (gift cards); vsaka kartica se glasi na določeno podjetje (trgovsko ali storitveno, ki se vključuje v ta sistem) in na določeno vsoto. Prej omenjene neprofitne organizacije naročijo določeno število teh darilnih kartic in jih »prodajo« svojim članom, podpornikom ali simpatizerjem (v nadaljevanju člani), ki s temi karticami opravljajo nakupe v podjetjih na katere se kartice glasijo.

Vendar neprofitne organizacije za darilne kartice ne plačajo polne cene, pač pa jim podjetja odobrijo različno visoke popuste – rabate (večinoma v območju od 2 do 15 %). Torej: podjetja preko organizacije GLSC neprofitnim organizacijam prodajo darilne kartice z določenim popustom, te pa svojim članom po polni ceni na katero se glasi kartica (nekaj malega gre še organizaciji GLSC za njeno delovanje). Člani s temi karticami plačujejo izdelke in storitve v podjetjih na katere se kartice glasijo.

Koristi pri tej alternativni obliki plačevanja imajo vsi:

- podjetja se promovirajo kot dobrodelna, hkrati pa si pridobijo zveste in stalne kupce (v ta sistem je vključenih več kot 500 znanih ameriških in mednarodnih podjetij kot so American Airlines, Amazon, Nike, Disney); popusti oziroma rabati pa so tako in tako del normalnega poslovanja podjetij;

- neprofitne organizacije (v ta sistem jih je vključenih približno 14.000) pridobijo finančna sredstva za svoje delovanje (v dobrih 15-ih letih delovanja je bilo tako zbranih približno 300 milijonov dolarjev za delovanje teh organizacij, celoten promet preko darilnih kartic pa je znašal 6 približno milijard dolarjev);

- člani teh neprofitnih organizacij z običajnimi nakupi (ki bi jih tako ali tako opravili) prispevajo k boljšemu delovanju svojih organizacij (npr. šole, ki jo obiskujejo njihovi otroci; cerkve, ki jo obiskujejo; društva, v katerem delujejo itd.).

Gre torej za zanimivo obliko plačevanja, od katere imata korist tako profitni kot neprofitni družbeni sektor. Lahko bi celo rekli, da se del dobičkov podjetij na poseben način vrača v družbeno skupnost kot celoto, saj nenazadnje so tudi podjetja del te družbene celote.

Proti privatizaciji skupnih dobrin

Da bi politiki napolnili prazne blagajne, ki so jih temeljito izpraznili, ko so reševali banke, jemljejo, kjer le morejo in prodajajo, kar le morejo. Tako se britanska vlada namenila prodati kar vse javne gozdove (258.000 hektarov).

A predlog je na srečo takoj naletel na odpor. Skupina 38 Degrees je začela s kampanjo Rešimo naše gozdove (Save Our Forests). V kratkem času so zbrali preko pol milijona podpisov pod peticijo za ohranitev gozdov in vlada si je hitro premislila.

Ne samo v Veliki Britaniji, ljudje vsepovsod prepoznavajo pomen skupnih dobrin, ki so pomembne za celotno človeštvo. Skupne dobrine niso nekaj novega, že stari Rimljani so poznali pojem skupnih dobrin oziroma »stvari, ki pripadajo vsem«. Tako je v znamenitem Justinjanovem zakoniku iz leta 533 zapisano (cesar Justinjan je zaslužen, da so zbrali in uredili celotno Rimsko zakonodajo do njegovega časa):
 
»Sledeče stvari so po naravnem zakonu skupne vsem – zrak, tekoče vode, morje in potemtakem tudi morske obale. Nikomur torej ni prepovedan dostop do morske obale, pod pogojem, da se vzdrži poškodovanja hiš, spomenikov in zgradb na splošno; kajti te niso, kot je morje samo, predmet zakona narodov.«

Rimljani so poleg skupnih poznali tudi javne in zasebne dobrine. Danes pa mnogi (še vedno) zagovarjajo stališče, da je edino z zasebno lastnino mogoče učinkovito upravljati. Že res, da potrebujemo tudi zasebno lastnino, a nekatere stvari so preveč pomembne za celotno človeštvo in okoljsko ravnovesje, da bi zasebniki z njimi počeli, kar koli se jim pač zljubi.

Dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za obstoj celotnega planeta morajo imeti poseben status in z njimi preprosto ne bi smeli trgovati in špekulirati, medsebojna delitev in skrb zanje sta edina načina, kako ravnati z njimi.

Poleg skupnih dobrin, ki so jih poznali že Stari Rimljani (zrak, tekoče vode, morje in morske obale), lahko danes rečemo, da so skupne dobrine še: gozdovi, rodovitna zemlja, energetski viri, pa tudi znanje, kulturna dediščina, internet in še nekatere druge dobrine pomembne za človeštvo kot celoto.

Zato lahko samo pozdravimo Britance, ki so prepoznali pomen gozdov kot dobrine pomembne za vse. A ne, da tudi pri nas ne poznamo takšnih akcij; na primer aktivnosti za zaščito zraka v Trbovlju in okolici (Eko krog), akcija Očistimo Slovenijo in podobne, spadajo v kategorijo zaščite skupnih dobrin človeštva.

Rentalic in NeighborGoods - zakaj imeti stvari samo zase

Rentalic 

Rentalic je neposredni spletni trg (neposredno med dvema osebama), ki omogoča, da stvari, ki jih ne potrebujete ponudite drugim v najem – za plačilo. V najem je mogoče dati praktično karkoli: športne rekvizite, vrtno in hišno orodje, igrače, zunanji žar, računalniško opremo, kose pohištva, fotoaparate, knjige, modne dodatke in še in še stvari.

Koristi imajo tako tisti, ki dajejo v najem in tisti, ki najemajo. Prvi nekaj zaslužijo s stvarmi, ki jih ne potrebujejo, drugi pa poceni pridejo do stvari, ki jih za določen čas potrebujejo. Stvari so bolje izkoriščene, pa še ni potrebno kupovati vedno novih.

NeighborGoods 

NeighborGoods (Sosedske dobrine) je spletno socialno-ekonomsko omrežje za izposojanje in posojanje različnih dobrin. Spletna stran omogoča, da se člani odločajo kdaj, kaj in komu bo posojali, na drugi strani pa kaj in kdaj bi si radi kakšno stvar izposodili.

Celotni postopek posojanja in izposojanja je brezplačen, samo verifikacija posameznikovega računa (ki ni obvezna) stane 4,99 $, kar članom prinese določene dodatne ugodnosti. Posamezniki se med seboj lahko dogovorijo za brezplačno izposojo/posojo, za določen depozit (ki se unovči, če pride do poškodbe stvari) ali za določeno najemnino.

»Pred dvemi leti je vsakdo mislil, da smo popolnoma nori,« je povedala 32-letna Micki Krimmel, ustanoviteljica NeighborGoods. Pravi, da njen uspeh temelji na »želji po skupnosti, želji po bolj trajnostnem načinu življenja in nenazadnje, gre za ekonomijo.«

Medtem, ko gre v svetu trend h graditvi in krepitvi sosedskih skupnosti, celo v ZDA, pa gremo pri nas v smeri rušenja teh izjemno pomembnih medsebojnih odnosov, saj se sosedska pomoč celo kaznuje.

Ekonomija prihodnosti

Že v bližnji prihodnosti bomo priče naglemu nastajanju novih ekonomskih oblik, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Bistvena razlika – v primerjavi z današnjo ekonomijo – bo v spremenjenih vzorcih potrošnje, ki ne bo več izključno individualistična, nakup pa ne bo več prevladujoča oblika dostopa do dobrin.

Nekatere dobrine bomo v prihodnosti uporabljali skupaj oziroma si jih bomo delili, zato bomo poleg individualistične lahko govorili tudi o sodelovalni potrošnji. Ker vemo, da se nekatere naše dobrine, ki jih imamo v lasti (npr. avtomobili, različni hišni pripomočki, oblačila, knjige itd.) slabo izkoriščene, jih na različne načine lahko uporablja več ljudi.

Možnosti delitve dobrin so praktično neomejene; lahko gre za izmenjavo, oddajo in najem, izposojo, podarjanje; nekatere oblike so komercialne, druge ne; nekatere oblike delitve organizirajo podjetja, lokalne skupnosti in druge organizacije, druge pa različna gibanja, ki si prizadevajo za večjo kvaliteto življenja, vsem pa je skupno, da posamezno dobrino uporablja oziroma si jo deli več ljudi.

Večino oblik delitve dobrin podpirajo nove informacijsko komunikacijske oblike, ki omogočajo povezovanje v socialno-ekonomska omrežja. Znotraj omrežij se informacije delijo med vsemi uporabniki, kar pomeni, da vsi vedo, kdaj je kakšna dobrina na voljo, hkrati pa tudi o njeni kvaliteti, uporabnosti in načinu uporabe.

Z ekonomijo delitve, ki temelji na sodelovanju in z vse bolj popularnimi gibanji za počasnejše in preprostejše življenje, bomo zmanjšali pritisk na naravne vire in okolje na splošno (manj odpadkov in izpustov v ozračje). S spremenjenimi vzorci potrošnje se bo začel spreminjati tudi proizvodni in distribucijski sektor ekonomije in sicer v smislu bolj kvalitetnih izdelkov in drugačnemu pristopu do uporabnikov (uporabnost in dostop do izdelkov, ne pa zgolj njihova prodaja).

Kljub novim oblikam, pa bo preživela tudi klasična potrošnja, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase (npr. hrano, perilo, različne osebne predmete), a tudi tu so mogoče številne spremembe (lokalna proizvodnja in potrošnja, organizirano nakupovanje nekaterih dobrin itd.)

Ekonomija delitve, preprostejši in počasnejši način življenja ter uvajanje novih, bolj zelenih tehnologij so torej kombinacija, ki omogoča trajen družbeni razvoj in pravičnejše medsebojne odnose – tako v lokalnih kot v globalni skupnosti.

Stara roba nova raba – nov odnos do dobrin

Zelo zanimiva oblika, ki jo vsaj deloma lahko uvrstimo med oblike medsebojne delitve, je posredovalnica rabljenih predmetov Stara roba nova raba, ki jo vodi Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice.

Namen posredovalnice, ki je organizirana kot socialno podjetje, ni samo, da se rabljeni predmeti »dajo ponovno v promet«, temveč tudi zaposlovanje marginaliziranih skupin prebivalstva.

Ljudje, ki imajo stare in še uporabne predmete (seznam) jih lahko donirajo posredovalnici, kjer jih kdorkoli lahko po nizki ceni kupi. Zaslužek je namenjen za plačilo zaposlenih v posredovalnici – ljudi z družbenega dna, za katere na trgu dela praktično ni prostora. Korist imajo še kupci, ki poceni pridejo do povsem uporabnih predmetov in okolje, saj se vsaj malo zmanjša obseg smetišč.

Recikl Bicikl

Zanimiv je tudi projekt skupine slovenskih študentov Recikl Bicikl, ki zbirajo stara kolesa in jih ponovno naredijo uporabne.

S projektom želijo študentje, predvsem med mladimi, prispevati k (Vizija projekta):

- zdravemu življenjskemu slogu
- gibanju mladih
- trajnostni rabi dobrin
- izboljšani kakovosti zraka
- vključenosti mladih
- spodbujanju kreativnosti mladih
- pridobivanju novih znanj in izkušenj

Tako posredovalnica Stara roba nova raba kot projekt Recikl bicikl spreminjata naš pogled na dobrine. Dobrina ni samo stvar, ki jo kupimo, uporabimo in (čim prej) zavržemo, temveč stvar, ki nas združuje, spodbuja k ustvarjalnosti in nam seveda omogoča preživetje.

Res moramo spremeniti naš odnos do dobrin – že ime nam pove, da gre za nekaj dobrega.

Zenger Farm, kako deliti delo in – kokoši

Kako delati na svežem zraku, se družiti s prijetnimi ljudmi in zraven »zaslužiti« še nekaj svežih in zdravih jajc? Zenger Farm je posestvo v bližini ameriškega mesta Portland. Mestna oblast je tudi lastnik posestva, medtem ko z njim upravlja skupina prostovoljcev, ki so organizirani v neprofitno Skupino prijateljev posestva Zenger (Friends of Zenger Farm).


Na posestvu 40 prostovoljcev goji približno 70 kokoši. Edino plačilo, ki ga prejmejo, so jajca, ki jih znesejo kokoši; poleti jih vsak član dobi približno ducat tedensko, pozimi nekaj manj. Seveda bi marsikdo rekel, da se za nekaj jajc ne splača delati na posestvu, a ne gre samo za zaslužek; za meščane je delo zunaj vsekakor koristno, hkrati pa gre tudi za druženje, za katerega v hitrem mestnem tempu preprosto nimamo časa.

Posestvo Zenger Farm redno obiskujejo šolarji, ki se marsikaj naučijo o delu na kmetiji, pridelavi hrane in naravi na splošno. Sara Cogan, direktorica posestva Zenger Farm, ki deluje v sklopu kooperative Eastside Egg, pravi, da gre pri tem za »delitev dela in za delitev dobrin, pri čemer se ne uporablja denarja, za vključenost v dejansko proizvodnjo hrane in skrb za živali. Kar je res čudovito.«

Jasno je, da se člani skupine s delom na posestvu ne morejo preživljati in da se takšno delo v resnici ne splača. A čas je že, da presežemo logiko, da je naše delo smiselno le, če se nam splača. To je pogubna logika, ki je svet pripeljala do krize, v kateri smo se znašli.

Delo je lahko tudi veselje, druženje; skrb za naravo, za drugega, za živali. Mar se to ne splača? Na ekonomijo ne smemo gledati zgolj z vidika »kaj bomo imeli mi od tega«, temveč moramo »videti« tudi preko tega: kaj ima od tega skupnost, kaj narava in kaj drugi ljudje. Ali pa naj bo naše delo preprosto opravljeno iz čistega veselja.

Lending Club - posojanje zaradi posojanja

Lending Club (slovensko »Klub za posojanje«) je spletna finančna skupnost, ki neposredno povezuje posojilodajalce in posojilojemalce. Lending Club je začel delovati leta 2007; njegovo poslanstvo je ustvariti alternativo obliko klasičnim bankam.


Prednosti takšnega načina poslovanja so:

- dostop do denarja v nekaj minutah;
- če si sposojate, se lahko pogajate za posojilo in takoj dobite višino obrestne mere;
- če investirate, lahko takoj odprete račun in začnete oblikovati portfelj (kombinacijo vložkov), ki vam omogoča boljši zaslužek kot druge naložbe podobnega tveganja;
- vse se odvija elektronsko (online), zato je ves proces hiter, zaupen, zaseben in varen.

Do začetka leta 2011 je bilo preko tega sistema zbranih 200 milijonov $. Investitorjem je bilo izplačano preko 15 milijonov $ obresti; povprečni donos pa je dosegel 9,68 %.

Obrestne mere za posojilojemalce so različne glede na oceno tveganja. Investitorji oziroma posojilodajalci lahko vložijo denar za konkretnega izposojevalca ali glede na vrsto posojila; za konkretno posojilo pa je odgovorna institucija Lending Club. Posojilodajalci pa lahko kombinirajo več vrst posojil (portfelj), najmanjši vložek je 25 $.

Lending Club nadzorujejo ameriški finančni nadzorniki, namenjen pa je zgolj ameriškim državljanom. Podoben sistem je Zopa, ki deluje v Veliki Britaniji.

Lending Club je torej spletna finančna platforma, ki povezuje tiste s presežkom denarja s tistimi, ki ga potrebujejo. Prednosti takšnega bančništva so, da odpade ogromen bančni aparat, ki bistveno podraži posojila. Posoja se realni denar, ne pa tako kot pri klasičnih komercialnih bankah, ki s posojili ustvarjajo nov denar.

Lending Club in sorodne oblike predstavlja alternativo vsemogočnim bankam in dejansko predstavljajo bistvo bančništva: presežki denarja se namenjajo neposredno posojanju, ne pa špekuliranju ali megalomanskim kreditom, ki niso nikoli vrnjeni.

Clothing Exchange – velika trgovina, kjer je vse zastonj

Predstavljajte si ogromno trgovino z oblačili, kjer je vse zastonj. V Avstraliji so že leta 2004 začeli z zanimivo idejo delitve oblačil, čevljev in modnih dodatkov na posebnih sejmih. 

 

Clothing Exchange (kar v slovenščini pomeni »zamenjava oblačil«) je začela Katherine Luckins, ki je s tem želela zmanjšati pretirano potrošnjo v Avstraliji in s tem zmanjšati pritisk na okolje. Tovrstni sejmi se zaenkrat odvijajo v mestih Melbourne, Sydney, Adelaide, Perth in Brisbane.

 
Osnovni namen projekta je spodbujati k ponovni uporabi oblačil, čevljev in modnih dodatkov, s čimer bi zmanjšali potrebo po novih izdelkih, ki zahtevajo veliko izrabo novih naravnih virov. Oblačilna industrija – z vidika obremenjenosti okolja – spada med zelo potratne. Že pridelava bombaža zahteva velike količine vode in pesticidov, kasnejša predelava pa še veliko kemičnih dodatkov in transport na velike razdalje (glej The Story of Stuff – Zgodbo o stvareh).
 
Kako potekajo sejmi
 
Sejmi zahtevajo relativno malo: večji prostor in enostavno opremo (stojala, obešalnike in ogledala). Udeleženci vnaprej, preko spleta, rezervirajo svoje karte. Na sejem lahko vsakdo prinese največ šest oblačil, parov čevljev ali modnih dodatkov, ki jih ne namerava več nositi oziroma uporabljati in za vsak kos dobi »denar« - en žeton. Vsak kos garderobe pregleda komisija. V približno pol ure osebje (vsi so prostovoljci) po »trgovini« razpostavi oblačila, čevlje in modne dodatke, medtem pa udeleženci v preddverju klepetajo ob koktailu in piškotih.
 
Ko se »trgovina« odpre, vsakdo lahko pomeri in izbere šest kosov garderobe, ki jih ob izhodu plača z žetoni. Sam dogodek ima tudi družabni značaj, saj se udeleženci med seboj posvetujejo ali se preprosto družijo. Če kaj oblačil ostane, ker morebiti kdo ne »zapravi« vseh žetonov, se preostali kosi podarijo dobrodelnim organizacijam. Na takih sejmih se znajde veliko kosov izjemno kvalitetnih izdelkov najuglednejših svetovnih modnih znamk.
 
Torej, če se v letu dni naveličate svojega oblačila ali torbice, vam tega ni potrebno zavreči, saj bo to mogoče komu drugemu povsem primerno za uporabo; vi pa si tudi izberete nekaj lepega in še kupiti vam ni treba nekaj novega. Torej gre za vaš finančni prihranek in vaš prispevek k ohranitvi okolja. Samo sejem je potrebno organizirati.
 
Medsebojna delitev dobrin res ponuja neomejene možnosti.