Najmočnejši tank je diplomacija

V zadnjih dneh, tednih in mesecih je popolnoma potihnilo "orožje" diplomacije oziroma mirnega načina reševanja rusko-ukrajinskega konflikta. A ravno to bo na koncu treba storiti. Za omizji diplomatov in politikov so se končali ali rešili tudi največji svetovni konflikti. Zdaj se vse dogajanje osredotoča samo še na orožje, in sicer po logiki: več ko bo orožja, prej bo vojne konec. V resnici je več orožja zgolj prilivanje olja na ogenj konflikta, ki vsak dan povzroča nove žrtve, novo uničenje, in se lahko razplamti do neslutenih razsežnosti. Pravzaprav vemo kje se ta konflikt lahko konča – z jedrsko vojno. To ni le znanstvena fantastika, to ni film, ki ga je po dveh urah vendarle konec. Vsak dan lahko pride do točke brez povratka. Več ko je orožja, večje so možnosti namerne ali nenamerne sprožitve orožja sodnega dne.

Saj nam je že dolgo jasno, da vojaški konflikt vselej koristi samo proizvajalcem in trgovcem z orožjem ter vojnim dobičkarjem, ki služijo na račun vojne (večji dobički zaradi višjih cen ključnih dobrin, ki se dražijo zaradi vojne). Očitno imajo le-ti tako velikanski in odločujoč vpliv na politike in tudi medije, da zdaj poslušamo samo še o dobavah novega in novega orožja. Pa vendar je tudi vojaškim laikom jasno, da je to pot v pogubo. Tudi rak v človeškem telesu je navidezno uspešen v svoji neprestani rasti, a na koncu ugnobi celoten organizem in s tem samega sebe. In natanko takšna je logika kopičenja orožja in njegove uporabe.

EU, ZDA in druge razvite države v Ukrajino ne bi smele pošiljati pravih tankov in drugega orožja, temveč v Kijev in Moskvo "tanke diplomacije" ter si z vsemi miroljubnimi močmi prizadevati za končanje konflikta. (Le vprašamo se, kje so danes politiki "velikega kalibra", ki so znali kljub vsem nasprotjem sedeti za isto mizo? Na primer "veliki trije" Roosevelt, Churchill in Stalin na Jalti.) Vsi skupaj – politiki in običajni ljudje – smo se po skoraj letu dni navadili na to skrajno nevarno vojno. Kot da se nas ne tiče. Podobno kot smo se navadili na segrevanje podnebja. Kot da to ni naš problem. Pač je. V obliki suš, požarov, poplav ali draginje, družbenih nemirov, beguncev. Ali pa v obliki totalne vojne in nepovratnega uničenja okolja.

Ne smemo biti apatični, ne smemo biti brezbrižni. Problemi se ne uredijo sami po sebi. Za začetek recimo svojim politikom, naj na bojišče ne pošiljajo železnih tankov in smodnika, temveč tanke diplomacije in oljčne vejice miru. Poznate boljši način?

Zdravnikova in ekonomistova prisega

Kaj imajo skupnega zdravniki in ekonomisti? Če odmislimo danes prevladujoči dobičkonosni interes, ki tako in drugače prežema celotno družbo, se eni in drugi ukvarjajo z zdravjem in blaginjo ljudi. Zdravniki bolj z zdravjem, ekonomisti bolj z blaginjo. Zdravje in blaginja pa sta tesno prepleteni kategoriji. Če živite v materialnem pomanjkanju oziroma revščini, bo tudi vaše zdravje slej ko prej trpelo; če pa nimate dostopa do zdravstvenih storitev, bo tudi vaša materialna blaginja slej ko prej načeta.

Zdravniki imajo svojo, Hipokratovo, prisego (grški zdravnik Hipokrat je živel 460–370 pr. Kr.), ki jih zavezuje k etičnemu ravnanju. Leta 1948 je bila posodobljena v obliki Ženevske deklaracije, ki je svojo zdajšnjo podobo dobila leta 2017. Ekonomisti takšne prisege nimajo, vsaj ne v univerzalno sprejeti obliki. Za zdravnike vemo »komu ali čemu« so zavezani? Pacientom in njihovemu zdravju. Komu ali čemu pa ekonomisti? Dobičku, kopičenju bogastva, denarju? Ne, zavezani so ljudem in njihovi blaginji. Njihovo poslanstvo najbolje opisuje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, prav tako iz leta 1948:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Zagotoviti zdravje in blaginjo za vse. To je ključna naloga ekonomistov! Zagotoviti kakovostno hrano in vodo v zadostnih količinah; oblačila; primerno stanovanje; sanitarno in komunalno ureditev; zdravstveno varstvo in izobraževanje; komunikacijsko in transportno infrastrukturo, energetsko oskrbo itd. To so temelji blaginje. Ekonomisti so potemtakem odgovorni za materialni vidik zdravstvenih storitev (bolnišnice, zdravstveni domovi, zdravila, medicinske naprave in drugi materialni pogoji), naloga zdravnikov pa je zdravljenje ljudi. A žal so tudi številni dobri zdravniki postali le slabi ekonomisti, ki vidijo svoje poslanstvo v dobičku, kopičenju bogastva in denarju.

Zdravniki in ekonomisti naj opravljajo svoj poklic v dobro ljudi, vsak »po svoji poti«, vsak s svojimi sredstvi. Za zdravnike vemo kdo so, a morda vsi ekonomisti niti ne vedo, kje je njihovo mesto. Poklici, ki bi jih lahko šteli za ekonomske, so številni in predvsem tisti, ki skrbijo, da ekonomski sistem nemoteno deluje: direktorji in drugi odgovorni (menedžerji) v proizvodnih, pridelovalnih, storitvenih, trgovskih, energetskih podjetjih; bankirji in finančniki; politiki, ki sprejemajo ekonomske odločitve; ekonomski strokovnjaki (profesorji, znanstveniki) in še številni drugi.

Vsi ti poklici bi torej morali delovati za skupni cilj: vsakomur zagotoviti »življenjsko raven, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo«. Zatorej bi se morali zaobljubiti in se te zaobljube tudi držati, prav tako kot bi se svoje morali držati zdravniki. Kršiti zaobljubo pa je vsaj iz moralnega vidika zavrženo dejanje, če že ne nezakonito. V nadaljevanju zapišimo, kako bi lahko izgledala ekonomistova prisega (zaobljuba) kot »zmes« zdravniške prisege in Splošne deklaracije človekovih pravic, kajti, kot smo že dejali, se tako zdravniki kot ekonomisti ukvarjajo z zdravjem in blaginjo ljudi.

Ekonomistova zaobljuba

KOT ČLAN/-ICA EKONOMSKEGA POKLICA:

SVEČANO OBLJUBLJAM, da bom svoje življenje posvetil/-a službi človeštva;

ZDRAVJE IN BLAGINJA LJUDI bosta na prvem mestu, zato si bom PRIZADEVAL/A vsakomur zagotavljati življenjsko raven, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

SPOŠTOVAL/-A bom neodvisnost in dostojanstvo vseh ljudi;

OHRANIL/-A bom kar največje mogoče spoštovanje do človekovega življenja;

NE BOM DOPUSTIL/-A, da starost, bolezen ali invalidnost, prepričanje, etnično ozadje, spol, nacionalnost, politična pripadnost, rasa, spolna usmerjenost, socialni položaj ali kateri koli drugi dejavnik vpliva na mojo dolžnost do sočloveka;

svoj poklic bom OPRAVLJAL/-A z vestjo in dostojanstvom ter v skladu z dobro ekonomsko prakso;

SPODBUJAL/-A bom čast in plemenite tradicije ekonomskega poklica;

svojim učiteljem, sodelavcem in študentom bom IZKAZOVAL/-A spoštovanje ter hvaležnost, ki si ju zaslužijo;

svoje ekonomsko znanje bom DELIL/-A v korist ljudi in za blaginjo človeštva;

SKRBEL/-A bom za svoje lastno zdravje, dobro počutje in sposobnosti z namenom zagotavljanja splošne blaginje po najvišjih standardih;

svojega ekonomskega znanja niti pod prisilo NE BOM UPORABLJAL/-A za namene kršenja človekovih pravic in svoboščin;

VSE TO svečano, svobodno in častno prisegam.

Ekonomija delitve 2023

O ekonomiji delitve že dolgo razmišljam in pišem. Pred dvajsetimi leti, leta 2003, sem izdal svojo prvo knjigo z naslovom K ekonomiji delitve. Sledile so še druge, pa blogi (Medsebojna delitev dobrin) ter članki in prevodi, ki so večinoma objavljeni na spletni strani Ekonomija delitve. 

V zadnjih dveh desetletjih so se zgodile številne krize – ekonomske, okoljske, politične, migrantske, vojaške, zdravstvene – ki zahtevajo nove rešitve in pristope. Eden takšnih obetajočih pristopov je zagotovo ekonomija delitve. In, verjeli ali ne, dejansko smo že stopili na to pot. 

Kako smo sploh lahko preživeli skorajda popolno zaprtje družbe ob nastopu pandemije koronavirusa? Z ekonomijo delitve. Kako lahko družba danes funkcionira ob velikanskih podražitvah hrane, energentov in vsega drugega? Z ekonomijo delitve. Morda temu ne rečemo tako, a brez številnih ukrepov pravičnejšega prerazporejanja družbenega bogastva (temeljni dohodek, izplačila podjetjem, gospodinjstvom in posameznikom, turistični boni itd.) bi že zdavnaj zakorakali v hudo ekonomsko in družbeno krizo.

Kaj sploh je ekonomija delitve? Morda si moramo še prej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je ekonomija? Razumevanje ekonomije je namreč prvi korak k razumevanju ekonomije delitve.

Za ekonomijo lahko rečemo, da je področje človeške družbe, ki je "zadolženo" za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in za zagotavljanje materialnih pogojev za delovanje družbene skupnosti. Vsak človek za preživetje neizbežno potrebuje hrano, vodo, oblačila, stanovanje. To so najosnovnejše dobrine, ki pa jim lahko dodamo še zdravstveno varstvo in izobraževanje. Z vsemi temi pa so povezane še številne druge dobrine, ki vsakemu posamezniku in družbi kot celoti omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo.

Ekonomija torej skrbi za materialni vidik človekovega bivanja. V praktičnem smislu je naloga ekonomskega področja pridelava in proizvodnja dobrin ter njihova distribucija oziroma porazdelitev. Ko govorimo o proizvodnji in pridelavi dobrin danes prevladuje kapitalistični proizvodni način, ki je izjemno učinkovit in nam zagotavlja brezštevilne izdelke in storitve ter omogoča visok življenjski standard.

Vendar je ta prevladujoči ekonomski model – lahko ga imenujemo kapitalistični, tržni, liberalni, neoliberalni ali kako drugače – izjemno nepravičen, in to predvsem na področju distribucije izdelkov in storitev (na splošno bi lahko rekli dobrin) med vse člane družbene skupnosti. Zato imamo tako obsežno revščino, ki generira številne krize - migrantsko, politično, ekonomsko, okoljsko itd. 

Hkrati pa je prevladujoči ekonomski model tudi družbeno in okoljsko zelo destruktiven, saj pretirana proizvodnja in potrošnja uničujeta okolje, vsesplošna tekmovalnost ekonomskih igralcev (držav, proizvodnih podjetij, bank, trgovin, posameznikov itd.) pa načenja družbene skupnosti.

Zato bi današnjo ekonomijo lahko poimenovali tudi ekonomija neomejene proizvodnje, tekmovalnosti in pretiranega trošenja.

Če želimo boljšo prihodnost človeštva in planeta moramo zatorej spremeniti ekonomijo in to predvsem na področju distribucije oziroma porazdelitve dobrin. Kajti v najširšem smislu si noben človek, nobeno podjetje in nobena država ne more absolutno lastiti skupnih dobrin človeštva – vodnih virov, pridelovalne zemlje, gozdov itd. Vsak človek je del Zemlje in zato upravičen do pravičnega deleža njenih dobrin, ki mu zagotavljajo preživetje ter v širšem smislu zdravje in blaginjo.

Ekonomija delitve temelji na bolj pravični porazdelitvi globalnih virov. Ni treba, da imamo vsi enako, temveč da imamo vsi dovolj. Nihče na planetu ne bi smel trpeti pomanjkanja osnovnih dobrin. Zato ekonomija delitve že v osnovi temelji na medsebojnem sodelovanju in solidarnosti. S tem pa je povezana tudi odgovornost do celotne človeške skupnosti in do skupnega okolja.

Ekonomija delitve torej pomeni predvsem spremembo naših ekonomskih odnosov – od tekmovanja k sodelovanju, od kopičenja k pravični delitvi, od potrošništva k zmernosti.

Zato je ekonomija delitve ekonomija prihodnosti.

Naj se ta prihodnost začne leta 2023.

Drugačno leto 2023

Prvi dan v novem letu je čisto običajen dan. A ker gre po dogovoru za prvi dan novega (koledarskega) leta, je nekaj posebnega, začetek nečesa novega. Zato si takrat vselej zaželimo veliko dobrega in lepega. V resnici bi si to lahko zaželeli vsak dan, kajti vsak dan je nov dan. In vsak je drugačen. Eni so sončni, drugi deževni, tretji hladni; eni polni obveznosti, drugi ležerni – vikendi, počitnice; eni nas razočarajo, prizadenejo, drugi nas razveselijo, presenetijo... Eno leto je kot daljši dan. Vselej drugačno od prejšnjih. Naj bo torej novo leto, 2023, drugačno. In upajmo, da lepo, srečno, veselo. Če pa vse ne bo šlo tako kot si želimo, pa se vsaj potrudimo biti srečnejši, veselejši, boljši, strpnejši, sočutnejši. In bo lepše, lažje. Torej, drugačno leto 2023.

V čigavem imenu

V čigavem imenu ob koncu leta

tako množično trošimo?

V imenu Kristusa, v imenu božiča,

praznika Kristusovega rojstva,

simbola Svetlobe in Ljubezni?

Kdaj nam je bilo rečeno,

naj tako množično kupujemo darila,

četudi imamo vsega dovolj?

Kaj ima to s Kristusom,

kaj ima to z Ljubeznijo?

Bogato obložene mize, kupi daril,

vsepovsod luči, prepolne trgovine,

koncerti, hrup, zabava…

Kaj pa najrevnejši, lačni,

po nepotrebnem bolni,

begunci, sirote, brezpravni,

izkoriščani, zapuščeni, pozabljeni…?

Mar ni Kristus govoril o njih.

Mar niso oni tisti, 

ki jim je namenjen božič?

Mar niso oni tisti, 

ki potrebujejo našo pozornost, 

naša darila?

Mar niso oni tisti,

s katerimi si moramo

deliti skupne dobrine,

ki so božja darila.

Tudi nam je podarjeno,

zakaj torej ne podarjamo naprej.

V čigavem imenu

torej praznujemo Božič?

Kroženje snovi v človeški družbi

Kroženje snovi v naravi je temelj življenja na planetu, o čemer smo se učili že v osnovni šoli. Lahko tudi rečemo, da gre v osnovi za kroženje energije, kajti materija je dejansko zgoščena energija. Hrana se na primer v nekem organizmu pretvori bodisi v energijo (za življenje) bodisi gradi telo organizma. Vsako živo bitje naravi prejema in daje – tako so na primer rastline hrana za živali in tudi znotraj živalskega kraljestva so prisotne kompleksne prehranjevalne verige. Človek je del teh naravnih prehranjevalnih sistemov, ki jih zaradi svojega razuma obvladuje v svojo korist.

Vendar je kroženje snovi tudi temelj (ekonomskega) življenja v človeški družbi. Vsaj moralo bi biti. V človeški družbi kroženje snovi (izdelki, storitve; dobrine; blago) poteka na tri glavne načine: z menjavo, darovanjem in delitvijo.

Menjava in denar

Na hitro bi lahko rekli, da je temeljni mehanizem kroženja snovi v človeški družbi menjava blaga, ki  pretežno poteka s pomočjo denarja kot menjalnega sredstva. Večina takšne menjave poteka organizirano na tržnicah, trgih, v trgovinah, na borzah; nekaj pa tudi med posamezniki. Načeloma z menjavo na trgu, s posredovanjem denarja, ni nič narobe, a problem nastopi, ko izdelki in blago postanejo samo sredstvo za služenje denarja.

Denar postane osrednji vidik trgovanja, namesto da bi bil le pripomoček, za kar je bil tudi ustvarjen. Vendar denar ni nekaj slabega sam po sebi, temveč šele ko v rokah ljudi postane orodje za doseganje sebičnih ciljev – kopičenje bogastva, moči, prevlade. Denar je torej lahko orodje sebičnih človeških ravnanj ali pa orodje dobrega – v obliki dobrodelnosti ali vlaganja v resnični razvoj družbe in človeštva. Denar lahko namenite za nakup orožja ali za nakup hrane za najrevnejše ljudi. Človek je torej tisti, ki upravlja z denarjem – za dobre ali zle namene.

Ekonomija menjave (tudi tržna ali denarna ekonomija) je mehanizem za kroženje snovi v človeški družbi. Vendar je ta mehanizem pogosto zlorabljen za sebične namene. Zato imamo danes tako hude motnje v človeški družbi – na eni strani nakopičeno bogastvo in preobilje snovi (dobrin, izdelkov, storitev), na drugi strani pa veliko pomanjkanje ter posledično revščino, lakoto, nepotrebne migracije...

Darovanje in dobrodelnost

Dar oziroma darovanje je v primerjavi z menjavo daleč starejša oblika kroženja snovi znotraj človeške družbe. Kako močno je darovanje zaznamovalo človeško družbo, občutimo še danes. Obdarovanje, čeprav danes pretirano skomercializirano, je močna vez v družinskih in drugih skupnostih (prijatelji, sodelavci…). Antropologi ugotavljajo, da je bila ekonomija daru ekonomska "ureditev" večji del človeške zgodovine, menjava pa je bila rezervirana zgolj za poslovanje s tujci ali sovražniki.

Dobrodelnost je širši vidik ekonomije daru; pomeni predvsem darovati nekomu, ki ni član naše družine ali ožje skupnosti.

Medsebojna delitev

Poleg menjave in darovanja pa poznamo še eno obliko kroženja snovi v človeški družbi, in sicer medsebojno delitev oziroma ekonomijo delitve, ki je temeljni ekonomski odnos v ožji in širši družini (nekoč v plemenskih skupnostih). V družinah si delimo praktično vse dobrine. Če si jih ne bi, noben otrok ne bi odrasel, prav tako ne bi imeli starejših članov družine. Zato lahko rečemo, da je ekonomija delitve najbolj osnovna ekonomska ureditev človeštva in omogoča nemoteno kroženje snovi v človeški družbi.

Sodobni davčni sistemi so na primer ena od oblik medsebojne delitve, saj vsakdo, ki plačuje davke, prispeva k delovanju sistemov, ki omogočajo blaginjo za vse – zdravstvo, šolstvo, skupna infrastruktura itd.

Menjava, darovanje ali delitev?

Vse tri glavne oblike kroženja snovi v človeški družbi – menjava, darovanje in delitev – so danes prisotne. Problem je, da je tržna (denarna) menjava postala prevladujoča in je "zavzela" tudi področja, ki so ključnega pomena za blaginjo celotne skupnosti – zdravstvo, šolstvo, oskrbo z osnovnimi živili itd. Tržna ali denarna menjava nikoli ne more zadovoljiti temeljnih človekovih potreb vseh ljudi.

Z dobrodelnostjo (darili) sicer skušamo reševati velika nesorazmerja, ki jih ustvarja tržna menjava, a dobrodelnost lahko samo gasi požare, ne more pa rešiti temeljnega problema – izjemno neenakomerne in nepravične porazdelitve dobrin v človeški skupnosti.

To pa lahko dosežemo edino z medsebojno delitvijo dobrin, ki omogoča, da osnovne dobrine dosežejo slehernega člana človeške skupnosti. S tem pa lahko odpravimo revščino, lakoto, nepotrebno umiranje zaradi bolezni ter brezštevilne družbene konflikte.

Odgovor na vprašanje v naslovu se torej glasi: menjava, darovanje in medsebojna delitev lahko soobstajajo. Ko gre za osnovne človekove potrebe, moramo kot temelj uporabiti ekonomijo delitve. Ekonomija daru oziroma dobrodelnosti dopolnjuje ta sistem. Tržna menjava pa lahko pokriva ostala področja, ki niso neposredno povezana s preživetjem in blaginjo človeštva.

Blog št. 666

666 je zaporedna številka tega zapisa oziroma bloga na strani Medsebojna delitev dobrin. Prvi zapis sem objavil avgusta 2007, odtlej pa torej že 666. To število samo po sebi ni nič posebnega, a ima danes večinoma negativen pomen. Ta pomen izhaja iz Svetega pisma, kjer je v Razodetju (13,17-18) zapisano: »Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena. Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šeststo šestinšestdeset.«

Število naj bi po nekaterih razlagah predstavljalo numerični zapis imena rimskega cesarja Nerona, ki je bil sovražno nastrojen do zgodnjih kristjanov. Danes je 666 na splošno sprejeto kot simbol zla. Vendar ne povsod. Kitajci taisto kombinacijo števil štejejo za nekaj zelo pozitivnega, odličnega, gre za zelo srečno kombinacijo in Kitajci dajo veliko na številke.

Kitajsko število šest 六 zveni kot 流 (liú), kar pomeni »flow« oziroma teči, krožiti, tok. Obstaja tudi popularna kitajska fraza, 六六大顺 (liù liù dà shùn), ki pomeni, da vse teče gladko. (steemit). 

Torej število 666 lahko štejemo tudi kot dobro število. Prav tako kot je medsebojna delitev dobrin namenjena dobremu. Zakaj danes v svetu, kjer je vsega dovolj, toliko ljudi trpi zaradi pomanjkanja dobrin? Ker pretok dobrin (flow of goods) ne teče gladko. Ker si bogate države prisvajajo dobrine, z njimi špekulirajo in ogromno služijo, hkrati pa spodbujajo pretirano potrošnjo dobrin med svojim prebivalstvom.

Zato imamo na eni strani vsega preveč in ogromno zavrženih dobrin, pri čemer prednjači hrana; na drugi strani pa vlada hudo pomanjkanje, ki vodi v lakoto, skrajno revščino, bolezni, prezgodnje smrti, migracije in družbene konflikte.

Z medsebojno delitvijo dobrin pa bi nasprotno lahko zagotovili bolj enakomeren in pravičen pretok dobrin in vse bi teklo bolj gladko. Z enakomernejšim pretokom dobrin pa bi pridobili vsi, saj bi se končali ali vsaj bistveno zmanjšali nekateri največji problemi sveta, ki smo jih omenili v prejšnjem odstavku. Torej, poglejmo na stvari iz druge perspektive. Spremenimo naš pogled na svet, za začetek s številom 666.

 

V družinah si delimo

V prejšnjem prispevku Razumevanje enosti človeštva smo razmišljali o nujnosti novega koraka oziroma preskoka, ki ga moramo storiti, če želimo v prihodnosti živeti v miru in blaginji, to je razumeti človeštvo kot eno družino. Vendar pa samo razumevanje ni dovolj, v skladu s tem je treba tudi delovati, še posebej na področju, ki je ključno za naše preživetje in blaginjo. To je ekonomsko področje. Kašno pa je naše ekonomsko ravnanje v družini?

V družini seveda nimamo ekonomskih strokovnjakov, profesorjev, menedžerjev, a to še ne pomeni, da nismo ekonomisti. Še več, vsakdo od nas je rojen kot ekonomsko bitje, družina pa je v resnici osnovna ekonomska "organizacija".

Ekonomija – dom in družina

Ni naključje, da se je beseda ekonomija razvila iz starogrških besed oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino. Kaj je tisto temeljno, kar človeškemu bitju omogoča preživetje? Dom je naše osnovno okolje, ki nam zagotavlja vse, kar potrebujemo za preživetje – zavetje, hrano, varnost. Vendar so že Stari Grki dom (oikos) razumeli širše – ne samo kot prostor, kjer prebiva družina, temveč tudi pripadajoče okolje (polja, gozd, vrt, potok...), ki ji zagotavlja dobrine za preživetje.

Družina so vsi naši bližnji oziroma skupnost, ki nam zagotavlja vse potrebno za preživetje in blaginjo. Stari Grki so v družino (oikos) prištevali vse ožje in širše člane, pa tudi delovno silo (takrat predvsem sužnji). Dom in družina (danes temu s skupno besedo rečemo gospodinjstvo, kar se smatra kot osnovna ekonomska enota družbe) sta osnova našega preživetja in blaginje. Vendar ju ne smemo razumeti samo v ožjem pomenu.

Naš dom je tudi mesto, kjer živimo, in država. Naša družina so tudi naši sovaščani, someščani in sodržavljani, s katerimi tvorimo širšo skupnost, "družino". V najširšem smislu pa je naš dom planet Zemlja, naša družina pa celotno človeštvo. Naš pravi dom in družina (oikos) sta torej Zemlja in človeštvo.

Medsebojna delitev – temelj družinske ekonomije

Če sta torej dom in družina osnova ekonomije, se lahko vprašamo, kako v družinah ravnamo drug z drugim – v ekonomskem smislu? Ali člani družine tekmujemo med seboj za dobrine? Se gremo konkurenčni boj? Si eni kopičijo, drugi pa nimajo ničesar? Ne, člani družine si delimo dobrine, ki so nam na voljo. Si sploh lahko zamislite kaj drugega? Bi človeška skupnost sploh preživela, če si v družinah ne bi delili? Družinska ekonomija je ekonomija delitve.

Prav tako se vprašajmo, kako skrbimo za svoj dom, pa naj gre za stanovanje v bloku, hišo, kmetijo? Mečemo odpadke vsevprek? Uničujemo lastno imovino? Ne, kolikor je le mogoče skrbimo, da je naš dom čist in urejen. Kaj pa naš širši dom – planet Zemlja? Kako že ravnamo z njim?

Torej, ko gre za naš dom in našo družino smo skrbni, sočutni, ljubeči in si delimo vse kar imamo. Kaj pa, če bi to, kar počnemo doma in v družinah prenesli na naš "veliki" dom, planet Zemljo, in v našo "veliko" družino, človeštvo. To bi bilo potem pravo razumevanje ekonomije in ravnanje v skladu s tem razumevanjem.

Razumevanje enosti človeštva

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva." (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Težko si je zamisliti prihodnost človeštva, če bomo nadaljevali z vojnami – političnimi in ekonomskimi. Zdajšnji konflikt na ukrajinskih tleh je le eden v večtisočletni zgodovini konfliktov, ki spremljajo sodobno človeško zgodovino. V tej dolgi dobi bi komajda lahko našli čas brez vojn ali konfliktov. Zdi se, kot da je zgodovina človeštva pravzaprav zgodovina vojn. Vendar pa smo danes prišli do točke, na kar nas opozarja ukrajinski konflikt, ko vojna lahko pomeni konec prihodnosti – prihodnosti človeštva. Možnost jedrske vojne, na robu katere smo se znašli, je in bo vselej grožnja, če ne bomo začeli razmišljati in delovati na drugačen način.

Loč-enost

Enost človeštva lahko v najbolj zunanjem vidiku opredelimo z razumevanjem človeštva kot ene vrste – v biološkem smislu. Dejansko smo vsi danes živeči ljudje pripadniki iste vrste (Homo sapiens) in tudi iste podvrste (Homo sapiens sapiens). Kar je pravzaprav dragoceno spoznanje, če vemo, da na svetu skupaj z nami prebiva še približno 8,7 milijona rastlinskih in živalskih vrst (Nature). Mi vsi pa smo pripadniki samo ene vrste!

Vsi ljudje smo si po genetski strukturi 99,9 % enaki (NIH). Razlike med nami so torej v biološkem smislu majhne, skorajda zanemarljive. Večino razlik smo ustvarili sami in povzročili umetno ločenost, ki je vzrok za brezštevilne konflikte in vojne.

Ločujemo se po barvi kože, jeziku, kulturi, veri, politični pripadnosti ter še tisoč in eni drugi stvari. Najbrž ne pretiravamo, če rečemo, da smo iz 0,1 % bioloških razlik naredili 99,9 % družbenih razlik. Na te razlike pa bi morali v resnici gledati kot na družbeno raznolikost. Raznolikost pa ne sme biti vzrok za ločevanje, saj je temelj družbenega bogastva oziroma "družbene biodiverzitete".

Človeštvo kot družina

Že v družini, ki je skupnost nekaj ljudi, opažamo veliko raznolikost. Razen v primeru enojajčnih dvojčkov, se že bratje in sestre večinoma precej razlikujejo po videzu in karakterju. Če pogledamo širšo družino, naše sorodstvo, opazimo še več "družbenih" razlik navkljub zelo majhnim genetskim razlikam. Večja kot je skupnost, večje so razlike, pa vendar smo se naučili živeti v družinah, lokalnih skupnostih, mestih, državah, unijah.

Zgodovina človeštva je pravzaprav povezana z razvojem skupnosti. Najprej so bile skupnosti majhne – družine, plemena, vasi; potem pa vse večje, do današnjih velikih držav in povezav, kakršna je na primer Evropska unija. Zdaj smo na pragu še enega velikega razvojnega preskoka: razmišljati o človeštvu kot o eni veliki in raznoliki družini. Temeljni korak v tej smeri smo že naredili z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov leta 1945 ter tri leta kasneje s sprejetjem Splošne deklaracije človekovih pravic.

Prvi člen te deklaracije pravzaprav izraža idejo enegai človeštva. "Drug z drugim ravnati v duhu bratstva", je pravzaprav ideja človeštva kot družine oziroma enosti človeštva. Seveda je bratstvo koncept, ki ne izključuje nikogar, lahko bi rekli tudi sestrstvo, a vsakdo razume, da je bratstvo pravzaprav sinonim za tesne družinske oziroma medčloveške vezi.

Živeti skupaj, sodelovati, skrbeti za druge in deliti

Vemo, kaj pomeni živeti v družini. Živeti v družini pomeni sodelovati in skrbeti za druge družinske člane ter z njimi deliti dobrine. Do neke mere smo te družinske vrednote prenesli v širše skupnosti, na primer na raven države. Kaj pa še širše? Smo zmožni tako živeti tudi na ravni naše najširše družine – človeštva.

Enost človeštva pomeni spoštovati raznolikost vseh članov človeške družine, z njimi sodelovati in z njimi deliti dobrine. Enost človeštva pomeni, da vsi ljudje živimo v blaginji in miru.

 

Svetovni dan boja proti revščini

17. oktobra, le dan po Svetovnem dnevu hrane, obeležujemo še en pomemben "opomnik" – Svetovni dan boja proti revščini. Leta 1992 ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, v spomin na 17. oktober 1987, ko se je na trgu Trocadéro v Parizu, kjer je bila leta 1948 podpisana Splošna deklaracija človekovih pravic, zbralo več kot sto tisoč ljudi, da bi opozorili na žrtve skrajne revščine, nasilja in lakote. (UNESCO) Tako je tudi v simbolnem smislu boj proti revščini tesno povezan s človekovimi pravicami.

Živeti v revščini je namreč eno samo veliko kršenje človekovih pravic. Revščina je boj za preživetje, kar pomeni vsakodnevni boj za osnovne dobrine - hrano, vodo, zdravila itd. Z revščino je tako kršen že 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva."

V revščini ni niti svobode niti dostojanstva. Revni ljudje ne morejo živeti svobodno, saj so ves čas vpeti v okruten boj za preživetje. Milijoni cele dneve garajo za pest riža. Je to človeško dostojanstvo? Že sama revščina pomeni odsotnost dostojanstva, revni ljudje pa so izpostavljeni nenehnemu poniževanju in kratenju pravic, ki jih zahteva neusmiljen boj za osnovne dobrine. Ali drug z drugim, še zlasti pa z revnimi, ravnamo v duhu bratstva?

Tema letošnjega svetovnega dneva boja proti revščini zato ni po naključju: DOSTOJANSTVO ZA VSE V PRAKSI: Skupne zaveze za socialno pravičnost, mir in planet.

Revščina v osnovi pomeni pomanjkanje oziroma prikrajšanje za dobrine in storitve, ki nam omogočajo zdravje in blaginjo. O tem govori 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic:

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo."

Šele življenjska raven, ki posamezniku ali družini omogoča zdravje in blaginjo, pomeni, da ne živimo v revščini. V tem smislu obstajajo trije glavni mejniki revščine:

"Večina ljudi na svetu živi v revščini. 85 odstotkov jih živi z manj kot 30 dolarji na dan, dve tretjini živita z manj kot 10 dolarji na dan, vsak deseti pa z manj kot 1,90 dolarja na dan. V vsaki od teh statistik so upoštevane razlike v cenah med državami za prilagoditev kupni moči v posamezni državi."

Seveda vsi ljudje niso revni na enak način, najhujša je revščina v tretji skupini, kjer govorimo o lakoti, torej pomanjkanju človekove najosnovnejše dobrine – hrane (in vode). O tem smo spregovorili o prispevku Nikogar ne puščamo ob strani. Vendar ima revščina tudi drugačne podobe in z njo se v takšni ali drugačni podobi sooča kar 85 odstotkov Zemljanov.

Ustvarili smo torej družbo oziroma natančneje ekonomski sistem, ki dobro služi vsega 15 odstotkom Zemljanov, kar je približno 1,2 milijarde od 8 milijard ljudi, kolikor nas trenutno biva na našem planetu. Kaj je pravzaprav bistvo in kaj ključna naloga ekonomskega sistema?

Ekonomski sistem je temelj, na kateremu "stoji" družbena skupnost. Ekonomski sistem nam – kot posameznikom in kot skupnosti – zagotavlja dobrine, ki nam omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo. Očitno je, da ne deluje dobro; ne za vse ljudi in ne za okolje.

Revščine ne bomo odpravili v tekmovalnem (konkurenčnem) okolju, kjer se "tepemo" za globalne dobrine in kjer vselej zmagujejo najmočnejši ter najbogatejši. Revščino bomo odpravili, če bomo sodelovali in pravičneje delili globalne vire. Ekonomija delitve je zatorej pot za rešitev globalne revščine. Dokler bodo ljudje živeli v revščini, pa ne moremo zaživeti v miru, blaginji in zdravem okolju.