Razmišljanje o ekonomiji delitve lahko začnemo s preprostim vprašanjem: kaj sploh je ekonomija? Ekonomijo lahko opredelimo kot temeljni zakon bivanja, ki ne velja le za človeka, temveč za vsako živo bitje. Za preživetje in razvoj človek, žival ali rastlina potrebuje vire, torej energijo in snov, ki omogočata preživetje, rast in razvoj. Gre za materialni vidik bivanja, za način, kako z razpoložljivimi viri preživeti v okolju. S tem temeljnim ekonomskim izzivom se sooča vsako živo bitje, od enoceličnega organizma do človeka.
Za rastline so ključni viri voda, sončna svetloba, zrak in mineralne snovi, medtem ko živali kot vir preživetja potrebujejo hrano. Nekatere živali so odvisne od rastlin, druge od živali, tretje pa od obojega. Ker so viri v določenem okolju pogosto omejeni, med bitji poteka tekmovanje oziroma boj za obstanek. Kljub temu v naravi najdemo tudi številne oblike sodelovanja, zlasti med plenilci, ki se pri lovu povezujejo v skupine, saj jim sodelovanje poveča možnosti preživetja. Sodelovanje je bilo od nekdaj povezano tudi z delitvijo plena, saj brez delitve sodelovanje ne bi imelo pravega smisla.
Človek je bil v svojem razvoju dolgo časa vpet v boj za obstanek. Z razvojem razuma se je začel povezovati v večje skupnosti, v katerih sta imela pomembno vlogo sodelovanje in medsebojna delitev virov oziroma dobrin (med dobrine lahko štejemo vire, ki so bili predelani v uporabno obliko, na primer kruh, oblačila, orodje). Tako so nastale družbene in hkrati ekonomske skupnosti, za katere sta bili značilni vsaj določena mera sodelovanja in medsebojne delitve dobrin: sprva predvsem hrane, kasneje pa tudi oblačil, orodja in drugih materialnih sredstev.
V družbenih in zlasti v ekonomskih odnosih danes sobivata dve ekonomski razsežnosti: boj za obstanek kot del »ekonomije narave« ter sodelovanje in medsebojna delitev dobrin, ki sta se razvila v prvotnih človeških skupnostih in sta v zelo osnovnih oblikah značilna tudi za nekatere živalske vrste.
Konkurenčnost, ki jo sodobna ekonomska teorija pogosto povzdiguje kot pozitivno vrednoto, je pravzaprav ostanek logike boja za obstanek. Na žalost takšna ideologija mnoge ljudi še danes potiska v dejanski boj za golo preživetje, čeprav ima človeštvo zaradi izjemnega tehnološkega in proizvodnega razvoja prvič v zgodovini na voljo dovolj dobrin, da bi lahko bile zadovoljene osnovne potrebe vseh ljudi.
Zato moramo danes v ospredje postaviti sodelovanje in medsebojno delitev dobrin kot temeljni načeli resnično človeške, bolj humane ekonomije. Na praktični ravni se ti načeli lahko uresničujeta v ekonomskem sistemu, ki ga imenujemo ekonomija delitve.
Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta ključni načeli tudi pri reševanju enega največjih izzivov sodobnega sveta, okoljske krize. Današnji prevladujoči konkurenčni oziroma tekmovalni ekonomski sistem, ki ga lahko imenujemo kapitalističen, tržni, neoliberalen ali kako drugače, v povezavi s hitrim tehnološkim razvojem pogosto vodi v okoljsko degradacijo, podnebne spremembe in pretirano izrabo naravnih virov. Nasprotno pa lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin bistveno zmanjšamo pritisk na okolje.
Ekonomija je torej družbeno področje, katerega naloga je ustvarjati pogoje in možnosti za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo celotnega človeštva, pri čemer vključuje tudi odgovorno skrb za okolje. Ekonomski sistem, ki zajema celoto ekonomskih institucij, kot so podjetja, trgovina in finančne ustanove, ter načine njihovega delovanja, bi morali voditi načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Takšen sistem predstavlja ekonomija delitve.
Ekonomija delitve predstavlja korak naprej, odmik od nepotrebnega boja za obstanek, ki vedno ustvarja malo zmagovalcev in veliko poražencev. Predstavlja resnično človeško in sočutno ekonomijo, ki destruktivno tekmovalnost nadomešča z načeloma sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Temelji na zavedanju, da smo ena skupnost, človeštvo, ki si deli skupni dom, Zemljo, ter nosi skupno odgovornost za vse ljudi, za okolje in za druga živa bitja.
