Neznosna vročina zadnjih dni se bo kmalu poslovila. Vsaj za nekaj časa si bomo lahko oddahnili. Toda za koliko časa? Kaj bo sledilo? Katastrofalna suša, silovito neurje, nov vročinski udar – ali kar vse eno za drugim?
Najslabše bi bilo, če bi vsi skupaj samo zamahnili z roko in nadaljevali, kot da se ni nič zgodilo oziroma kot da se nič ne dogaja. Temu lahko rečemo brezbrižnost. Ali pa samozadovoljstvo.
Nikoli ni prepozno, da bi ukrepali. Prepozno je samo, če ne ukrepamo.
Toda kaj lahko storimo? Je dovolj, da vozimo električne avtomobile in na strehe nameščamo sončne panele? Je tako imenovani zeleni prehod dovolj, da svet rešimo pred pogubnimi posledicami globalnega segrevanja?
Nedvomno je zeleni prehod – skupek ukrepov, ki nas usmerjajo stran od uporabe fosilnih goriv – prava pot. Vprašanje pa je, ali je dovolj, da podnebno krizo rešujejo predvsem razvite države, ki imajo za takšen prehod tudi zadostna sredstva.
Če bi na primer v Evropi vsi vozili električne avtomobile in uporabljali zgolj zelene vire energije, ali bi s tem rešili globalno podnebje? Ne. Podnebje je namreč globalna, medsebojno povezana celota.
Tako imenovani tretji svet oziroma revnejši del človeštva – revni pa živijo tudi znotraj najbogatejših držav – nima ne ekonomskih zmožnosti ne dejanskega interesa, da bi deloval v smeri prehoda na zelene vire energije. Ljudje, ki se vsak dan borijo za preživetje, težko razmišljajo o sončnih panelih, električnih avtomobilih in energetski prenovi stavb.
O koliko ljudeh govorimo?
»Leta 2024 je bilo kronično lačnih približno 673 milijonov ljudi, zmerno ali hudo prehransko nepreskrbljenih pa je bilo okoli 2,3 milijarde ljudi. Poleg tega si 2,6 milijarde ljudi leta 2024 ni moglo privoščiti zdrave prehrane. Leta 2025 naj bi v skrajni revščini živelo približno 808 milijonov ljudi, torej ljudi, ki živijo z manj kot 3 ameriškimi dolarji na dan.
Podobno zaskrbljujoče je tudi stanje na področju zdravstva, bivanja in izobraževanja. Približno 4,6 milijarde ljudi nima popolnega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, 2,8 milijarde ljudi živi v neustreznih stanovanjskih razmerah, okoli 273 milijonov otrok in mladih pa ni vključenih v šolo.
Povzamemo lahko, da je več kot polovica od trenutno približno 8,1 milijarde ljudi, kolikor jih živi na Zemlji, prikrajšana za eno ali več osnovnih dobrin, od katerih nista odvisni le kakovost življenja in človekovo dostojanstvo, temveč pogosto tudi samo preživetje.« (Prikrajšanost in neenakost)
Torej več kot polovica Zemljanov – morda še veliko več – večinoma nima realnih možnosti, da bi pomembneje prispevala k boljšemu podnebju. Še več, mnogi so zaradi revščine prisiljeni uporabljati najbolj umazane in zastarele energetske vire, da si skuhajo kosilo, pogrejejo čaj, ogrejejo dom ali odpotujejo v sosednji kraj: petrolej, premog, drva in druge oblike biomase.
Zato podnebne krize ne moremo reševati samo s tehnološkimi rešitvami v najbogatejšem delu sveta. Dokler milijarde ljudi nimajo dostopa do zanesljive, čiste in cenovno dostopne energije, bo zeleni prehod ostal nepopoln, nepravičen in premalo učinkovit. A še prej potrebujejo hrano, pitno vodo, ustrezna bivališča, zdravstveno oskrbo in vse drugo, kar omogoča preživetje in človeško dostojanstvo.
Prav tu se pokaže pomen medsebojne delitve dobrin. Če želimo resnično zmanjšati izpuste in zaščititi podnebje, moramo znanje, tehnologije, finančna sredstva in ključne dobrine deliti tudi z državami in ljudmi, ki sami nimajo dovolj moči za takšen prehod. Podnebna pravičnost pomeni, da nihče ne sme ostati ujet v revščino in umazano energijo samo zato, ker se je rodil v revnejšem delu sveta ali v revnejšem delu bogatih držav.
Praktična uresničitev načela medsebojne delitve dobrin je ekonomija delitve.
Ni komentarjev:
Objavite komentar