Točka preloma

Živimo v času izjemnih sprememb. Lahko bi celo rekli, da smo dosegli točko preloma. Star red se je dokončno zlomil. S starim redom v prvi vrsti mislimo na današnji ekonomski sistem, ki je postal povsem neustrezen in popolnoma blokira kakršenkoli resnični razvoj človeštva. In tega se zaveda vse več ljudi. Razen seveda politikov, ekonomistov in tistih redkih “srečnežev”, ki jim ta sistem omogoča lagodno in materialno bogato življenje.

Današnji ekonomski sistem, za katerega so značilne tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost, brezbrižnost do drugih ljudi in do okolja, preprosto ne more preživeti. Ljudje po vsem svetu na različne načine terjajo večjo politično, ekonomsko in socialno pravičnost, splošen dostop do ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri itd.) in odgovornejši odnos do okolja.

Naj se politiki še tako trudijo z ohranjanjem zdajšnjega sistema, pa s tem le še podaljšujejo zdajšnjo agonijo človeštva. Tako imenovana arabska pomlad, nemiri v številnih svetovnih državah, stavke, demonstracije in druge oblike upora imajo predvsem en skupni imenovalec oziroma zahtevo - pravičnost. Pravičnost v politiki, v ekonomiji, na vseh družbenih področjih.

Če so eni neizmerno bogati, drugi pa brez vsega, potem ne moremo govoriti o ekonomski pravičnosti. Če eni odločajo o vsem, drugi pa o ničemer, potem ne moremo govoriti o politično pravičnosti. In tako naprej. A kako do pravičnosti? Obstaja preprosta rešitev, ki omogoča resnične spremembe in tej rešitvi se reče: medsebojna delitev.

Princip medsebojne delitve lahko “uporabimo” na vseh družbenih področjih, kajti delimo si lahko dobrine, prostor, znanje, (politične) odločitve. Če želimo živeti v miru in blaginji, potem drugače pravzaprav ne moremo. Poznate uspešno in zadovoljno družino, kjer njeni člani drug z drugim tekmujejo za dobrine ali celo kradejo drug drugemu; kjer drug pred drugim skrivajo svoje izkušnje in znanje, ali se celo pretepajo med seboj?

Če zares pošteno pomislimo, smo tudi narodi zelo velike družine, a naša zares najširša družina je celotno človeštvo. Kako naj živimo skupaj v miru in blaginji, če med seboj tekmujemo celo za najosnovnejše dobrine kot so hrana, voda, zdravila itd.? Če samo začnemo z medsebojno delitvijo najosnovnejših dobrin, bo večina današnjih največjih svetovnih problemov preprosto izginila.

Točka preloma je torej dosežena. Ljudje vedo, da “po starem” preprosto ne gre več naprej. Ljudje zahtevajo pravičnost. In te brez medsebojne delitve pravičnosti ni mogoče doseči. V času največje krize smo lahko optimisti. Odpor tistih, ki jim je obstoječe stanje v interesu, bo velik, a sprememb ne morejo več zaustaviti.

Zakaj je delitev rešitev

V iskanju rešitve iz krize se vedno znova vrtimo v krogu oziroma sprejemamo rešitve, za katere že vnaprej vemo, da so zgolj začasne in da pogosto stanje samo še poslabšujejo. Dejstvo je, da obstoječi ekonomski sistem že dolgo ne ustreza več zahtevam sodobne družbe. Ekonomski sistem, ki v največji meri oblikuje današnjo družbo, je rezultat preteklih stoletij, za katere je značilen neprestan boj (tekma) za politično, ideološko, versko in še zlasti ekonomsko prevlado.

Prepričanje o boljših in slabših oziroma večvrednih in manjvrednih ljudeh, skupinah ter narodih; prepričanje o praktično neomejenih naravnih virih in neomejenih zmožnostih planetarnega okolja so (še vedno) podlaga delovanju današnjega političnega in ekonomskega sistema družbe.

Današnja družba zahteva drugačne pristope. Gosto naseljen planet; spoznanje o
končnosti nekaterih naravnih virov in spoznanje o omejenih zmožnostih planetarnega okolja; novo razumevanje drugih kot enakovrednih posameznikov, skupin ali narodov so temelji, na katerih moramo graditi nove družbene in ekonomske vzorce. Še zlasti pomembno je ekonomsko področje, saj le-to predstavlja materialne temelje sleherne družbene skupnosti - od družine, naroda do človeštva kot celote.

Tekma za naravne vire in tekma med vsemi ekonomskimi udeleženci (posamezniki, podjetji, državami), ki ji sodobneje rečemo konkurenčnost, povzroča velike razlike med ljudmi in s tem trajen vir konfliktov. Če je na nekaterih področjih človeške družbe tekmovanje še morda koristno (šport, tekma za znanstvene, tehnološke in umetniške dosežke), pa je na ekonomskem področju tekmovanje večinoma skrajno destruktivno. Za osnovne vire kot so voda, hrana, energija, zdravila preprosto ne moremo in ne smemo tekmovati, kajti končni izid oziroma poraz v tej tekmi za nekoga, ki je že v izhodišču šibkejši, pomeni skrajno revščino, lakoto ali smrt.

Če zares želimo mirno sobivati z drugimi ljudmi in narodi ter z drugimi bitji, s katerimi si delimo planet; če res želimo živeti v zdravem okolju, potem je rešitev edino v pravičnejši porazdelitvi naravnih virov in dobrin, ki so rezultat človeškega dela. Še posebej pomembna je pravična delitev ključnih virov človeštva oziroma tistih virov in dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb - po hrani, vodi, primernem bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju.

Če pitno vodo, osnovna živila, gozdove, energetske vire in zemljo prepustimo tako imenovanim svobodnim trgom (dejansko je njihova “svoboda” v odsotnosti slehernih pravil in moralnih norm), potem bo njihovo delovanje vedno povzročilo, da bodo eni imeli zelo veliko, drugi pa skoraj nič. Kar za zelo veliko ljudi pomeni lakoto, skrajno revščino, frustracije, bes - in kaj je “boljša” podlaga za vse vrste konfliktov, ekstremizmov in nenazadnje vojn.

Četudi posamezna država ali regija uspe zagotoviti blaginjo za svoje državljane, pa ta nima prave vrednosti in trajnosti, če je dosežena na račun drugih oziroma, če ignorira njihove težave. Blaginja posameznikov in posameznih narodov je vedno ogrožena, če vse naokoli živijo ljudje ali narodi, ki trpijo pomanjkanje. Samo blaginja celotne človeške skupnosti jamči, da bomo zares zaživeli v miru.

Za ključne globalne dobrine se lahko na globalnem nivoju dogovorimo, kako jih pravično deliti, za to imamo tako organizacijske kot tehnološke zmožnosti. In to sploh ne pomeni, da bi se morali odpovedati trgovinam, trgovanju in konkurenčnosti; le-ti ekonomski elementi lahko še naprej obstajajo na področjih, ki niso ključnega pomena za preživetje ljudi in obstoj planeta.

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da si države (tudi lokalne in druge skupnosti) na podlagi svojih presežkov in primanjkljajev ključnih dobrin dogovorijo, kako jih bodo med seboj delili, da nihče na planetu ne bo prikrajšan za osnovne dobrine in tudi storitve. Vse kar je potrebno, je ustanovitev posebne agencije (lahko v okviru OZN), ki bo imela pregled nad presežki in primanjkljaji ključnih virov in dobrin ter bo državam predlagala najbolj optimalne medsebojne delitve. Vse ostalo pa naredijo države same. S tem bi se bistveno zmanjšale napetosti med državami, ki danes še vedno izhajajo predvsem iz stoletja starih ekonomskih vojn za vire in dobrine (danes so nosilke te tekme predvsem velike korporacije).

Ključni princip družbe in ekonomije prihodnosti morata torej postati resnično sodelovanje in medsebojna delitev, če si želimo mirno prihodnost, kjer bomo živeli v blaginji in v ravnovesju s celotnim planetarnim okoljem. Današnja pot pa nasprotno vodi v konflikte, vojne in splošno uničenje.

Zato je delitev rešitev. Odločitev pa je kot vedno - naša.

Več: Ekonomija delitve

Zbogom ideologije

V iskanju izhoda iz krize večinoma ne znamo ali nočemo izstopiti iz okvirjev dveh mogočnih ekonomskih idej, ki sta se v desetletjih oziroma stoletjih izoblikovali v dve bolj ali manj enoviti miselni formi - socializem (komunizem) in kapitalizem. Ko se ideje preoblikujejo v preveč toge miselne forme, postanejo ideologije (-izmi), ki jim mnogi nekritično oziroma fanatično sledijo. Celo veliki misleci sodobnega časa ne zmorejo “pogledati preko”, kaj šele politiki, ekonomisti in običajni ljudje. Danes ne moremo zagovarjati ne kapitalizma in ne socializma, a hkrati ne moremo zavreči nobenega izmed njiju.

Kapitalizem predstavlja izjemno učinkovit gospodarski sistem, ki je omogočil blaginjo zelo veliko ljudem, hkrati pa je “zaslužen” za izjemne tehnološke dosežke človeštva, ki so povsem preoblikovali vsa področja človeške družbe (kaj bi danes brez elektronskih naprav, še zlasti računalnikov; kaj bi brez sodobne medicine: kaj bi brez interneta in drugih brezštevilnih dosežkov, ki nam olajšujejo in izboljšujejo naša življenja - za kar se imamo v dobršni meri zahvaliti ravno kapitalizmu). Hkrati je kapitalizem pometel z več tisočletnim fevdalno-suženjskim ekonomskim sistemom, s s tem pa se je osvobodil izjemen politični, ekonomski in kulturni potencial človeštva.

Nasprotno pa je socializem (in komunizem kot njegova skrajna oblika) skušal odpraviti največjo slabost kapitalizma - izjemno nepravično porazdelitev naravnih virov in ustvarjenega bogastva človeštva ter onemogočiti izkoriščanje ljudi. Socializem je nastal kot protiutež kapitalizmu. Oba, socializem in kapitalizem, sta v čisti obliki izjemno destruktivna: “čisti” socializem duši ustvarjalnost ljudi in nazadnje vodi v revščino večine, “čisti” kapitalizem povzroča velike razlike in prav tako številne vodi v revščino.

V resnici kapitalizem in socializem ne moreta eden brez drugega oziroma povedano drugače: družba je lahko uspešna, če sta kapitalizem in socializem (boljši izraz je socialna država) v medsebojnem ravnovesju. Dokaz so skandinavske države, kjer dobro razvit kapitalizem soobstaja skupaj z močno socialno državo - in rezultat: velika večina državljanov živi v blaginji. Na drugi strani lahko vidimo države kot so na primer ZDA, kjer je vpliv kapitala izjemno močan in tam poleg velikega bogastva obstaja tudi veliko revščine. Druga skrajnost so pretežno socialistične države (bivša Sovjetska zveza, Severna Koreja), ki ljudem ne omogočajo dovolj politične in ekonomske svobode, s tem pa povzročijo neustvarjalnost, nezadovoljstvo in končno revščino večine.

Skupni cilji

Bolj kot slepo sledenje ideologijam in večno prepiranje med njihovimi zagovorniki, je pomembno prepoznavanje skupnih ciljev, ne samo ciljev posameznih držav, temveč celotnega človeštva. In kateri so skupni cilji človeštva? Če pozorno sledimo zahtevam ljudi v različnih državah in na različnih kontinetih, še zlasti nedavnim zahtevam ljudi v arabskem svetu, v evropskih državah, v Južni Ameriki, na Japonskem in še marsikje, lahko izluščimo naslednje skupne cilje: blaginja, svoboda, mir in zdravo okolje.

Blaginja se izkazuje s primernimi finančnimi pogoji za življenje, z možnostjo zaposlitve, socialne zaščite, z dostopom do zdravstvenih in izobraževalnih storitev itd. Poleg blaginje ljudje želijo svobodo (gibanja, izražanja, opredelitve, izbire dela itd.) in mir, v zadnjem času pa vse bolj pomembno postaja tudi zdravo okolje.

Politični in ekonomski sistem morata omogočati doseganje omenjenih skupnih ciljev. Torej ni toliko pomembno, kakšen je prevladujoč ekonomski sistem neke države (kapitalističen, socialističen, komunističen itd.), temveč kako uspešen je pri doseganju skupnih ciljev človeštva. Zato so v ekonomskem sistemu družbe lahko hkrati elementi kapitalizma in socializma, če le prispevajo k skupnim ciljem človeštva: blaginji, svobodi, miru in zdravemu okolju.

Principi namesto ideologij

Namesto o ideologijah (-izmih) moramo govoriti o principih, ki so podlaga delovanju družbenega (političnega) in še posebej ekonomskega sistema. Namesto danes prevladujočih principov vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa, morajo naše aktivnosti temeljiti na principih sodelovanja, spoštovanja drugega, pravičnosti in še posebej medsebojne delitve. Ti principi vodijo k doseganju skupnih ciljev človeštva. Mar lahko spoštujemo drugega, če si pohlepno grabimo dobrine kot je na primer hrana, ki jo zanje preprosto zmanjka? Ali narodi res med seboj sodelujejo, če hkrati neusmiljeno tekmujejo za ključne globalne dobrine? Ali lahko kdaj dosežemo mir, če pa so globalne dobrine tako nepravično porazdeljene? Itd.

Medsebojna delitev

Da je prav vseeno, ali je ekonomski sistem kapitalističen ali socialističen, dokazuje ekonomsko ravnanje po principu medsebojne delitve (ang. share). Princip medsebojne delitve pomeni, da si delimo dobrine tega planeta na podlagi sodelovanja in pravičnosti. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako, temveč, da bi vsak človek na planetu lahko živel v skladu s skupnimi cilji človeštva - v blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Prvi korak k tem ciljem pa je, da bi sleherni Zemljan lahko nemoteno zadovoljeval svoje osnovne potrebe (kar pomeni, da ima na voljo dovolj hrane, neoporečne vode, da živi v primernih bivalnih pogojih ter, da ima dostop do osnovnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev).

Medsebojna delitev in v ožjem smislu ekonomija delitve ni ne kapitalističen in ne socialističen ekonomski sistem, je pa lahko kombinacija obojega. Pravzaprav je povsem vseeno, kako ekonomski sistem poimenujemo, važno je, da je usmerjen v izpolnjevanje skupnih ciljev človeštva: blaginjo vseh ljudi, ki živijo v svobodi, miru in v zdravem okolju. Poglejmo si nekaj ekonomskih oblik, ki delujejo po principu medsebojne delitve:

Zipcar je oblika delitve avtomobilov, ki deluje povsem po podjetniško-tržnih načelih oziroma deluje kot kapitalistično podjetje. Shared Earth je gibanje, ki omogoča, da se tisti, ki imajo zemljo na voljo in tisti, ki jo želijo obdelovati, srečajo ter se dogovorijo za sodelovanje - torej gre za ekonomsko ravnanje, kjer dobiček ni pomemben. Delitev koles pa je javna storitev, organizirana s strani lokalnih ali mestnih skupnosti, ki ljudem omogoča, da za majhen denar uporabljajo kolesa za vožnjo po mestu. (Več o praktičnih primerih delitve v e-knjigi Ekonomija delitve,pot do pravične in trajnejše družbe).

Torej, presežimo neproduktivne razprave o kapitalizmu in socializmu, temveč rajši razmislimo o možnostih izpolnitve skupnih ciljev človeštva. Medsebojna delitev je vsekakor pot v pravo smer - k blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Za vse človeštvo.

Medsebojna delitev

So voda, hrana, zdravila, zemlja in druge dobrine
res samo sredstva, ki nekaterim omogočajo
pridobitev velikega bogastva, medtem ko drugi
hudo trpijo ali umirajo, ker nimajo dostopa do njih?

Nepravična porazdelitev globalnih dobrin, ki je posledica
neusmiljenega tekmovanja zanje ter sebičnosti in pohlepa,
je vir stalnih konfliktov med posamezniki in med narodi,
ki se pogosto iztečejo v uničujoče vojne.

Medsebojna delitev pa je princip, ki izhaja iz razumevanja,
da živimo na skupnem planetu, ki je naš edini dom,
da vsi ljudje pripadamo eni veliki družini - človeštvu
in da torej planetarne dobrine pripadajo vsem.

Z medsebojno delitvijo se skupne globalne dobrine
med posamezniki in narodi delijo
po načelu pravičnosti, na podlagi sodelovanja
ter spoštovanja in zaupanja med ljudmi in med narodi.

Medsebojna delitev dobrin je pot v prihodnost,
tlakovana z mirom, blaginjo in razumevanjem med ljudmi.
Medsebojna delitev je praktični izraz
ljubezni do drugega v vsakdanjem življenju družbe.

Medsebojna delitev, ekonomija delitve in skupne dobrine

Naslov je mogoče malce dolg, a lahko rečemo, da izraža ključne koordinate naše prihodnosti. Če seveda želimo prihodnost, v kateri bomo vsi skupaj lahko živeli v miru in blaginji ter rešili ključne probleme današnjega sveta, ki se izražajo kot različni vidiki ekonomske, okoljske in družbene krize.

 



Medsebojna delitev

Medsebojna delitev (angleško sharing) je univerzalni princip (temeljno načelo), ki predstavlja osnovo naših bodočih aktivnosti in medsebojnih odnosov na ekonomskem in drugih družbenih področjih. Medsebojna delitev izhaja iz razumevanja, da živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom in da pripadamo eni družini - človeštvu. Deliti si moramo okolje; ozračje, vodo, energetske vire; znanje, odgovornost ter vse drugo, kar nam omogoča življenje in preživetje.

Če želimo živeti v miru in blaginji, ob tem, da nas je v svetu že skoraj 7 milijard, potem tekmovanje (konkurenčnost) za globalne dobrine ne more biti osnova naše skupne prihodnosti. Bistvo današnjih odnosov pa je ravno konkurenčnost, ki ni nič drugega kot tekma, ki enim prinaša velika bogastva, drugim pa skrajno revščino - kar predstavlja neusahljiv vir konfliktov.

Medsebojno delitev zaenkrat poznamo predvsem v družinah, kjer se dobrine bolj ali manj pravično porazdelijo med vse njene člane, kjer je odgovornost skupna in kjer sta sodelovanje ter spoštovanje drugega na prvem mestu, medtem ko naj bi bilo v širšem družbenem okolju vodilo napredka in medsebojnih odnosov brezkončno tekmovanje vseh z vsemi. Nam to res prinaša napredek? Ali pa je to zgolj mit, ki nam ga prodajajo tisti, ki v tej globalni tekmi dobijo največ?

Medsebojna delitev je mogoča v vsaki družbeni skupnosti (lokalna, državna, globalna) in na vseh družbenih področjih, še zlasti pomembna pa je na ekonomskem področju, kjer se izraža kot ekonomija delitve.

Ekonomija delitve

Ekonomija delitve (ang. sharing economy) je praktični izraz univerzalnega principa medsebojne delitve na področju ekonomije. Ekonomija je družbeno področje, ki predstavlja osnovo za celotno družbo in za vse njene aktivnosti, saj vsakemu posamezniku in družbi kot celoti zagotavlja materialne pogoje za bivanje in delovanje. Zato tudi lahko rečemo, da je ekonomija temelj družbe, temelj na katerem stoji celotna družbena skupnost, čeprav to ne pomeni, da je ekonomija nadrejena drugim družbenim področjem, v kar so danes mnogi prepričani.

Danes je bistven del ekonomije potrošnja, ki je pretežno individualistična, kar pomeni, da si vsakdo zase skuša pridobiti vse, kar potrebuje, čeprav nekatere stvari uporablja le zelo redko. To pa je tako iz ekonomskega kot iz ekološkega vidika izjemno potratno. Marsikatere dobrine bi lahko uporabljali skupaj oziroma si jih delili.

Ekonomija delitve je skupni pojem za raznolike oblike organiziranosti in načine delovanja različnih formalnih in neformalnih ekonomskih oblik, ki omogočajo, da si posamezniki in skupnosti nekatere dobrine lahko delijo ali jih uporabljajo skupaj. Delitev je mogoče organizirati kot profitno ali kot neprofitno dejavnost.

Pomemben del, čeprav ne nujen pogoj, ekonomije delitve so informacijsko-komunikacijske tehnologije in (socialna) omrežja, ki omogočajo nešteto možnosti povezovanj, izmenjave informacij in tehnoloških rešitev za delitev dobrin.

Poleg tega, da nekatere dobrine lahko uporabljamo skupaj ali si jih delimo, pa ekonomija delitve spodbuja tudi sodelovanje in povezanost med ljudmi, s tem pa pomaga ustvarjati trdnejše družbene skupnosti. Še posebej pomembna je delitev na globalnem nivoju, ki bi lahko omogočila hitro rešitev nekaterih največjih problemov človeštva: skrajne revščine, lakote in uničevanje okolja.

Skupne dobrine

Brez razumevanja koncepta skupnih dobrin (angleško commons), si ni mogoče celovito predstavljati delitve dobrin. Že stari Rimljani so poznali dobrine, ki so skupne vsem in si jih ne sme nobeden lastiti (zrak, morja, reke, morske obale). Danes smo na “prestol” postavili zasebno lastnino, kot najučinkovitejšo obliko lastništva dobrin.

A resnica je, da zasebna lastnina in zasebni interes, ki gresta pogosto z roko v roki s pohlepom in sebičnostjo, mnogokrat povzročata škodo, ki ogroža ljudi in okolje. Resda ni nič narobe, če si nekatere stvari lastimo, a s tistimi dobrinami, ki so ključnega pomena za celotno človeštvo in za celoten planet, moramo ravnati na poseben način. Gre za preplet njihove zaščite, skrbnega ravnanja z njimi in njihove medsebojne delitve kot temeljnega načina njihove izmenjave.

Torej, skupne dobrine so tiste dobrine in tudi storitve, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega posameznika in blaginjo vsake skupnosti ter v najširšem smislu blaginjo celotnega človeštva. Ozračje, vse oblike vode, energetski viri, gozdovi in druga naravna okolja, zemlja in zemeljska bogastva so torej ključne skupne dobrine; zraven pa jim lahko prištejemo še znanje človeštva, informacijsko in transportno infrastrukturo ter izobraževalni in zdravstveni sistem.

Medsebojna delitev, ekonomija delitve in skupne dobrine so torej koordinate, po katerih moramo “nastaviti” našo prihodnost, če želimo živeti v blaginji in miru - vsi in z vsemi.

(Več: Kako deliti dobrine in Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe).

Slika: Sharing Among Children

Kako zaščititi gozdove

Pretirana sečnja gozdov, še zlasti deževnih, je eden največjih povzročiteljev globalnega segrevanja ozračja. Uničevanje gozdov ne povzroča samo kratkoročnih posledic, temveč tudi dolgoročne, saj gozdovi predstavljajo “zelena pljuča” planeta. Izguba gozdov prispeva kar 25 do 30 % k globalnemu segrevanju planeta (FAO News).


Poleg tega so gozdovi življenjski prostor za številne živali in predstavljajo “rezervoar” biotske raznovrstnosti planeta. Čeprav se je neto letna izguba gozdov začela zmanjševati (z 8,3 milijona hektarjev letno v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja na 5,2 milijona letno v prvem desetletju 21. stoletja; FAO), pa torej še vedno letno izgubimo površino gozdov v velikosti Kostarike.

Okoljska organizacija World Land Trust (WLT), s sedežem v Veliki Britaniji, je že pred časom uvedla izjemno zanimiv in inovativen način zaščite dragocenih gozdov. Organizacije in posamezniki lahko donirajo določeno vsoto (tudi preko spleta), ki omogoča nakup neokrnjenih gozdov in s tem njihovo trajno zaščito. Zaenkrat organizacija skupaj s partnerji kupuje gozdove v Kolumbiji, Ekvadorju, Gvatemali in Mehiki.

S 100 britanskimi funti (približno 114 €) je mogoče kupiti 1 aker gozda (1 aker je 4.047 m2 oziroma 0,4 hektarja, kar je malo več kot polovica nogometnega igrišča, ki obsega 7.300 m2). Posameznik z donacijo dejansko kupi del gozda, čeprav ne postane pravi lastnik tega gozda. Pravi lastniki so lokalni partnerji organizacije WLT; posameznik ali organizacija, ki donira sredstva, pa prejme posebem certifikat (prejme ga vsakdo, ki donira več kot 25 funtov - malo več kot 28 €).

Doslej je bilo na ta način kupljenih 400.000 akrov gozda (ali 160.000 ha, kar je dvakratna površina Triglavskega narodnega parka). To pa ni tako zanemarljiva površina gozda.

Znani režiser dokumentarcev o divjini in njenih bitjih David Attenburgh, ki je eden od glavnih podpornikov tega okoljevarstvenega projekta, med drugim pravi: "Usoda bitij, ki si z nami delijo naš planet, je popolnoma v rokah človeštva." Opisan način zaščite gozdov seveda ni edini, predstavlja samo delček v mozaiku ohranjanju naše narave. In pri tem lahko sodeluje vsakdo, ki ima zmožnost in v to verjame.

Čeprav je prispevek posameznika majhen, pa je rezultat skupnega napora lahko ogromen. Končno moramo spoznati, da je naš planet v resnici naš. Ne, da z njim delamo kot se nam zljubi, temveč, da zanj skrbimo kot za svoj dom. Kar nenazadnje tudi je.

Sončne elektrarne in ekonomija delitve

Mnogi ljudje bi z veseljem investirali v pridobivanje sončne energije (predvsem v obliki fotovoltaičnih celic), ki predstavlja čist vir energije, a pri tem večinoma naletijo na dva glavna problema: visoka cena in zagotovitev primernega prostora. Za posameznika in individualno gospodinjstvo je pridobivanje elektrike iz sončne energije zato pogosto nedosegljiva želja.

Nekateri imajo ustrezen prostor, a nimajo zadostnih sredstev; drugi imajo dovolj sredstev, nimajo pa primernega prostora, mnogi pa nimajo ne enega ne drugega, a bi vseeno radi vlagali – v skladu s svojimi zmožnostmi – v čisto energijo, kakršna je sončna. Obenem pa v praktično vsaki skupnosti obstajajo javne zgradbe, ki imajo primerno velike površine (strehe ali druge dele stavb) za postavitev manjših solarnih elektrarn (kar je tudi najbolj ekonomično), a zanje nimajo nikakršnih finančnih zmožnosti.

Rešitev za vse to nam ponuja nov ekonomski pristop, ki mu s skupno besedo rečemo ‘ekonomija delitve’. V skladu z ekonomije delitve si ljudje lahko delijo karkoli: posamezne dobrine, zemljo, energijo, znanje, odgovornost; skupaj se lahko lotijo različnih skupnih projektov itd.

Sončni mozaik (Solar Mosaic)

V Kaliforniji so razvili poseben skupnostni partnerski projekt za sončno energijo (community solar project) poimenovan Solar Mosaic, ki predstavlja inovativen pristop k reševanju zgoraj omenjenih problemov.

Posamezniki lahko kupijo tako imenovane Tiles (tile je angleška beseda za ploščice – kopalniške, strešne, talne – ali za delčke mozaika). Tiles se glasijo na 100 $ in predstavljajo deleže (delnice) v skupnostnem projektu, ki se »sestavljajo« v večje zneske – kot mozaik, ki ga sestavlja veliko manjših delčkov. Ni naključje, da se geslo projekta imenuje Sončna energija, moč skupnosti (The Solar Mosaic, the power of community).

S skupno zbrano vsoto se na javni zgradbi, npr. šoli, postavi manjša sončna elektrarna. Šola in tudi njena okolica tako uporabljata čistejšo energijo, investitorji pa z njenim delovanjem sčasoma dobijo povrnjene svoje deleže, ki jih lahko namenijo za nove skupne projekte. Tako se v neki skupnosti zgradi vedno več sončnih elektrarn.

V kalifornijskem mestu Oaklandu  so na primer ljudje v tem projektu (Oakland Solar Mosaic project) kupili 2.500 deležev (Tiles), s čimer so zbrali 250.000 $, ki so jih vložili v gradnjo sončne elektrarne na strehi javne osnovne šole. S tem šola prihrani nekaj finančnih sredstev, ljudje uporabljajo čisto energijo in v določenem času dobijo povrnjen svoj finančni vložek.

»Skupaj lahko vsi preidemo na sončno energijo« (»Together we can all go solar«) je ključno geslo projekta.

Vir: Solar Energy Meets The Sharing Economy

Ekonomija delitve

Odkar je leta 2008 izbruhnila globalna ekonomska oziroma finančna kriza - predvsem zaradi špekulantskih iger velikih finančnih institucij - se ni zgodilo kaj dosti. Kljub izjemnim naporom vlad, trilijonom vloženih dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, situacija ni niti malo boljša. Celo nasprotno, kriza se je še bolj poglobila, kar vse več ljudi občuti v svojem vsakdanjem življenju.

Resda mnoge države spet beležijo gospodarsko rast in mnoge korporacije ter banke dosegajo visoke dobičke, a to je zgolj posledica obsežnih finančnih injekcij, s katerimi naj bi ustavili krizo. Ker so se morale države za pomoč velikim bankam in drugim finančnim institucijam krepko zadolžiti (pri istih ustanovah, ki so jih le malo prej reševale), imajo zdaj velikanske dolgove. Zato morajo varčevati pri izdatkih za pokojnine, socialne pomoči, za zdravstvo, šolstvo itd. In kdo jim to svetuje? Natanko tisti, ki so krizo zakuhali.

Še tako veliki (finančni) napori pa krize ne morejo rešiti. Ne morejo jo rešiti, ker je potrebno preoblikovati same temelje današnjega ekonomskega in finančnega sistema. Namesto špekulantskih iger, obsežne korupcije, vsesplošne tekme za globalne dobrine (ki uničuje celotne države, medsebojne odnose in globalno okolje), potrebujemo nekaj povsem drugega.

Tisto, kar lahko reši krizo, je - poleg temeljite reforme finančnega sistema - drugačen način porazdelitve globalnih dobrin, predvsem tistih, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (voda, osnovni prehrambeni proizvodi, energetski viri itd.) in ohranitev planetarnega okolja (npr. gozdovi, morja - pri teh dobrinah lahko govorimo predvsem o deljeni odgovornosti).

Sistem dogovorjene - na pravičnosti ter sodelovanju utemeljene - delitve dobrin lahko nadomesti današnje kaotične in destruktivne globalne trge. Kljub temu, da je na planetu dovolj ključnih dobrin za vse ljudi, pa ti trgi delujejo zgolj v interesu dela človeštva in proti vsem “interesom” naravnega okolja.

Tudi naši vzorci “ekonomskega” obnašanja še zdaleč niso trajnostno naravnani. Danes vse, kar potrebujemo, kupimo in uporabljamo predvsem sami zase; vendar bi si mnoge dobrine lahko medsebojno delili (npr. avtomobile, prostore, opremo za dom, orodje itd.). Oporo pa nam pri tem lahko “nudijo” nove informacijsko-komunikacijske tehnologije ter socialna (in ekonomska) omrežja. Delitev oziroma skupna uporaba nekaterih dobrin pomeni znatne prihranke naravnih virov, finančnih sredstev in boljšo povezanost skupnosti.

Več o ekonomiji delitve si lahko preberete v novi e-knjigi Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe na spletni strani Ekonomija delitve.

Delitev je prihodnost

Da smo na ekonomskem področju (in na vseh drugih področjih na katere ima ekonomija vpliv - to pa so praktično vsa področja človeške družbe in naravno okolje) zašli v slepo ulico, je danes jasno praktično vsakomur. Spremembe so potrebne in to zelo globoke. Današnji ukrepi za reševanje ekonomske krize (zniževanje vseh mogočih pravic ljudi in hkrati večanje vpliva ekonomskih ustanov kot so velike banke in korporacije) sploh niso ukrepi za reševanje, temveč krizo samo še poglabljajo.

Danes so praktično vsi ekonomski odnosi utemeljeni na trgovanju oziroma natančneje na menjavi. Skoraj vse kar potrebujemo kupimo in imamo v lasti. Kar je skrajno potratno. Veliko stvari, ki jih imamo, uporabljamo zelo redko.

Primer avtomobil
V eni od raziskav v Veliki Britaniji so odkrili, da mestni prebivalci avto uporabljajo samo 4,6 ure na teden, kar pomeni, da avto kar 97% časa ni v uporabi (Accessing Cars), medtem ko so povprečni letni stroški za en avto 5.500 funtov (6.300 €) - gorivo, vzdrževanje, zavarovanje, popravila, cestnine itd. Kar je zelo neekonomično.

Danes obstajajo številne alternativne oblike “lastništva” avtomobilov. Še posebej atraktivna oblika je delitev avtomobilov. V ZDA doživljajo pravi razcvet na tem področju, na primer: Zipcar, RelayRides, Zimride itd. Avta ni nujno imeti v lasti, če pa ga že imamo, ga lahko delimo z drugimi in pri tem še nekaj zaslužimo.

Takšnih možnosti je še veliko (glej blog Medsebojna delitev), zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve velik obet prihodnosti, saj omogoča velike prihranke naravnih virov, manjše obremenitve okolja, pravičnejšo porazdelitev dobrin (večja dostopnost) in boljšo povezanost med ljudmi.

Poleg načina, kako lahko pridemo do dobrin (seveda bomo še vedno veliko stvari kupovali, na primer osebne predmete, hrano itd.), pa moramo spremeniti tudi naš odnos do naravnih virov in dobrin ter zagotoviti njihovo pravičnejšo globalno porazdelitev. Ključne globalne dobrine (voda, žitarice in drugi osnovni prehrambeni pridelki, energetski viri, gozdovi itd.) ne bi smeli biti več premet brezvestnega izkoriščanja ali sredstvo za bogatenje posameznikov, temveč je potrebno z njimi ravnati odgovorno in jih pravično deliti med seboj. V ta namen bi bilo potrebno ustanoviti posebno institucijo na globalni ravni, ki bi to omogočala (glej Medsebojna delitev na globalni ravni).

Prav tako so potrebne spremembe na finančnem področju, kjer imajo velike zasebne banke in druge finančne institucije skoraj popoln nadzor nad globalnimi financami. Demokratične institucije praktično nimajo več nobenega nadzora in vpliva nad delovanjem teh ustanov. Potrebno bi bilo obdavčenje vseh finančnih transakcij (s čimer bi zajezili špekulacije), zagotoviti nadzor nad finančnimi tokovi (s čimer bi bistveno omejili delovanje tako imenovanih davčnih oaz), zmanjšati velikost bank in nadzorovati njihovo poslovanje.

Tudi na področju dela so potrebne temeljite spremembe. Da bi več ljudem zagotovili delo, bi morali skrajšati delovni čas in starost upokojitve, ne pa ravno obratno. Razmisliti bi bilo potrebno tudi o univerzalnem temeljnem dohodku.

Možnosti torej so, le lotiti se jih je potrebno. Čimprej.

Osnovne potrebe, blaginja in trajnostni razvoj

Kaj sploh ekonomija je in zakaj je za nas tako pomembna? Poznamo veliko definicij ekonomije, vendar skušajmo o njej spregovoriti kar se da kratko in enostavno.
 
Ekonomija je področje človeške družbe, ki je »odgovorno« za materialno plat človeškega bivanja. Bistven namen ekonomije je: omogočiti slehernemu Zemljanu, da lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe, omogočiti blaginjo vsaki človeški skupnosti in zagotoviti trajnostni razvoj planeta.

Človekove osnovne potrebe so tiste potrebe, od katerih je odvisno njegovo preživetje, a ne samo fizično, temveč tudi preživetje človeka kot družbenega (socialnega) bitja.
Zato so osnovne človekove potrebe naslednje:

- potreba po hrani in neoporečni vodi;
- potreba po zaščiti telesa (primerno bivališče, oblačila);
- potreba po zdravstvenemu varstvu in
- izobraževanju.

Zadovoljevanje posameznikovih osnovnih potreb je »samo« predpogoj za blaginjo skupnosti. Blaginja skupnosti pa ni zgolj »seštevek« posameznikov, ki lahko zadovoljujejo svoje osnovne potrebe, temveč je pogoj zanjo bivanje vseh njenih pripadnikov v zdravem naravnem okolju ter mirnem in pravičnem družbenem okolju.

Zato je ekonomsko področje tako pomemben del celotne družbe, saj mora omogočiti tako zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb kot zagotoviti blaginjo celotne skupnosti (lokalne, državne, globalne), hkrati pa ne sme uničevati planetarnih dobrin in okolja na splošno.

Blaginje človeštva vsekakor ni mogoče doseči s vse­splošnim tekmovanjem za planetarne dobrine in z njihovo nezmerno ter neodgovorno rabo, kar je danes vsesplošna praksa. Blaginjo človeštva je mogoče doseči samo z medsebojno delitvijo, kot temeljnim ekonomskim in družbenim principom. Osnovne potrebe posameznikov, blaginja skupnosti in trajnostni razvoj so tesno povezane med seboj, vez med njimi pa predstavlja medsebojna delitev dobrin.