Medsebojna delitev

So voda, hrana, zdravila, zemlja in druge dobrine
res samo sredstva, ki nekaterim omogočajo
pridobitev velikega bogastva, medtem ko drugi
hudo trpijo ali umirajo, ker nimajo dostopa do njih?

Nepravična porazdelitev globalnih dobrin, ki je posledica
neusmiljenega tekmovanja zanje ter sebičnosti in pohlepa,
je vir stalnih konfliktov med posamezniki in med narodi,
ki se pogosto iztečejo v uničujoče vojne.

Medsebojna delitev pa je princip, ki izhaja iz razumevanja,
da živimo na skupnem planetu, ki je naš edini dom,
da vsi ljudje pripadamo eni veliki družini - človeštvu
in da torej planetarne dobrine pripadajo vsem.

Z medsebojno delitvijo se skupne globalne dobrine
med posamezniki in narodi delijo
po načelu pravičnosti, na podlagi sodelovanja
ter spoštovanja in zaupanja med ljudmi in med narodi.

Medsebojna delitev dobrin je pot v prihodnost,
tlakovana z mirom, blaginjo in razumevanjem med ljudmi.
Medsebojna delitev je praktični izraz
ljubezni do drugega v vsakdanjem življenju družbe.

Medsebojna delitev, ekonomija delitve in skupne dobrine

Naslov je mogoče malce dolg, a lahko rečemo, da izraža ključne koordinate naše prihodnosti. Če seveda želimo prihodnost, v kateri bomo vsi skupaj lahko živeli v miru in blaginji ter rešili ključne probleme današnjega sveta, ki se izražajo kot različni vidiki ekonomske, okoljske in družbene krize.

 



Medsebojna delitev

Medsebojna delitev (angleško sharing) je univerzalni princip (temeljno načelo), ki predstavlja osnovo naših bodočih aktivnosti in medsebojnih odnosov na ekonomskem in drugih družbenih področjih. Medsebojna delitev izhaja iz razumevanja, da živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom in da pripadamo eni družini - človeštvu. Deliti si moramo okolje; ozračje, vodo, energetske vire; znanje, odgovornost ter vse drugo, kar nam omogoča življenje in preživetje.

Če želimo živeti v miru in blaginji, ob tem, da nas je v svetu že skoraj 7 milijard, potem tekmovanje (konkurenčnost) za globalne dobrine ne more biti osnova naše skupne prihodnosti. Bistvo današnjih odnosov pa je ravno konkurenčnost, ki ni nič drugega kot tekma, ki enim prinaša velika bogastva, drugim pa skrajno revščino - kar predstavlja neusahljiv vir konfliktov.

Medsebojno delitev zaenkrat poznamo predvsem v družinah, kjer se dobrine bolj ali manj pravično porazdelijo med vse njene člane, kjer je odgovornost skupna in kjer sta sodelovanje ter spoštovanje drugega na prvem mestu, medtem ko naj bi bilo v širšem družbenem okolju vodilo napredka in medsebojnih odnosov brezkončno tekmovanje vseh z vsemi. Nam to res prinaša napredek? Ali pa je to zgolj mit, ki nam ga prodajajo tisti, ki v tej globalni tekmi dobijo največ?

Medsebojna delitev je mogoča v vsaki družbeni skupnosti (lokalna, državna, globalna) in na vseh družbenih področjih, še zlasti pomembna pa je na ekonomskem področju, kjer se izraža kot ekonomija delitve.

Ekonomija delitve

Ekonomija delitve (ang. sharing economy) je praktični izraz univerzalnega principa medsebojne delitve na področju ekonomije. Ekonomija je družbeno področje, ki predstavlja osnovo za celotno družbo in za vse njene aktivnosti, saj vsakemu posamezniku in družbi kot celoti zagotavlja materialne pogoje za bivanje in delovanje. Zato tudi lahko rečemo, da je ekonomija temelj družbe, temelj na katerem stoji celotna družbena skupnost, čeprav to ne pomeni, da je ekonomija nadrejena drugim družbenim področjem, v kar so danes mnogi prepričani.

Danes je bistven del ekonomije potrošnja, ki je pretežno individualistična, kar pomeni, da si vsakdo zase skuša pridobiti vse, kar potrebuje, čeprav nekatere stvari uporablja le zelo redko. To pa je tako iz ekonomskega kot iz ekološkega vidika izjemno potratno. Marsikatere dobrine bi lahko uporabljali skupaj oziroma si jih delili.

Ekonomija delitve je skupni pojem za raznolike oblike organiziranosti in načine delovanja različnih formalnih in neformalnih ekonomskih oblik, ki omogočajo, da si posamezniki in skupnosti nekatere dobrine lahko delijo ali jih uporabljajo skupaj. Delitev je mogoče organizirati kot profitno ali kot neprofitno dejavnost.

Pomemben del, čeprav ne nujen pogoj, ekonomije delitve so informacijsko-komunikacijske tehnologije in (socialna) omrežja, ki omogočajo nešteto možnosti povezovanj, izmenjave informacij in tehnoloških rešitev za delitev dobrin.

Poleg tega, da nekatere dobrine lahko uporabljamo skupaj ali si jih delimo, pa ekonomija delitve spodbuja tudi sodelovanje in povezanost med ljudmi, s tem pa pomaga ustvarjati trdnejše družbene skupnosti. Še posebej pomembna je delitev na globalnem nivoju, ki bi lahko omogočila hitro rešitev nekaterih največjih problemov človeštva: skrajne revščine, lakote in uničevanje okolja.

Skupne dobrine

Brez razumevanja koncepta skupnih dobrin (angleško commons), si ni mogoče celovito predstavljati delitve dobrin. Že stari Rimljani so poznali dobrine, ki so skupne vsem in si jih ne sme nobeden lastiti (zrak, morja, reke, morske obale). Danes smo na “prestol” postavili zasebno lastnino, kot najučinkovitejšo obliko lastništva dobrin.

A resnica je, da zasebna lastnina in zasebni interes, ki gresta pogosto z roko v roki s pohlepom in sebičnostjo, mnogokrat povzročata škodo, ki ogroža ljudi in okolje. Resda ni nič narobe, če si nekatere stvari lastimo, a s tistimi dobrinami, ki so ključnega pomena za celotno človeštvo in za celoten planet, moramo ravnati na poseben način. Gre za preplet njihove zaščite, skrbnega ravnanja z njimi in njihove medsebojne delitve kot temeljnega načina njihove izmenjave.

Torej, skupne dobrine so tiste dobrine in tudi storitve, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega posameznika in blaginjo vsake skupnosti ter v najširšem smislu blaginjo celotnega človeštva. Ozračje, vse oblike vode, energetski viri, gozdovi in druga naravna okolja, zemlja in zemeljska bogastva so torej ključne skupne dobrine; zraven pa jim lahko prištejemo še znanje človeštva, informacijsko in transportno infrastrukturo ter izobraževalni in zdravstveni sistem.

Medsebojna delitev, ekonomija delitve in skupne dobrine so torej koordinate, po katerih moramo “nastaviti” našo prihodnost, če želimo živeti v blaginji in miru - vsi in z vsemi.

(Več: Kako deliti dobrine in Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe).

Slika: Sharing Among Children

Kako zaščititi gozdove

Pretirana sečnja gozdov, še zlasti deževnih, je eden največjih povzročiteljev globalnega segrevanja ozračja. Uničevanje gozdov ne povzroča samo kratkoročnih posledic, temveč tudi dolgoročne, saj gozdovi predstavljajo “zelena pljuča” planeta. Izguba gozdov prispeva kar 25 do 30 % k globalnemu segrevanju planeta (FAO News).


Poleg tega so gozdovi življenjski prostor za številne živali in predstavljajo “rezervoar” biotske raznovrstnosti planeta. Čeprav se je neto letna izguba gozdov začela zmanjševati (z 8,3 milijona hektarjev letno v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja na 5,2 milijona letno v prvem desetletju 21. stoletja; FAO), pa torej še vedno letno izgubimo površino gozdov v velikosti Kostarike.

Okoljska organizacija World Land Trust (WLT), s sedežem v Veliki Britaniji, je že pred časom uvedla izjemno zanimiv in inovativen način zaščite dragocenih gozdov. Organizacije in posamezniki lahko donirajo določeno vsoto (tudi preko spleta), ki omogoča nakup neokrnjenih gozdov in s tem njihovo trajno zaščito. Zaenkrat organizacija skupaj s partnerji kupuje gozdove v Kolumbiji, Ekvadorju, Gvatemali in Mehiki.

S 100 britanskimi funti (približno 114 €) je mogoče kupiti 1 aker gozda (1 aker je 4.047 m2 oziroma 0,4 hektarja, kar je malo več kot polovica nogometnega igrišča, ki obsega 7.300 m2). Posameznik z donacijo dejansko kupi del gozda, čeprav ne postane pravi lastnik tega gozda. Pravi lastniki so lokalni partnerji organizacije WLT; posameznik ali organizacija, ki donira sredstva, pa prejme posebem certifikat (prejme ga vsakdo, ki donira več kot 25 funtov - malo več kot 28 €).

Doslej je bilo na ta način kupljenih 400.000 akrov gozda (ali 160.000 ha, kar je dvakratna površina Triglavskega narodnega parka). To pa ni tako zanemarljiva površina gozda.

Znani režiser dokumentarcev o divjini in njenih bitjih David Attenburgh, ki je eden od glavnih podpornikov tega okoljevarstvenega projekta, med drugim pravi: "Usoda bitij, ki si z nami delijo naš planet, je popolnoma v rokah človeštva." Opisan način zaščite gozdov seveda ni edini, predstavlja samo delček v mozaiku ohranjanju naše narave. In pri tem lahko sodeluje vsakdo, ki ima zmožnost in v to verjame.

Čeprav je prispevek posameznika majhen, pa je rezultat skupnega napora lahko ogromen. Končno moramo spoznati, da je naš planet v resnici naš. Ne, da z njim delamo kot se nam zljubi, temveč, da zanj skrbimo kot za svoj dom. Kar nenazadnje tudi je.

Sončne elektrarne in ekonomija delitve

Mnogi ljudje bi z veseljem investirali v pridobivanje sončne energije (predvsem v obliki fotovoltaičnih celic), ki predstavlja čist vir energije, a pri tem večinoma naletijo na dva glavna problema: visoka cena in zagotovitev primernega prostora. Za posameznika in individualno gospodinjstvo je pridobivanje elektrike iz sončne energije zato pogosto nedosegljiva želja.

Nekateri imajo ustrezen prostor, a nimajo zadostnih sredstev; drugi imajo dovolj sredstev, nimajo pa primernega prostora, mnogi pa nimajo ne enega ne drugega, a bi vseeno radi vlagali – v skladu s svojimi zmožnostmi – v čisto energijo, kakršna je sončna. Obenem pa v praktično vsaki skupnosti obstajajo javne zgradbe, ki imajo primerno velike površine (strehe ali druge dele stavb) za postavitev manjših solarnih elektrarn (kar je tudi najbolj ekonomično), a zanje nimajo nikakršnih finančnih zmožnosti.

Rešitev za vse to nam ponuja nov ekonomski pristop, ki mu s skupno besedo rečemo ‘ekonomija delitve’. V skladu z ekonomije delitve si ljudje lahko delijo karkoli: posamezne dobrine, zemljo, energijo, znanje, odgovornost; skupaj se lahko lotijo različnih skupnih projektov itd.

Sončni mozaik (Solar Mosaic)

V Kaliforniji so razvili poseben skupnostni partnerski projekt za sončno energijo (community solar project) poimenovan Solar Mosaic, ki predstavlja inovativen pristop k reševanju zgoraj omenjenih problemov.

Posamezniki lahko kupijo tako imenovane Tiles (tile je angleška beseda za ploščice – kopalniške, strešne, talne – ali za delčke mozaika). Tiles se glasijo na 100 $ in predstavljajo deleže (delnice) v skupnostnem projektu, ki se »sestavljajo« v večje zneske – kot mozaik, ki ga sestavlja veliko manjših delčkov. Ni naključje, da se geslo projekta imenuje Sončna energija, moč skupnosti (The Solar Mosaic, the power of community).

S skupno zbrano vsoto se na javni zgradbi, npr. šoli, postavi manjša sončna elektrarna. Šola in tudi njena okolica tako uporabljata čistejšo energijo, investitorji pa z njenim delovanjem sčasoma dobijo povrnjene svoje deleže, ki jih lahko namenijo za nove skupne projekte. Tako se v neki skupnosti zgradi vedno več sončnih elektrarn.

V kalifornijskem mestu Oaklandu  so na primer ljudje v tem projektu (Oakland Solar Mosaic project) kupili 2.500 deležev (Tiles), s čimer so zbrali 250.000 $, ki so jih vložili v gradnjo sončne elektrarne na strehi javne osnovne šole. S tem šola prihrani nekaj finančnih sredstev, ljudje uporabljajo čisto energijo in v določenem času dobijo povrnjen svoj finančni vložek.

»Skupaj lahko vsi preidemo na sončno energijo« (»Together we can all go solar«) je ključno geslo projekta.

Vir: Solar Energy Meets The Sharing Economy

Ekonomija delitve

Odkar je leta 2008 izbruhnila globalna ekonomska oziroma finančna kriza - predvsem zaradi špekulantskih iger velikih finančnih institucij - se ni zgodilo kaj dosti. Kljub izjemnim naporom vlad, trilijonom vloženih dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, situacija ni niti malo boljša. Celo nasprotno, kriza se je še bolj poglobila, kar vse več ljudi občuti v svojem vsakdanjem življenju.

Resda mnoge države spet beležijo gospodarsko rast in mnoge korporacije ter banke dosegajo visoke dobičke, a to je zgolj posledica obsežnih finančnih injekcij, s katerimi naj bi ustavili krizo. Ker so se morale države za pomoč velikim bankam in drugim finančnim institucijam krepko zadolžiti (pri istih ustanovah, ki so jih le malo prej reševale), imajo zdaj velikanske dolgove. Zato morajo varčevati pri izdatkih za pokojnine, socialne pomoči, za zdravstvo, šolstvo itd. In kdo jim to svetuje? Natanko tisti, ki so krizo zakuhali.

Še tako veliki (finančni) napori pa krize ne morejo rešiti. Ne morejo jo rešiti, ker je potrebno preoblikovati same temelje današnjega ekonomskega in finančnega sistema. Namesto špekulantskih iger, obsežne korupcije, vsesplošne tekme za globalne dobrine (ki uničuje celotne države, medsebojne odnose in globalno okolje), potrebujemo nekaj povsem drugega.

Tisto, kar lahko reši krizo, je - poleg temeljite reforme finančnega sistema - drugačen način porazdelitve globalnih dobrin, predvsem tistih, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (voda, osnovni prehrambeni proizvodi, energetski viri itd.) in ohranitev planetarnega okolja (npr. gozdovi, morja - pri teh dobrinah lahko govorimo predvsem o deljeni odgovornosti).

Sistem dogovorjene - na pravičnosti ter sodelovanju utemeljene - delitve dobrin lahko nadomesti današnje kaotične in destruktivne globalne trge. Kljub temu, da je na planetu dovolj ključnih dobrin za vse ljudi, pa ti trgi delujejo zgolj v interesu dela človeštva in proti vsem “interesom” naravnega okolja.

Tudi naši vzorci “ekonomskega” obnašanja še zdaleč niso trajnostno naravnani. Danes vse, kar potrebujemo, kupimo in uporabljamo predvsem sami zase; vendar bi si mnoge dobrine lahko medsebojno delili (npr. avtomobile, prostore, opremo za dom, orodje itd.). Oporo pa nam pri tem lahko “nudijo” nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter socialna (in ekonomska) omrežja. Delitev oziroma skupna uporaba nekaterih dobrin pomeni znatne prihranke naravnih virov, finančnih sredstev in boljšo povezanost skupnosti.

Več o ekonomiji delitve si lahko preberete v novi e-knjigi Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe na spletni strani Ekonomija delitve.

Delitev je prihodnost

Da smo na ekonomskem področju (in na vseh drugih področjih na katere ima ekonomija vpliv - to pa so praktično vsa področja človeške družbe in naravno okolje) zašli v slepo ulico, je danes jasno praktično vsakomur. Spremembe so potrebne in to zelo globoke. Današnji ukrepi za reševanje ekonomske krize (zniževanje vseh mogočih pravic ljudi in hkrati večanje vpliva ekonomskih ustanov kot so velike banke in korporacije) sploh niso ukrepi za reševanje, temveč krizo samo še poglabljajo.

Danes so praktično vsi ekonomski odnosi utemeljeni na trgovanju oziroma natančneje na menjavi. Skoraj vse kar potrebujemo kupimo in imamo v lasti. Kar je skrajno potratno. Veliko stvari, ki jih imamo, uporabljamo zelo redko.

Primer avtomobil
V eni od raziskav v Veliki Britaniji so odkrili, da mestni prebivalci avto uporabljajo samo 4,6 ure na teden, kar pomeni, da avto kar 97% časa ni v uporabi (Accessing Cars), medtem ko so povprečni letni stroški za en avto 5.500 funtov (6.300 €) - gorivo, vzdrževanje, zavarovanje, popravila, cestnine itd. Kar je zelo neekonomično.

Danes obstajajo številne alternativne oblike “lastništva” avtomobilov. Še posebej atraktivna oblika je delitev avtomobilov. V ZDA doživljajo pravi razcvet na tem področju, na primer: Zipcar, RelayRides, Zimride itd. Avta ni nujno imeti v lasti, če pa ga že imamo, ga lahko delimo z drugimi in pri tem še nekaj zaslužimo.

Takšnih možnosti je še veliko (glej blog Medsebojna delitev), zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve velik obet prihodnosti, saj omogoča velike prihranke naravnih virov, manjše obremenitve okolja, pravičnejšo porazdelitev dobrin (večja dostopnost) in boljšo povezanost med ljudmi.

Poleg načina, kako lahko pridemo do dobrin (seveda bomo še vedno veliko stvari kupovali, na primer osebne predmete, hrano itd.), pa moramo spremeniti tudi naš odnos do naravnih virov in dobrin ter zagotoviti njihovo pravičnejšo globalno porazdelitev. Ključne globalne dobrine (voda, žitarice in drugi osnovni prehrambeni pridelki, energetski viri, gozdovi itd.) ne bi smeli biti več premet brezvestnega izkoriščanja ali sredstvo za bogatenje posameznikov, temveč je potrebno z njimi ravnati odgovorno in jih pravično deliti med seboj. V ta namen bi bilo potrebno ustanoviti posebno institucijo na globalni ravni, ki bi to omogočala (glej Medsebojna delitev na globalni ravni).

Prav tako so potrebne spremembe na finančnem področju, kjer imajo velike zasebne banke in druge finančne institucije skoraj popoln nadzor nad globalnimi financami. Demokratične institucije praktično nimajo več nobenega nadzora in vpliva nad delovanjem teh ustanov. Potrebno bi bilo obdavčenje vseh finančnih transakcij (s čimer bi zajezili špekulacije), zagotoviti nadzor nad finančnimi tokovi (s čimer bi bistveno omejili delovanje tako imenovanih davčnih oaz), zmanjšati velikost bank in nadzorovati njihovo poslovanje.

Tudi na področju dela so potrebne temeljite spremembe. Da bi več ljudem zagotovili delo, bi morali skrajšati delovni čas in starost upokojitve, ne pa ravno obratno. Razmisliti bi bilo potrebno tudi o univerzalnem temeljnem dohodku.

Možnosti torej so, le lotiti se jih je potrebno. Čimprej.

Osnovne potrebe, blaginja in trajnostni razvoj

Kaj sploh ekonomija je in zakaj je za nas tako pomembna? Poznamo veliko definicij ekonomije, vendar skušajmo o njej spregovoriti kar se da kratko in enostavno.
 
Ekonomija je področje človeške družbe, ki je »odgovorno« za materialno plat človeškega bivanja. Bistven namen ekonomije je: omogočiti slehernemu Zemljanu, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe, omogočiti blaginjo vsaki človeški skupnosti in zagotoviti trajnostni razvoj planeta.

Človekove osnovne potrebe so tiste potrebe, od katerih je odvisno njegovo preživetje, a ne samo fizično, temveč tudi preživetje človeka kot družbenega (socialnega) bitja.
Zato so osnovne človekove potrebe naslednje:

- potreba po hrani in neoporečni vodi;
- potreba po zaščiti telesa (primerno bivališče, oblačila);
- potreba po zdravstvenemu varstvu in
- izobraževanju.

Zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb je »samo« predpogoj za blaginjo skupnosti. Blaginja skupnosti pa ni zgolj »seštevek« posameznikov, ki lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, temveč je pogoj zanjo bivanje vseh njenih pripadnikov v zdravem naravnem okolju ter mirnem in pravičnem družbenem okolju.

Zato je ekonomsko področje tako pomemben del celotne družbe, saj mora omogočiti tako zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb kot zagotoviti blaginjo celotne skupnosti (lokalne, državne, globalne), hkrati pa ne sme uničevati planetarnih dobrin in okolja na splošno.

Blaginje človeštva vsekakor ni mogoče doseči s vse­splošnim tekmovanjem za planetarne dobrine in z njihovo nezmerno ter neodgovorno rabo, kar je danes vsesplošna praksa. Blaginjo človeštva je mogoče doseči samo z medsebojno delitvijo, kot temeljnim ekonomskim in družbenim principom. Osnovne potrebe posameznikov, blaginja skupnosti in trajnostni razvoj so tesno povezane med seboj, vez med njimi pa predstavlja medsebojna delitev dobrin.

Kupovati in hkrati pomagati

Je mogoče z vsakdanjim nakupovanjem pomagati različnim neprofitnim organizacijam (društvom, šolam, vrtcem, verskim organizacijam, športnim klubom itd.), ki so nam pri srcu oziroma smo vanje vključeni? Neprofitna organizacija Great Lakes Scrip Center (GLSC), ki že od leta 1994 deluje v ZDA, na svojevrsten način povezuje kupce, podjetja in neprofitne organizacije.

Organizacija GLSC izdaja posebne darilne kartice (gift cards); vsaka kartica se glasi na določeno podjetje (trgovsko ali storitveno, ki se vključuje v ta sistem) in na določeno vsoto. Prej omenjene neprofitne organizacije naročijo določeno število teh darilnih kartic in jih »prodajo« svojim članom, podpornikom ali simpatizerjem (v nadaljevanju člani), ki s temi karticami opravljajo nakupe v podjetjih na katere se kartice glasijo.

Vendar neprofitne organizacije za darilne kartice ne plačajo polne cene, pač pa jim podjetja odobrijo različno visoke popuste – rabate (večinoma v območju od 2 do 15 %). Torej: podjetja preko organizacije GLSC neprofitnim organizacijam prodajo darilne kartice z določenim popustom, te pa svojim članom po polni ceni na katero se glasi kartica (nekaj malega gre še organizaciji GLSC za njeno delovanje). Člani s temi karticami plačujejo izdelke in storitve v podjetjih na katere se kartice glasijo.

Koristi pri tej alternativni obliki plačevanja imajo vsi:

- podjetja se promovirajo kot dobrodelna, hkrati pa si pridobijo zveste in stalne kupce (v ta sistem je vključenih več kot 500 znanih ameriških in mednarodnih podjetij kot so American Airlines, Amazon, Nike, Disney); popusti oziroma rabati pa so tako in tako del normalnega poslovanja podjetij;

- neprofitne organizacije (v ta sistem jih je vključenih približno 14.000) pridobijo finančna sredstva za svoje delovanje (v dobrih 15-ih letih delovanja je bilo tako zbranih približno 300 milijonov dolarjev za delovanje teh organizacij, celoten promet preko darilnih kartic pa je znašal 6 približno milijard dolarjev);

- člani teh neprofitnih organizacij z običajnimi nakupi (ki bi jih tako ali tako opravili) prispevajo k boljšemu delovanju svojih organizacij (npr. šole, ki jo obiskujejo njihovi otroci; cerkve, ki jo obiskujejo; društva, v katerem delujejo itd.).

Gre torej za zanimivo obliko plačevanja, od katere imata korist tako profitni kot neprofitni družbeni sektor. Lahko bi celo rekli, da se del dobičkov podjetij na poseben način vrača v družbeno skupnost kot celoto, saj nenazadnje so tudi podjetja del te družbene celote.

Proti privatizaciji skupnih dobrin

Da bi politiki napolnili prazne blagajne, ki so jih temeljito izpraznili, ko so reševali banke, jemljejo, kjer le morejo in prodajajo, kar le morejo. Tako se britanska vlada namenila prodati kar vse javne gozdove (258.000 hektarov).

A predlog je na srečo takoj naletel na odpor. Skupina 38 Degrees je začela s kampanjo Rešimo naše gozdove (Save Our Forests). V kratkem času so zbrali preko pol milijona podpisov pod peticijo za ohranitev gozdov in vlada si je hitro premislila.

Ne samo v Veliki Britaniji, ljudje vsepovsod prepoznavajo pomen skupnih dobrin, ki so pomembne za celotno človeštvo. Skupne dobrine niso nekaj novega, že stari Rimljani so poznali pojem skupnih dobrin oziroma »stvari, ki pripadajo vsem«. Tako je v znamenitem Justinjanovem zakoniku iz leta 533 zapisano (cesar Justinjan je zaslužen, da so zbrali in uredili celotno Rimsko zakonodajo do njegovega časa):
 
»Sledeče stvari so po naravnem zakonu skupne vsem – zrak, tekoče vode, morje in potemtakem tudi morske obale. Nikomur torej ni prepovedan dostop do morske obale, pod pogojem, da se vzdrži poškodovanja hiš, spomenikov in zgradb na splošno; kajti te niso, kot je morje samo, predmet zakona narodov.«

Rimljani so poleg skupnih poznali tudi javne in zasebne dobrine. Danes pa mnogi (še vedno) zagovarjajo stališče, da je edino z zasebno lastnino mogoče učinkovito upravljati. Že res, da potrebujemo tudi zasebno lastnino, a nekatere stvari so preveč pomembne za celotno človeštvo in okoljsko ravnovesje, da bi zasebniki z njimi počeli, kar koli se jim pač zljubi.

Dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za obstoj celotnega planeta morajo imeti poseben status in z njimi preprosto ne bi smeli trgovati in špekulirati, medsebojna delitev in skrb zanje sta edina načina, kako ravnati z njimi.

Poleg skupnih dobrin, ki so jih poznali že Stari Rimljani (zrak, tekoče vode, morje in morske obale), lahko danes rečemo, da so skupne dobrine še: gozdovi, rodovitna zemlja, energetski viri, pa tudi znanje, kulturna dediščina, internet in še nekatere druge dobrine pomembne za človeštvo kot celoto.

Zato lahko samo pozdravimo Britance, ki so prepoznali pomen gozdov kot dobrine pomembne za vse. A ne, da tudi pri nas ne poznamo takšnih akcij; na primer aktivnosti za zaščito zraka v Trbovlju in okolici (Eko krog), akcija Očistimo Slovenijo in podobne, spadajo v kategorijo zaščite skupnih dobrin človeštva.

Rentalic in NeighborGoods - zakaj imeti stvari samo zase

Rentalic 

Rentalic je neposredni spletni trg (neposredno med dvema osebama), ki omogoča, da stvari, ki jih ne potrebujete ponudite drugim v najem – za plačilo. V najem je mogoče dati praktično karkoli: športne rekvizite, vrtno in hišno orodje, igrače, zunanji žar, računalniško opremo, kose pohištva, fotoaparate, knjige, modne dodatke in še in še stvari.

Koristi imajo tako tisti, ki dajejo v najem in tisti, ki najemajo. Prvi nekaj zaslužijo s stvarmi, ki jih ne potrebujejo, drugi pa poceni pridejo do stvari, ki jih za določen čas potrebujejo. Stvari so bolje izkoriščene, pa še ni potrebno kupovati vedno novih.

NeighborGoods 

NeighborGoods (Sosedske dobrine) je spletno socialno-ekonomsko omrežje za izposojanje in posojanje različnih dobrin. Spletna stran omogoča, da se člani odločajo kdaj, kaj in komu bo posojali, na drugi strani pa kaj in kdaj bi si radi kakšno stvar izposodili.

Celotni postopek posojanja in izposojanja je brezplačen, samo verifikacija posameznikovega računa (ki ni obvezna) stane 4,99 $, kar članom prinese določene dodatne ugodnosti. Posamezniki se med seboj lahko dogovorijo za brezplačno izposojo/posojo, za določen depozit (ki se unovči, če pride do poškodbe stvari) ali za določeno najemnino.

»Pred dvemi leti je vsakdo mislil, da smo popolnoma nori,« je povedala 32-letna Micki Krimmel, ustanoviteljica NeighborGoods. Pravi, da njen uspeh temelji na »želji po skupnosti, želji po bolj trajnostnem načinu življenja in nenazadnje, gre za ekonomijo.«

Medtem, ko gre v svetu trend h graditvi in krepitvi sosedskih skupnosti, celo v ZDA, pa gremo pri nas v smeri rušenja teh izjemno pomembnih medsebojnih odnosov, saj se sosedska pomoč celo kaznuje.