UNCU

Dramatično dogajanje na finančnih trgih »umirjajo« samo še milijardne intervencije centralnih bank, ki (umetno) držijo nad gladino nekatere največje svetovne bančne ustanove (glej CNN Money). A situacija se lahko kaj hitro sprevrže v globalno nezaupanje do finančnih ustanov, kar lahko pripelje do popolnega finančnega kaosa nepredvidljivih posledic.

Nezaupanje v finančne – denarne ustanove ima lahko hude ekonomske posledice, saj je denar »kri« celotnega ekonomskega življenja družbe. Če se zaustavi »krvni obtok« se lahko zaustavi življenje družbe oziroma družbe zapadejo v kaos. In to dobesedno.


Vloga denarja

Kaj se danes sploh dogaja z denarjem? Denar že dolgo ni več samo pripomoček za menjavo, zaradi česar je tudi nastal, pač pa je postal končni cilj večine ekonomskih dejavnosti. Danes se zdi, kot da je edini smisel in namen sleherne gospodarske dejavnosti zaslužek in to ne samo zaslužek, temveč čim višji zaslužek oziroma dobiček. Je res? Kaj pa zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi.

Druga (negativna) funkcija pa je, da je denar postal sredstvo špekuliranja, predvsem na finančnih in borznih trgih po svetu. Uporablja se torej za pridobivanje denarja z denarjem (ne pa z delom).

Že starogrški filozof Aristotel (384 – 322 pr. Kr.) je vedel, da je denar mogoče izrabiti in zlorabiti za bogatenje in je to že takrat obsojal:

»Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli. Kajti nastal je za menjavo blaga, obresti pa delajo iz denarja več denarja. Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih rodili. Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj protinaravna.«

Aristotel seveda ni mogel vedeti za današnje špekulativne borzne trge, gigantske finančne institucije, medvalutne transakcije itd., a dobro je vedel, da je denar mogoče zlo-rabiti (kar dobesedno pomeni uporabiti na zli način). Denar, ta resnično velik »izum« človeštva, nikakor ni slab sam po sebi, slabega ga naredijo šele dejanja ljudi, ki jih žene neizmeren pohlep.

Temeljni in izvorni namen denarja je v poenostavitvi menjave dobrin, kajti v denarju se vrednostno izrazijo oziroma merijo vse ostale dobrine (tudi denar je bil sprva samo dobrina, ki si je postopno pridobil status univerzalnega menjalnega sredstva). Če dve dobrini lahko vrednostno primerjamo med seboj, je tudi menjava daleč enostavnejša, kot če bi morali za vsako dobrino posebej, ki jo želimo zamenjati z neko drugo, »tehtati« njuni medsebojni vrednosti.


»Nazaj v prihodnost«

Šele, če bomo denarju vrnili pravi pomen – torej, da spet postane samo menjalni pripomoček za menjavo dobrin in za plačilo dela ter storitev – se lahko rešimo grozeče finančne krize. Seveda se ne moremo vrniti v preteklost, temveč kvečjemu preko preteklosti v prihodnost. Kaj torej lahko storimo?

V okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares zastopa človeštvo kot celoto, bi lahko vzpostavili nekakšno vzporedno, virtualno oziroma knjižno valuto (pomeni, da bi služila zgolj obračunu blagovnega prometa – takšno vlogo je imel evro od njegove uvedbe leta 1999 do leta 2002, ko so v obtok prišli prvi bankovci in kovanci), katere vrednost bi temeljila na vrednosti ene ali več ključnih dobrin – košarice skupnih dobrin človeštva. To valuto bi lahko poimenovali UNCU (United Nations CUrrency ali valuta Združenih narodov).



UNCU

Kako bi določili vrednost nove valute? Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto oziroma 1 UNCU. Ta vrednost postane osnova za določitev razmerja 1 UNCU (ki predstavlja vrednost 1 t pšenice) do drugih ključnih dobrin: vode, riža, koruze, soje, nafte, lesa itd. (Na primer: 1 t soje je 2 UNCU, kar pomeni, da je 2 t pšenice vrednih toliko kot 1 t soje.)

Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov v okviru agencije Združenih narodov ustanovljene prav s tem namenom. Z njihovimi odločitvami bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu. Kriteriji za določitev razmerij drugih dobrin do predlagane denarne enote bi bili naslednji: količina vloženega dela za pridobivanje in/ali proizvodnjo neke dobrine ter njena redkost in pomembnost pri zadovoljevanju osnovnih potreb ljudi. Razmerja vrednosti med dobrinami bi se lahko spreminjala, vendar samo v soglasju z vsemi članicami tega sistema.

S pomočjo nove valute – ki bi bila zgolj obračunska – bi države lahko neposredno menjale dobrine za dobrine, še bolje pa če bi vlogo koordinatorja pri menjavi odigrala novoustanovljena agencija. S tem bi se izognili visokim cenovnim nihanjem dobrin na svetovnih trgih, ki lahko v trenutku poženejo v revščino milijone ljudi. (Ravno to se sedaj dogaja; glej: Delo, Common Dreams, CNN)

Tudi z vezavo običajnih denarnih valut na vrednost UNCU, bi lahko bistveno stabilizirali nihanja svetovnih valut in »pristrigli peruti« valutnim špekulantom, ki povzročajo hude finančne krize. Poleg tega bi z vezavo valut na UNCU lahko umirili inflacijo.

Uvedba nove – vzporedne globalne virtualne valute – UNCU, bi omogočila prehod na pravičnejši sistem porazdelitve svetovnih dobrin: medsebojno delitev.

Kriza

Dejstvo je, da vstopamo oziroma smo že vstopili v obdobje velike globalne finančne krize, ki jo lahko primerjamo s pustošenjem izjemno obsežnega orkana. Ta povsod, kjer se pojavi, pušča veliko razdejanje. Ko se bo ta »finančni orkan« polegel, bomo lahko naredili dvoje: poskušali obnoviti stare odnose in stare institucije (borze, banke in druge finančne ustanove), ki bodo postopno povzročile globalni ekonomsko-politični in s tem tudi družbeni kaos; ali vzpostavili nove odnose in nove institucije, ki bodo vzpostavile tako potrebno ravnovesje med potrebami vseh ljudi na planetu in zmožnostmi planetarnega okolja.

Edino to je pot do zaupanja med ljudmi, ki vodi do trajnega miru in trajnega razvoja človeštva ter celotnega planeta. A če želimo narediti korak naprej, moramo najprej razumeti pretekle korake, ki so pripeljali do stanja v katerem smo zdaj.

Zakaj?

Največji dosedanji borzni (in finančni) zlom v zgodovini človeštva se je pripetil oktobra 1929 v New Yorku in naznanil začetek dolgotrajne gospodarske krize, ki je v mnogočem (so)kriva za začetek 2. svetovne vojne. (Hitler je bil leta 1933 izvoljen za kanclerja tudi zato, ker je Nemcem znal obljubiti nova delovna mesta in odpravo katastrofalne nemške hiperinflacije. In v začetku mandata mu je to tudi dobro uspevalo. Konec »zgodbe« poznamo.)

Pravi vzrok za takratno krizo, ki se je začela v ZDA, je bila prevelika svoboda ekonomskih trgov (ekonomski liberalizem) – svoboda v smislu, da so finančniki in borzniki lahko svobodno počeli skoraj kar se jim je zahotelo (to je tudi danes ideal večine ekonomistov, borznikov, finančnikov in gospodarstvenikov). Obsežne borzne špekulacije so sesule borze in pahnile v brezno celotno gospodarstvo in družbo (tudi v ZDA so v tistem obdobju poznali lakoto). Ko je država odsotna oziroma, ko ni nikogar, ki bi brzdal in urejal trge (preko zakonov in drugih regulativ), se začne divja zgodba pohlepa in sebičnosti. Vsakdo hoče več zase in nihče se ne ukvarja s posledicami svojih dejanj.

Proti koncu 2. svetovne vojne zmagovite zahodne sile niso želele ponoviti preteklih napak. V majhnem ameriškem letovišču Bretton Woods so leta 1944 predstavniki zmagovitih držav postavili temelje stabilnejši povojni ekonomski ureditvi. Pod vplivom znamenitega britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, so se dogovorili za jasna ekonomska pravila, za večji vpliv države (politike) v ekonomiji, za trdna razmerja med pomembnimi valutami itd. Nastala je tako imenovana Brettonwoodska ureditev.

Ta sistem je dokaj dobro deloval do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, do nastopa Margaret Thatcher v Veliki Britaniji (1979) in Ronalda Reagana v ZDA (1980). Pod mentorstvom avstrijsko-britanskega ekonomista Friedricha von Hayeka in ameriškega ekonomista Miltona Friedmana, ki sta imela velik vpliv tako na Thatcherjevo kot na Reagana, se je začela doba tako imenovanega neo-liberalizma. Oba sta zagovarjala nevmešavanje države (politike) v ekonomijo in popolno tržno svobodo – tako imenovano »laissez-faire« ekonomijo.

Glavno »oporišče« te ekonomske ideologije je bila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja Čikaška univerza, kjer sta oba ekonomista tudi predavala. Odtod tudi znameniti izraz za »čikaške fante« (Chicago boys), ki so se šolali na tej univerzi in po svetu širili ideologijo neoliberalizma. A prvo pravo priložnost so »čikaški fantje« dobili že leta 1973 v Južni Ameriki, v Čilu, kjer se je z Pinochetovim državnim udarom začel pohod fašističnih diktatur, ki so na široko sprejele ideje neo-liberalizma: privatizacija naravnih virov in podjetij, rezanje izdatkov za javne storitve (šolstvo, zdravstvo, oskrba z vodo itd.), proste roke velikim korporacijam, uničenje sindikatov in radikalno zmanjšanje delavskih pravic ter seveda plač. [O tem govori izjemna knjiga Naomi Klein: The Shock Doctrine] Neoliberalna ideologija se najbolje »počuti« ravno v fašističnih ali fašistoidnih režimih.

Z zlomom Sovjetske zveze se je neo-liberalizem hitro razširil preko »železne zavese« globoko v osrčje Azije in postal globalna politično-ekonomska ideologija v svetu. Tudi pri nas so bile ne dolgo nazaj zelo prisotne ideje tako imenovanih mladoekonomistov, ki so dobro opremljeni z »znanjem« čikaške šole vztrajno ponavljali »mantre« neo-liberalizma: država naj se ne vmešava v ekonomijo, davke in socialne izdatke je treba radikalno zmanjšati, plače in pokojnine naj se ne zvišujejo preveč in – nastopila bo blaginja za vse.

Posledice

A resnica je povsem drugačna. Če tržne sile nimajo nikakršnega nadzora, začnejo delovati po svoji lastni logiki – logiki pohlepa in sebičnosti, ki jo slikovito opisal znameniti ekonomist iz 18. stoletja Adam Smith: »vse zase in nič za druge«. Začne se divja tekma za naravne vire in dobrine ter tako imenovana komercializacija družbe, ki pomeni, da sleherna družbena dejavnost postane komercialna – tržna. Družba se globoko razsloji, javne storitve kot sta šolstvo in zdravstvo za mnoge postanejo vse težje dostopne, celotna družba začne delovati po logiki in »vrednotah« potrošništva. Brezmerno trošenje dobrin postane družbena zapoved, ki »proizvaja« kupe odpadkov in mnoge ljudi pahne v odvisnost, revščino ali depresijo.

A še večja nevarnost preži na finančnih trgih. Zadnja desetletja neo-liberalizma so povzročila, da so se (nadzora) svobodni finančni trgi tako razbohotili, da zdaj celotni ekonomiji grozijo s hudo krizo. Borzno – finančni trgi so v zadnjih nekaj letih z različnimi novimi »finančnimi produkti« (opcijami, hipotekarnimi krediti, obveznicami itd.), ki jih nihče zares ne nadzoruje, tako napihnili, da so zdaj povzročili hudo krizo. Virtualno – navidezno bogastvo finančnih trgov je postalo tako obsežno, da ogroža mednarodno finančno stabilnost. Ogromne vrednosti navideznega borznega bogastva so v silovitem neskladju z realnimi količinami denarja v obtoku. Zdaj centralne banke skušajo z več sto milijardami dolarjev, evrov, jenov »svežega« denarja zmanjšati to velikansko razliko, a hkrati s tem povzročajo višjo inflacijo, ki še več ljudi sili v revščino ali na sam rob preživetja. Ekonomisti pa za inflacijo vedno obtožujejo predvsem višje plače delovne sile, nikoli pa ne pokažejo pravih krivcev – centralnih bank, finančnih ustanov in trgov.

Izhod

Za izhod iz krize potrebujemo resnične spremembe in te še zdaleč niso zahtevne ali povsem neznane, le odločiti se je treba zanje. Naštejmo nekaj najpomembnejših:

• novi Marshallov načrt, s katerimi bi lahko zelo hitro odpravili hudo revščino v svetu; podobno kot so Američani po drugi vojni pomagali opustošeni Evropi, bi zdaj lahko pomagali revnim državam;

• novi Brettonwoodski sporazum, ki bi stabiliziral izjemno nestabilne finančne trge;

• uvedba Tobinovega davka, s katerim bi omejili vseobsegajoče špekulacije in hkrati zbrali kar nekaj denarja za odpravo kritičnih svetovnih problemov;

• mednarodni nadzor mednarodnih trgov – današnja podjetja in finančne ustanove so postala mednarodna in s pridom izkoriščajo različne ureditve držav, zato je zanje potreben mednaroden nadzor;

• uvedba univerzalnega temeljnega dohodka je predlog, ki bi zmanjšal strah ljudi pred negotovo usodo in vsem omogočil vsaj preživetje;

• uveljavitev principa medsebojne delitve – je še posebej ključnega pomena za prihodnost človeštva.

Objavljeno na: RTV blog

Nevarnost komercializacije

»Sleherna stvar, sleherna človekova dejavnost, celo medčloveški odnosi so tržna oziroma poslovna priložnost.«

V tej preprosti trditvi, ki preveva miselni tok večine današnjih poslovnežev in ekonomistov, številnih predstavnikov drugih poklicev (učiteljev, zdravnikov, znanstvenikov, umetnikov itd.), politikov in tudi mnogih povsem navadnih ljudi, je zgoščena osnovna »resnica« današnjega sveta, ki se ji reče komercializacija.

Komercializacija, ki bi jo v slovenščino lahko prevajali kot trgovinizacijo (a bomo iz praktičnih razlogov raje ohranili osnovno poimenovanje), je ena najbolj destruktivnih ideologij našega časa. Posledice komercializacije so mnogo hujše kot skupna vsota vseh posledic vojaških in terorističnih aktivnosti v zadnjih letih. Zakaj?

Komercializacija (commercium je latinska beseda za trgovino, kupčijo) temelji na predpostavki, da je za blaginjo celotne družbe najbolj koristno, če se sleherna družbena dejavnost podredi trgovski – komercialni logiki. Za trgovino pa vemo, da deluje po preprostih zakonitostih: samo kdor ima sredstva (denar ali dobrine), lahko sodeluje na trgu – kupuje oziroma prodaja. Za trgovce pa vemo, da nikoli niso poznali sočutja, solidarnosti, razumevanje za potrebe drugega, temveč so jim bili vedno bližje: pohlep, sebičnost, zvijačnost ali celo prevara. In tako je še danes.

Ker je trgovina v vse kompleksnejši človeški družbi za veliko večino prebivalstva postopno postala edino mesto, kjer se je bilo mogoče oskrbovati z življenjsko potrebnimi dobrinami, so mnogi, ki so ostali »zunaj«, začeli hirati in umirati. Ker so bili prerevni in preslabotni, da bi si lahko kupili celo najosnovnejše za življenje – hrano. Ali prerevni in preslabotni, da bi obiskovali šole, da bi bili deležni zdravstvenih storitev ter drugih osnovnih dobrin in storitev.

Družbena skupnost je zato postopno razvila mnoge mehanizme, ki so šibkim, bolnim, dela nezmožnim, invalidnim, mladim ali starejšim omogočali človeka vredno življenje – saj za njih trg(ovina) pač ni imela posluha. Razvilo se je javno šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, javna kultura in mnoge druge skupne družbene storitve. Številni so se zato lahko izkopali iz začaranega kroga revščine in se postavili na lastne noge.

Zdaj pa se pod udarom ideologije komercializacije ta javno dostopna sfera ponovno komercializira oziroma trgovinizira. S komercializacijo se torej logika trgovskih odnosov, z vsem svojimi negativnimi vidiki, »seli« na tista družbena področja (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo itd.), ki so »zadolžena« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Glavno orodje komercializacije je privatizacija. Ko javno postane zasebno, potem družbeno solidarnost, sodelovanje, sočutje in razumevanje zamenjajo sebičnost, pohlep (po dobičku) in medsebojna tekmovalnost (konkurenčnost). [Drugo pomembno orodje komercializacije je »izgradnja« potrošniške miselnosti, ki ljudi spodbuja k pretiranem nakupovanju predvsem nepotrebnih in nesmiselnih izdelkov ter storitev.]

Ko postanejo, na primer, zdravstvene storitve »tržno blago«, se hitro začne ločevanje: na tiste, ki si jih lahko in tiste, ki si jih ne morejo privoščiti. Zato danes v bližini sodobnih medicinskih centrov z vrhunskim medicinskim osebjem, umirajo ljudje zaradi povsem enostavno ozdravljivih bolezni. Solidarnosti ni več, ostane pa boj za preživetje, ki ga v človeški družbi ne bi smeli več poznati.

Danes približno 880 milijonov ljudi po svetu sploh nima dostopa do zdravstvenih storitev. Podobno bi lahko rekli še za izobraževanje, socialno varstvo, da o dostopu do osnovnih dobrin kot sta hrana in neoporečna voda sploh ne govorimo. Osnovnih dobrin (hrane, pitne vode, oblačil, primernih bivališč in sanitarij, dostopa do izobraževanja in zdravstvenega varstva) nima vsakodnevno na voljo kar polovica Zemljanov. Ti ljudje so pravi ekonomski begunci in to ne glede na to, kje živijo. Dobesedno vzeli smo jim pravico, da bi živeli kot človeška bitja. Zato je komercializacija tako nevarna, saj ločuje, izključuje in nazadnje uničuje.

Tržni – komercialni odnosi danes izpodrivajo odnose na katerih temelji sleherna človeška skupnost: solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Skoraj preroške so besede avstrijskega ekonomista in sociologa madžarskega rodu Karla Polanyia, ki jih je v svojem znamenitem delu The Great Transformation, zapisal že davnega 1944 leta: “Dovoliti trgu, da postane edini upravitelj in razsodnik usode človeških bitij in njihovega naravnega okolja, vodi k uničenju družbe.” Nad temi besedami, bi se morali v resnici zamisliti.

Edino učinkovito orodje proti komercializaciji je, da začnemo delovati – kot posamezniki, kot celotna družba in znotraj vseh njenih institucij – po načelih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve.

Medsebojna delitev na državni ravni

Država (tu mislimo na vlado in druge pomembne državne institucije) praviloma zelo dobro pozna svoje gospodarstvo; socialno strukturo in osnovne potrebe prebivalstva; presežke in primanjkljaje dobrin, stanje svojih skupnih dobrin (naravnih virov), okolja itd..

Dobro poznavanje vsega tega ji daje odlično izhodišče za uveljavitev medsebojne delitve dobrin na ravni države, ki bi seveda bila vpeta v globalno medsebojno delitev, v okviru OZN.

Podobno predlagani agenciji Združenih narodov za medsebojno delitev dobrin, bi tudi na državni ravni lahko ustanovili takšno agencijo. Njene naloge bi bile sledeče:

1. Spremljanje stanja skupnih dobrin v državi in priporočanje količine njihove izrabe, ki bi bila usklajena s priporočili globalne agencije za medsebojno delitev dobrin;

2. Podeljevanje pravice do uporabe in izrabe skupnih dobrin javnim in zasebnim ustanovam ter nadzor nad njihovim ravnanjem;

3. Koordinacija medsebojne delitve skupnih dobrin v državi in med državo ter globalno agencijo.


Poglejmo si te naloge nekoliko podrobneje.

1. Spremljanje stanja skupnih dobrin v državi

Država bi morala najprej narediti »inventuro« vseh ključnih (skupnih) dobrin v državi. Seveda se vseh dobrin ne da izmeriti na enak način, lahko pa se jih precej točno oceni, na primer:

- celoten obseg gozdov v državi,
- obseg obdelovalne zemlje,
- ocena vodnih virov (količina pitne vode; vode, kot vira za namakanje; za proizvodnjo energije itd.),
- obseg celotne proizvodnje hrane; itd.

Državna agencija bi te podatke posredovala globalni agenciji, ki bi tako pridobila pregled nad celotno količino skupnih svetovnih dobrin. V primeru gozda, ki je pomemben del ohranitve stabilnega ozračja, bi globalna agencija – na podlagi »inventure« – priporočila kolikšno količino gozda bi lahko posamezna država posekala, da ne bi ogrozila celotnega planetarnega sistema. Podobno bi bilo pri izrabi fosilnih goriv, tudi v tem primeru bi globalna agencija priporočila kvote izkoriščanja – na primer nafte – v svetu in po državah. To pa bi bilo tudi izhodišče za medsebojno delitev, ki smo jo podrobneje opisali v poglavju o delitvi na globalni ravni.

2. Podeljevanje pravice do uporabe in izrabe skupnih dobrin
Ko smo razmišljali o skupnih dobrinah človeštva smo rekli, da morajo biti le-te v lasti celotne globalne skupnosti, čeprav so zanje dejansko odgovorne posamezne države in lokalne skupnosti, razen v primeru nekaterih skupnih dobrin (ozračje, oceani). A tudi država lahko to svojo »lastninsko pravico« do skupnih dobrin podeli naprej: javnim in zasebnim podjetjem, neprofitnim organizacijam in zasebnikom. Vendar le začasno in pod določenimi pogoji.

Naloga države in lokalnih skupnosti je, da poskrbijo za primerno ravnanje s skupnimi dobrinami – npr. gozdovi, vodami (sladke in slane vode), obdelovalno zemljo (vendar ne tisto, ki je v rokah manjših kmetovalcev in posestnikov). Le tako lahko zagotovimo trajnostni razvoj planeta, ohranitev okolja in dobrin ter s tem prihodnost človeštvu.

Država in tudi lokalne skupnosti bi dale skupne dobrine v upravljanje in gospodarsko izkoriščanje, na primer, v obliki koncesije, začasnega lastništva ali kakšne podobne oblike. Sama pa bi prevzele funkcijo nadzorovanja, svetovanja in priporočanja načina zaščite in izrabe skupnih dobrin človeštva.


3. Koordinacija medsebojne delitve skupnih dobrin

Ta naloga bi bila dvojne narave. Agencija bi morala poskrbeti za koordinacijo medsebojne delitve dobrin znotraj države in v odnosu z globalno agencijo oziroma z drugimi državami.

Kaj pomeni koordinacija medsebojne delitve dobrin znotraj države? Agencija bi najprej spremljala oziroma pridobivala informacije o presežkih in primanjkljajih dobrin. Na podlagi ugotovljenega, bi koordinirala njihovo delitev.

Na primer: Slovenija naj bi imela letno (v letu 2007) približno 15.000 ton kruha, ki neporabljen iz trgovskih polic »roma« na smetišča. Agencija bi imela več možnosti:

- Preusmerila bi ga v posebne oskrbovalne centre (recimo v večjih mestih), kjer bi se poceni ali zastonj oskrbovali revnejši prebivalci.

- Spodbudila bi trgovine, da ga v posebnih urah prodajajo po bistveno nižjih cenah.

- Proizvajalce in trgovine bi spodbudili, da presežne izdelke iz kruha (ustrezno pakirane) namenijo za globalno delitev dobrin in si s tem pridobijo pravico do pridobitve določene druge potrebne dobrine v okviru globalne delitve dobrin – po načelu menjave “dobrina za dobrino”. Ta način smo opisali v poglavju globalne delitve dobrin.

Lahko pa bi ta presežni kruh koristno uporabili na vse tri načine. Vendar morajo imeti od tega nekaj tudi trgovci in proizvajalci. Agencija bi spet imela več možnosti. Lahko bi sama (s pomočjo države) odkupila kruh, seveda ne po polni ceni, saj bi potem trgovci postali nezainteresirani za običajno prodajo. Druga možnost pa bi bila dobropis trgovinam ali podjetjem v v virtualni valuti UNCO (glej poglavje o medsebojni delitvi na globalni ravni).

S tem bi si pridobili možnost dobiti dobrine, ki so na razpolago v okviru medsebojne delitve po principu “dobrina za dobrino” na globalni ravni. Torej nihče ne bi bil na »izgubi«, pa še kruh bi namesto v smeti prišel v prave roke oziroma bolje rečeno prava usta.

Opisali smo samo primer kruha. Koliko presežnih dobrin je še, ki bi se lahko delile oziroma menjale na takšen način? A rekli smo že, da do vseh dobrin ne bomo mogli pristopati na enak način; drugače je deliti kruh, mleko ali les, kot pa znanje, ozračje ali oceane. Nekatere dobrine potrebujejo samo zaščito in posebno skrb (ozračje, oceani) druge prosto dostopnost (znanje) in tretje menjavo po načelu “dobrina za dobrino” (hrana, les, nafta …).

Glede organiziranosti agencije ne bi bilo bistveno drugače kot na globalni ravni, res pa je, da države k temu lahko pristopajo na različne načine, v skladu s svojo tradicijo, kulturo, politično in pravno ureditvijo itd.. Že uvodoma smo namreč rekli, da je medsebojna delitev ni nek nov ekonomski ali politični sistem, temveč je bolj okvir, znotraj katerega na različne načine lahko delimo dobrine.

Medsebojna delitev na državni ravni ne posega bistveno v gospodarski sistem (proizvajalna podjetja, trgovine, finančne ustanove), kakršnega poznamo, uvaja pa vendarle veliko novega:

- nadzor in pregled nad najpomembnejšimi dobrinami človeštva
- uravnavanje velikanskih nesorazmerij pri razdelitvi teh dobrin
- ravnotežje med javnimi in zasebnimi interesi

Medsebojna delitev je kot nekakšen demokratičen socialno usmerjen »sistem«, ki ohranja prvine učinkovitega (a skrajno nepravičnega) kapitalizma.

[Pričujoč prispevek seveda ne predstavlja neke dokončne oblike oziroma ekonomskega sistema, temveč predstavlja izhodišče za razmišljanje o morebitni uveljavitvi principa medsebojne delitve v vsakdanje življenje.]

Skupne dobrine človeštva, nova kategorija lastnine

»Skupne dobrine (ang. commons), so vsota vsega, kar smo skupaj podedovali in moramo predati, v nezmanjšanem obsegu, svojim dedičem.«

»Skupne dobrine zajemajo vse stvaritve narave in družbe, ki smo jih skupaj in brezplačno podedovali z njimi moramo odgovorno ravnati v korist bodočih generacij.« (The State of the Commons)

Ko govorimo o medsebojni delitvi dobrin, moramo seveda natančneje opredeliti katere dobrine imamo v mislih. Marsikdo se najbrž boji, da bi vse postalo od vseh. A še zdaleč ne gre za to.

Ko govorimo o medsebojni delitvi dobrin, mislimo predvsem na tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in nasploh za blaginjo ter prihodnost človeštva. S temi dobrinami moramo skrbno in odgovorno ravnati, biti moramo zmerni pri njihovi uporabi in pravični pri njihovi porazdelitvi. Kajti zagotoviti moramo bolj pravično in s tem mirnejšo družbo. Poleg tega pa moramo varovati skupne dobrine za prihodnje generacije, da ne bi ogrozili kvalitete njihovega življenja.

Katere pa so skupne dobrine človeštva? Po eni strani so skupne dobrine tiste, ki izhajajo iz narave (skupne naravne dobrine), po drugi pa so rezultat preteklega in sedanjega človeškega razvoja (skupne družbene dobrine).

V splošnem lahko rečemo, da so skupne naravne dobrine naslednje:

- voda v vseh oblikah
- prehranski pridelki (žitarice, sadje, zelenjava …)
- obdelovalna zemlja
- atmosfera (ozračje, ozonski plašč, primerna količina toplogrednih plinov)
- gozdovi, mokrišča, pašniki
- biotska raznovrstnost celotne biosfere (vse življenjske oblike)
- rudna in druga zemeljska bogastva
- obnovljivi in neobnovljivi energetski viri
- genska struktura (DNK) vseh živih bitij, semena

Skupne družbene dobrine pa so:

- znanje (družboslovno, tehnološko …; patenti in licence)
- jeziki, kulturna raznovrstnost
- arhitekturna in umetniška dediščina človeštva
- transportna in informacijska infrastruktura (vodne, zračne in kopenske poti; radijski in drugi valovi; internet …)

Uveljavitev kategorije skupnih dobrin človeštva še zdaleč ne pomeni, da moramo ukiniti privatno in javno lastnino (komunalna infrastruktura, šole, zdravstvene ustanove, ceste, javna razsvetljava itd.). Nova kategorija skupnih dobrin ne izključuje ne javne in ne zasebne lastnine.

Uveljavitev posebne kategorije skupnih dobrin pomeni, da mednarodna skupnost nekaterim (zgoraj omenjenim) dobrinam podeli poseben status, s tem pa tudi posebno zaščito in poseben način ravnanja z njimi. Ne pozabimo, da je od njih odvisna sedanjost in prihodnost človeštva.

Za skupne dobrine je odgovorna celotna človeška skupnost, vendar kako to urediti v praksi? Na globalni ravni, v okviru OZN, bi morali ustanoviti posebno agencijo, ki bi skrbela za te dobrine. In sicer tako, da bi vsem državam priporočala količino skupnih dobrin, ki bi jih lahko izkoriščali, da ne bi ogrozili ravnovesja na planetu in prihodnosti človeštva. Agencija bi priporočila tudi najboljše in najvarnejše načine izkoriščanja skupnih dobrin in skrbela koordinacijo medsebojne delitve teh dobrin med državami.

Odgovornost in ravnanje s skupnimi dobrinami pa bi bila povsem na ramenih posameznih držav. Države pa bi lahko naprej zaupale izrabo dobrin tako javnim kot tudi zasebnim ustanovam (npr. podjetjem) – s koncesijami, začasnim lastništvom ali kako drugače. Nikakor pa zasebniki ne bi mogli postati absolutni lastniki skupnih dobrin. Tiste dobrine, ki ne pripadajo nobeni državi (npr. oceani, atmosfera), pa bi bili pod neposredno zaščito OZN.

Seveda ne moremo do vseh skupnih dobrin pristopati enako in jih deliti ter skrbeti za njih na enak način. Ozračje je dobrina, ki je predvsem potrebna zaščite, kar pa je tesno povezano z (nezmerno) uporabo energetskih virov (npr. fosilnih goriv). Znanja ne moremo deliti na enak način kot na primer hrano. Pri »delitvi« znanja gre za prost dostop vseh ljudi in vseh družbenih ustanov do vseh dosežkov človeškega uma (npr. do tehnološkega znanja proizvodnje vseh zdravil), razen če gre za »nevarne dosežke« kot je npr. tehnologija izdelave atomske bombe. Medtem, ko moramo pri delitvi osnovnih živil omogočiti neposredno oskrbo vseh ljudi z njimi (s tem, da trgovina kakršno poznamo ne bi zamrla, le na bolj pravične temelje bi jo morali »postaviti«).

Medsebojna delitev in odgovorno ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva mora postati temelj novih odnosov v človeški skupnosti, pa naj gre za gospodinjstvo, lokalno, državno skupnost ali globalno skupnost. Za to imamo vse možnosti in znanje.

Cilji, sodelovanje in solidarnost

Ne moremo med seboj tekmovati za dobrine, se hkrati dobro razumeti, živeti v miru in ohraniti planet. A ravno tekmovanje je danes najbolj zaželena »dobrina«. Tekmovanje, ki se mu sodobno reče konkurenčnost, ni nič drugega kot boj za dobrine, ponavadi izjemno neusmiljen. Pri tekmovanju so vedno poraženci, veliko poražencev. A povsem nekaj drugega je, če govorimo o tekmovanju v atletiki ali kakšnem drugem športu, kot pa, če govorimo o tekmovanju (konkurenčnosti) za dobrine, od katerih je odvisno človekovo preživetje.

Nobenega od glavnih problemov človeštva ne moremo rešiti brez sodelovanja. Na primer problema globalnega segrevanja ozračja; že iz samega poimenovanja izhaja, da je problem globalen in samo tako ga je tudi mogoče rešiti. Samo skupna akcija in jasno postavljeni cilji jamčijo za pravi način reševanje tega in drugih velikih problemov človeštva (revščine, lakote, ozdravljivih bolezni itd.). Skupna akcija pa je drugo ime za sodelovanje.

Sodelovanje pomeni, da smo drugemu pripravljeni pomagati, da razumemo njegove probleme in da smo se tudi sami pripravljeni čemu odpovedati – za skupno dobro. Sodelovanje je vsekakor povezano s solidarnostjo.

Potrebujemo torej jasno zastavljene cilje in voljo, da jih skupnimi napori – s sodelovanjem in solidarnostjo – tudi zares uresničimo.

Kateri so potemtakem naši skupni cilji:

- omogočiti zadovoljevanje osnovnih potreb vsem ljudem na planetu,
- omogočiti vsem ljudem bivanje v čistem, zdravem in mirnem okolju,
- ohranitev skupnih dobrin človeštva in celotnega planeta.

Ti skupni cilji še zdaleč niso končni cilji, so le osnova – temelji skupnega bivanja (enega) človeštva na (enem) planetu. Na teh temeljih lahko gradimo prihodnost človeštva in izpolnitev človeških potencialov.

Tem ciljem lahko rečemo tudi ideali. Predvsem so to ideali politike in ekonomije. A ne potrebujemo nove ideologije, da bi te cilje – ideale dosegli. Potrebujemo pa okvir, znotraj katerega lahko razvijemo mnogo različnih načinov, kako doseči te cilje. In ta okvir je medsebojna delitev.

Svet v neravnovesju

Značilnost sveta v katerem živimo je z eno besedo neravnovesje. Neravnovesje v naravnem in v družbenem okolju, oboje vzajemno povezano.

Izjemno velike razlike v bogastvu, tako med državami, kot tudi znotraj njih, tudi tistih najbogatejših, povzroča brezštevilne spore, konflikte, vojne – medosebne, trgovinske, ekonomske, politične itd..

Pohlep, samozadovoljstvo in sebičnost posameznikov, skupin in držav so temeljni vzrok nerazumno velikih razlik med ljudmi in državami. Na eni strani lakota in huda revščina, na drugi strani kičast in prazen blišč potratne potrošniške družbe.

Neravnovesje v družbi povzroča neravnovesje v naravnem okolju, ta pa vpliva nazaj na družbo. Kot nekakšen začaran krog, iz katerega ne vidimo izhoda. Živimo v stalnem stresu, napetosti in strahu. Zaupanja med ljudmi je malo. Sodelujemo s »figo v žepu«, tekmovanje (za dobrine, bogastvo) je splošna družbena »vrednota«.

Rešitve, ki nam jih ponujajo (predvsem politiki in ekonomisti), so povsem neustrezne in pomenijo zgolj »prilivanje olja na ogenj«. Z vsesplošnim tekmovanjem (popularno imenovanim konkurenčnost) in stalnim povečevanjem količine dobrin se napetosti in razlike, s tem pa tudi neravnovesje, samo še stopnjujejo.

A pot iz težav obstaja. Je enostavna in možna. Imenuje se medsebojna delitev dobrin.

Ključ za prihodnost

Bivanje v skupnosti je za posameznika vedno predstavljalo neko korist. Večja varnost in lažje zadovoljevanje osnovnih potreb sta že od nekdaj verjetno najpomembnejša razloga, da živimo v najrazličnejših skupnostih – družinah, plemenih, klanih, državah itd..

Skupnost, ki ni sposobna izpolniti teh dveh temeljnih razlogov oziroma ciljev skupnega bivanja za vse njene člane, je nestabilna in konfliktna. Ljudje so nezadovoljni, frustrirani, voditelji pa se za ohranitev svojih položajev zatekajo v nasilje ali manipulacije ter posledično postanejo skrajno nepriljubljeni.

A katere so sploh osnovne človekove potrebe? Zdi se, da je z gospodarskim razvojem potreb vedno več, a tisti, ki to trdijo – predvsem zagovorniki današnjega brezmernega potrošništva – v resnici govorijo o nečem drugem, o človekovih željah. Te so v resnici brezmejne, njih je mogoče spodbujati z vsemi triki današnjega mogočnega potrošniško-komercialnega sistema.

Osnovne človekove potrebe pa so vedno enake, resda se z razvojem družbe nekoliko spreminjajo, postajajo kompleksnejše, a bistvo ostaja: osnovne človeške potrebe so tiste potrebe, od katerih zadovoljevanja je odvisno človekovo preživetje. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te potrebe, ne moremo živeti kot prava človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez možnosti zadovoljevanja teh potreb smo samo lupine, zombiji, brezkrvne sence človeških bitij. In takšnih je vsaj 852 milijona ljudi po svetu, med njim zelo veliko otrok, ki so podhranjeni in ki ne vedo, kdaj bodo prihodnjič jedli, če sploh bodo. Ali 1,3 milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do čiste pitne vode. Ali še več: 2 milijardi ljudi, ki živita v hudi revščini.

Zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega njenega člana, mora biti prednostna naloga vsake skupnosti – od družine preko države do globalne skupnosti. Brez zadovoljevanja teh potreb ne moremo zagotoviti ne varnosti in ne miru, pa četudi nakopičimo še tako velike količine orožja in še tako številne armade.

Možnost zadovoljevanja osnovnih potreb, varnost in mir pa so temelji blaginje. A samo, če so zagotovljeni vsem. In pot do blaginje vodi preko medsebojne delitve dobrin. Pravičnejša porazdelitev dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ki je ključ za mir, ki je ključ za prihodnost.

Nov duh

Ne prvič v svoji dolgi zgodovini, se je človeštvo znašlo na prelomnici, na prehodu med dvema obdobjema. To so vedno čudni, nenavadni in negotovi časi. Staro in znano postaja »pretesno« in neustrezno, novo je nejasno, nepoznano in v mnogih vzbuja nezaupanje ter strah. Zato se številni raje oklepajo starega, čeprav dobro vedo, da nič več ne ustreza novim razmeram in novim potrebam človeštva. Tako bi lahko opisali današnji čas.

Človeštvo se začenja vse bolj zavedati medsebojne povezanosti, soodvisnosti in soodgovornosti – do vseh drugih ljudi in do planeta. Politične in ekonomske ustanove pa še vedno delujejo po načelih 19. in 20. stoletja: vrhunca dobe velikih ideologij, nacionalizmov, brezkompromisnega izkoriščanja ljudi in naravnih virov, ekonomske sebičnosti in pohlepa itd..

Vendar novega ni več mogoče zaustaviti. Preobrazba političnih in predvsem ekonomskih odnosov in ustanov je neizbežna. V bližnji prihodnosti tako ne bo več prostora za borze, ki temeljijo izključno na pohlepu in špekulacijah; banke bodo služile potrebam tudi najrevnejših in ne samo interesom premožnejših (po tem načelu danes že deluje banka Grameen, ki jo je ustanovil lanski Nobelov nagrajenec za mir Mohamed Junus); trgovina bo postala pravična tako do proizvajalcev kot tudi do kupcev (danes po tem principu deluje sistem Pravične trgovine); podjetja bodo delovala v korist zaposlenih in družbenega ter naravnega okolja in ne samo v interesu lastnikov – delničarjev itd..

Potrebne pa bodo še povsem nove ustanove. Na globalni ravni bo ustanovljena nova agencija (v okviru OZN), ki bo skrbela za koordinacijo delitve ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri, osnovna zdravila …) med državami. Poleg pravičnejše porazdelitve ključnih skupnih planetarnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje temeljnih potreb ljudi, bo agencija državam priporočila še primeren obseg izkoriščanja in uporabe teh dobrin tako, da ne bomo ogrozili prihodnosti planeta in s tem človeštva. Podobne agencije bodo ustanovljene tudi znotraj posameznih držav.

Nov duh medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja bo prežel tako meddržavne, državne in lokalne ekonomske in politične ustanove kot tudi odnose med posamezniki. In ta duh je vse bolj prisoten.

Nov začetek: medsebojna delitev

Borze počasi, a sigurno izgubljajo tla pod nogami. Finančna kriza, bolje rečeno agonija, ki izhaja iz ZDA, se vleče že vse od letošnjega avgusta. Resda si borzni indeksi za kratek čas opomorejo, a trend je jasen: navzdol.

Finančni in s tem tudi celoten ekonomski sistem, kakršnega poznamo danes, se podira pred našimi očmi. Sistemu, ki temelji na špekuliranju in korupciji ter neprestani in brezobzirni rasti, zdaj naglo pohaja sapa. Številne finančne ustanove, ki so v hlepenju po čim hitrejšem in večjem dobičku, pristale na tvegano igro špekuliranja, bodo hudo prizadete.

Na bližnji finančno-ekonomski zlom se lahko pripravimo. Namesto slepega hlastanja po bogastvu lahko sprejmemo bolj enostavno in pravičnejšo rešitev – medsebojno delitev dobrin.Medsebojna delitev dobrin preprosto pomeni, da se ključne dobrine (voda, hrana, energija, zdravila …), ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, ne razdeljujejo preko povsem nestabilnih in negotovih trgov, temveč z mednarodno koordinacijo oziroma sodelovanjem. S tem bi vsem ljudem omogočili vsaj zadovoljevanje njihovih najbolj osnovnih potreb (po hrani, pijači, oblačilih, stanovanju, zdravstvenem varstvu in izobraževanju).

V ta namen bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi skrbela za koordinacijo presežkov in primanjkljajev ključnih dobrin med državami sveta. Podobne agencije bi lahko delovale tudi znotraj držav.

Primer: V Sloveniji trgovine in pekarne letno zavržejo približno 15.000 ton povsem dobrega kruha. Ta kruh bi lahko posebna agencija preusmerila k tistim, ki ga zares potrebujejo. S tem, da bi imelo podjetje, ki je kruh »dalo«, določene ugodnosti: prednost pri pridobitvi drugih dobrin, davčne ugodnosti, pomoč države itd.. Omenili smo samo kruh, a izdelkov, ki po nepotrebne pristanejo na smetiščih je še veliko.

Danes moramo končno nehati govoriti o kapitalizmu in socializmu. Od obeh moramo vzeti najboljše in ju nadgraditi z novim. Ko gre za zadovoljevanje najosnovnejših človekovih potreb dvoma ne more biti, to je prednostna naloga. Ko želimo izboljšati tehnologije, pa se lahko obnašamo »kapitalistično«. A vedno moramo imeti pred seboj dvoje: skrb za slehernega Zemljana in za naše skupno okolje – planet Zemljo.

Medsebojna delitev je zato pravi temelj naše prihodnosti.