Šport in vojne

Imata šport in vojna kaj skupnega? Najprej moramo ločiti šport iz veselja in užitka ter profesionalni oziroma vrhunski šport, ki je vselej neizprosen boj za zmago. V tem sta si šport in vojna zelo podobna. Prav tako je šport priročen za spodbujanje nacionalnih čustev, zato se politiki tako radi slikajo z vrhunskimi športniki in hodijo na tekme. Pretirana nacionalna čustva pa so pogosto eden od vzrokov za vojne.

Še nekaj pomembnega, kar povezuje šport in vojne, moramo izpostaviti. Tako šport kot vojne odvračajo ljudi od resničnih globalnih problemov. Spomnite se samo prejšnjega desetletja. Na podlagi dolgoletnih znanstvenih raziskav o podnebnih spremembah se je oblikovalo vsesvetovno podnebno gibanje, pod vodstvom mladih. Z drugimi besedami, mladi so tisti, ki so najresneje vzeli opozorila znanstvenikov, da moramo ukrepati takoj, če želimo ohraniti Zemljo za prihodnje rodove.

Podnebni protesti so postali tako obsežni, da se je morala zganiti celo politika in začeti z ukrepi (še posebej pomemben je bil prelomni Pariški podnebni vrh leta 2015). Vendar to gibanje ni bilo samo podnebno, temveč je vse bolj postajalo tudi gibanje za ekonomsko in družbeno pravičnost. Bogate države in korporacije so v tem gibanju videle grožnjo za svoje privilegije.

Vmes je prišel še COVID, ki je pokazal, da je mogoče živeti tudi bolj skromno, manj potovati in manj trošiti. To pa je grožnja za prevladujoči ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti oziroma rasti dobičkov oziroma bogatenju najbogatejših.

Zato je bilo treba zakuhati čim več vojaških konfliktov, ki bodo preusmerili pozornost ljudi od okolja na varnost. Pa ne kakršnokoli varnost, temveč varnost, ki pomeni veliko rast oboroževanja. V resnici pa nas oboroževanje peha v nevarnost brez primere, saj se vojaški konflikti lahko kadarkoli sprevržejo v totalno jedrsko vojno. Hkrati pa nas opuščanje podnebnih ukrepov prav tako peha v nevarnost uničenja okolja.

Velike korporacije dobivajo velikanska naročila za orožje in vse, kar gre zraven, vključno z nafto. Dobički so rešeni, a za kakšno ceno. Kaj ima pri vsem tem šport? Pomaga preusmeriti pozornost ljudi stran od resničnih problemov sveta – vojne v Gazi, Ukrajini, Jemnu; lakote v številnih afriških regijah, vse hujših naravnih katastrof itd.

Tako bomo celo poletje navijali in trepetali za svoje nogometaše, kolesarje, košarkaše, olimpijce in pozabili na vse ostalo. Na prvih straneh medijev bomo brali o golih, koših, kilometrih, in »smoli« naših junakov, če ne bodo zmagovalci. Okolje, revni, stradajoči in umirajoči – to pač ni vredno naše pozornosti.

Ja, vrhunski šport in vojna sta si zelo blizu.

Ekonomija delitve – pot notranje in zunanje preobrazbe

Razmišljanje o ekonomiji delitve nas vselej pripelje do najzahtevnejšega izziva: preobrazbe, ki jo moramo izvesti sami. Zunanje spremembe niso mogoče, če nanje nismo notranje pripravljeni. Če verjamemo, da smo si materialni standard, ki ga uživamo kot del bogatega sveta, prislužili zgolj s svojim trdim delom, medtem ko so revni in lačni ljudje preprosto nesposobni in leni, potem resnično ne razumemo sveta, v katerem živimo.

Današnji svet je v ekonomskem smislu izjemno nepravičen in neenak. Medtem ko v razvitem svetu razmišljamo o nakupu najnovejšega telefona, hišnih pripomočkov in modernih oblačil, se odločamo med različnimi destinacijami za počitnice ter brskamo med neskončno ponudbo izdelkov in storitev v trgovskih centrih ter spletnih trgovinah, se ljudje v revnejših predelih sveta sprašujejo, kaj bodo oni in njihovi otroci jedli, če sploh kaj. Ko jim bo zbolel otrok, si bodo lahko privoščili zdravnika, če je sploh kakšen na voljo?

Prvi korak do sprememb je razumevanje sveta, v katerem živimo. Svet je tesno povezan in prepleten. Nakup izdelkov iz celega sveta se nam zdi samoumeven, ne zanima pa nas, kako ti izdelki pridejo do nas. Uničeno okolje, izkoriščanje ljudi, revščina, vojne – vse to morda spremlja izdelke do naših polic. Ne smemo biti samozadovoljni in brezbrižni, kajti to ni samo problem držav in korporacij, temveč tudi nas samih – kupcev končnih izdelkov.

Povezuje nas tisoč in ena stvar: zrak, ki ga dihamo; voda, ki jo pijemo; geni, ki nas »gradijo«; planet, na katerem živimo; podnebje, ki je globalno; jeziki, ki jih govorimo; dobrine, s katerimi trgujemo; znanje in kultura, ki si ju delimo, in tako naprej. Več nas povezuje, kot ločuje.

Zavedanju te povezanosti in enosti sveta, v katerem živimo, mora slediti naša aktivnost. Ni dovolj, da se umaknemo nekam v naravo, se odpovemo izdelkom, postanemo samooskrbni in skromni. S tem sveta ne bomo spremenili. Popolnoma drugače pa je, če se povežemo z drugimi ljudmi in zahtevamo pravičnost za vse, kot pravi Mohammed Sofiane Mesbahi:

»Po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije«.

Ekonomija delitve, ki temelji na »redistribuciji virov in prestrukturiranju globalne ekonomije«, ne pomeni, da se odpovemo koristim materialnega razvoja, temveč da vsakomur na svetu omogočimo dostop do osnovnih dobrin, ki se nam zdijo samoumevne. Ko bomo stopili na pot delitve dobrin, bomo tudi znali prilagoditi svoj življenjski slog in spremeniti svoje prioritete. Morda res ne potrebujemo vsega, kar nam ponujajo oziroma vsiljujejo velikanski potrošniški sistemi (proizvodnja, trgovina, marketing, financiranje).

Zato je načelo medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve, pot naše preobrazbe – notranje in zunanje. Čas, ki ga zdaj namenjamo nakupovanju in pogosto stresnemu izbiranju najboljših izdelkov, raje posvetimo sebi, medsebojnim odnosom in blaginji skupnosti. Prav tako se moramo zavzemati za pravičnost v naši največji skupnosti – človeštvu. Z medsebojno delitvijo dobrin bomo vzpostavili pravilne človeške odnose z drugimi ljudmi, posledično pa tudi z drugimi bitji in okoljem.

V središče naše pozornosti in aktivnosti postavimo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki nam, čeprav je bil napisan daljnega leta 1948, še vedno jasno sporoča, kaj moramo storiti, če želimo živeti v boljšem in pravičnejšem svetu:

»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.«

Ko bomo uveljavili ta »ekonomski« člen Splošne deklaracije človekovih pravic, bomo drugačni mi in bo drugačen svet.

Komercializacija nam je vsem v pogubo

Ko razmišljamo o prevladujoči miselnosti, ki danes najbolj vpliva na ekonomsko področje in posredno tudi na vsa druga področja, moramo izpostaviti komercializacijo, ki izvira iz trgovske dejavnosti.

Trgovanje z blagom – latinska beseda »commercium« je skovanka iz latinskih besed »con« (z) in »merx« (blago) – se je razvijalo vzporedno z rastjo večjih družbenih skupnosti in je z nami že tisočletja. Z razvojem trgovanja se je razvijal tudi denar, ki je olajšal menjavo dobrin. Trgovci so potovali med različnimi kraji in trgovali z blagom ali pa so to počeli na določenih mestih, kot so tržnice. Iz tega se je razvila sodobna trgovina.

Danes je trgovanje preseglo okvire običajne trgovinske dejavnosti in postalo način razmišljanja in delovanja ne samo na ekonomskem področju, temveč v družbi kot celoti – temu rečemo komercializacija.

Blago niso več samo predmeti, ki jih kupujemo v trgovinah, ali storitve, ki jih plačujemo izvajalcem storitev (frizerji, serviserji, gostinci itd.), temveč vse, kar si lahko zamislimo. Vsaka dobrina (naravni in družbeni viri, izdelki in storitve) ter celo človek in vse njegove dejavnosti so postali tržno blago in s tem predmet trgovanja z namenom ustvarjanja dobička.

Trgovci so seveda vedno delali za svoj zaslužek, vendar danes govorimo o maksimiziranju dobička. Maksimiziranje dobička, torej doseganje čim višjega dobička oziroma stalna rast dobičkov, kar merimo z gospodarsko rastjo, je temeljna maksima (vodilno načelo) današnjega ekonomskega sistema. Ne gre več za delo z namenom zaslužiti, da bi dobro živeli, temveč za ustvarjanje presežne vrednosti – dobička. Ustvarjanje bogastva zaradi bogastva samega. Pri tem pa na plano pridejo najnižje človekove lastnosti: sebičnost, pohlep, brutalnost in tekmovalnost.

S komercializacijo je trgovska miselnost posegla na vsa družbena področja in jih »okužila« z ustvarjanjem dobičkov, tekmovalnostjo, sebičnostjo in pohlepom. Hrana, voda, zdravila, zdravstvena oskrba, izobraževanje, skrb za starostnike, znanje človeštva, umetnost, šport, okolje, živa bitja, duhovnost, politika – vse to in še več je podvrženo komercializaciji. Tega se niti ne zavedamo več, saj se nam vse to zdi normalno. Pa ni.

Se nam res zdi normalno, da skoraj 800 milijonov ljudi strada, čeprav je hrane v svetu dovolj? Velike korporacije z njo kujejo visoke dobičke; s hrano se špekulira na borzah; televizijski šovi so posvečeni tekmovanjem v pripravi hrane; vrhunskim kuharjem podeljujejo zvezdice, da lahko služijo stotine evrov za prestižne jedi. Mar ni to perverzno in obsceno, če hkrati stotine milijonov ljudi ne ve, kdaj si bodo lahko privoščili naslednji skromni obrok? Lakota povzroča neizmerno trpljenje. Če ni denarja, ni hrane – temu rečemo ekonomska realnost, v resnici pa je to skrajno nečloveško in kruto. To je komercializacija hrane.

Se nam zdi normalno, da štiri in pol milijarde ljudi nima dostopa do zdravstvene oskrbe? Običajne bolezni in poškodbe, ki bi jih lahko pozdravili z obiskom zdravnika ali preprostim zdravilom, za polovico Zemljanov predstavljajo veliko tveganje, nepotrebno trpljenje in celo smrt, še posebej pri otrocih.

Pa stanovanja? Z njimi se na veliko trguje in špekulira, oddajajo se po oderuških cenah, medtem ko mladi nimajo kam iti. Ne morejo se osamosvojiti niti si ustvariti družine. Temu rečemo stanovanjski trg, v resnici pa gre za pohlep in sebičnost. Tako deluje komercializacija.

Komercializacija spodbuja tekmovalnost, pohlep in sebičnost, hkrati pa tudi naše samozadovoljstvo in brezbrižnost. Sebe in svoje potrebe ter želje postavljamo v središče, za druge in njihove potrebe pa nam ni kaj dosti mar. Postali smo neobčutljivi za trpljenje in probleme drugih ljudi. Komercializacija je prežela vsa družbena področja ter način našega razmišljanja in odnosa do sveta.

Komercializacija je nevarna miselnost, ki je »okužila« vsa družbena področja, medčloveške odnose in naš pogled na svet. Povzroča neenakost in nas odtujuje drug od drugega. Temelji na tekmovanju, sebičnosti, pohlepu, samozadovoljstvu in brezbrižnosti, s čimer uničuje temeljna »veziva« sleherne družbene skupnosti – sodelovanje, solidarnost, sočutje in medsebojno delitev dobrin.

Ekonomija delitve: neznana znanka

Ekonomija delitve je nekaj, kar dobro poznamo, a hkrati predstavlja nekaj zelo novega. V družinah in manjših skupnostih je medsebojna delitev temelj naših ekonomskih odnosov. Morda se komu zdi nenavadno, da v okviru družin govorimo o ekonomskih odnosih. Vendar je ekonomsko področje temelj vsake skupnosti, saj je povezano z našim preživetjem in blaginjo, za kar potrebujemo dobrine. Celo sama beseda ekonomija ima v svojem izvornem pomenu družino in dom (starogrška beseda »oikos«).

Tudi v širših družbenih skupnostih, kot so lokalne skupnosti ali država, nam je ekonomija delitve dobro poznana. Morda je ne prepoznamo pod tem imenom, vendar kaj drugega je davčni sistem kot delitev nacionalnega bogastva med državljane? Del svojega premoženja damo v skupno vrečo (državno blagajno), iz katere dobimo marsikaj, kar potrebujemo (izobraževanje, socialno in zdravstveno varstvo, infrastrukturo itd.). V enem obdobju življenja dajemo več, v drugem pa več prejemamo.

Dajemo in prejemamo v skladu s svojimi zmožnostmi in potrebami – to je ključnega pomena za trdne in povezane družbene skupnosti. Temu lahko rečemo socialna država, družba blaginje ali ekonomija delitve.

Na mednarodni ravni pa o ekonomiji delitve skorajda ne moremo govoriti. Tam prevladujeta sebičnost, kar politiki imenujejo nacionalni interes, in pohlep. Pohlep po dobrinah sproža tekmovalnost oziroma konkurenčnost, ki ji lahko rečemo kar vojna za dobrine. Močnejše in razvitejše države si prisvajajo dobrine revnejših in šibkejših, kar povzroča veliko ekonomsko neenakost. Nekoč so močne države to počele z osvajanjem, prisvajanjem in izkoriščanjem novih ozemelj ter tamkajšnjega prebivalstva. Danes to počnejo z ekonomskimi sredstvi, kjer so korporacije zamenjale armade; če pa ne gre »zlepa,« jim vojska še vedno priskoči »na pomoč.«

Obsežna lakota, revščina, nepotrebne bolezni in smrti, nezaželene migracije, družbeni konflikti in celo vojne so posledica ekonomske neenakosti, ki je rezultat boja za dobrine. V tem neizprosnem boju je žrtev tudi okolje, s tem pa celotno človeštvo. Našteli smo nič manj kot ključne probleme človeštva.

Ekonomija delitve na globalni ravni je zato bistvenega pomena, če želimo rešiti ključne probleme današnjega sveta. Z ekonomijo delitve lahko vsakomur na Zemlji omogočimo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, kar je temelj blaginje človeštva. To pa lahko dosežemo le skupaj, s sodelovanjem v okviru mednarodne skupnosti.

Vendar moramo tudi sami sprejeti dejstvo, da je delitev dobrin v okviru celotne človeške skupnosti nujna, če želimo prihodnost zase in za svoje zanamce – prihodnost, kjer bomo vsi skupaj živeli v miru in blaginji. Navkljub naši raznolikosti, ki predstavlja del skupnega bogastva, moramo ponotranjiti dejstvo, da živimo na enem planetu, ki je naš skupni dom, in pripadamo eni družini – človeštvu. Vsakdo ima pravico do življenja, ki pa je pogojena z zmožnostjo zadovoljevanja osnovnih potreb.

Kaj je torej bistvo ekonomije delitve?

Ekonomija delitve je vselej povezana z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva, ki pa ni mogoča brez zdravega okolja. Če so cilji drugačni (npr. dobiček, kopičenje bogastva), potem to ni ekonomija delitve.

Novi Marshallov načrt ali ne pozabimo na najrevnejše

Ko bomo sprejeli načelo medsebojne delitve dobrin, bo prva naloga mednarodne skupnosti zagotoviti vsem ljudem hrano, pitno vodo, ustrezna bivališča in zdravstveno oskrbo ter otrokom izobraževanje vsaj na osnovni stopnji. V tej začetni fazi bo najpomembnejše rešiti življenja milijonov ljudi, ki trpijo pomanjkanje življenjsko pomembnih dobrin.

Ta prva faza ekonomije delitve, ki na praktični ravni izraža načelo medsebojne delitve dobrin, bo podobna današnjim dejavnostim dobrodelnih organizacij, ki pomoč zagotavljajo milijonom ljudi po svetu. Vendar dobrodelne organizacije same nikoli ne morejo odpraviti revščine in lakote, saj so odvisne od donacij, ki so bistveno premajhne in prihajajo neredno. Njihove aktivnosti morajo podpreti tudi države, vključno s svojimi vojaškimi silami, ki imajo velike transportne, logistične in varnostne zmogljivosti.

Najbolj znan primer obsežne državne pomoči je Marshallov načrt, s katerim so po 2. svetovni vojni Američani pomagali razrušeni Evropi, da si je hitro opomogla. ZDA so celotni evropski regiji pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (približno 140 milijard dolarjev oziroma 130 milijard evrov, preračunano na leto 2024), predvsem v obliki hrane, opreme in drugih izdelkov, potrebnih za okrevanje porušene in izčrpane Evrope.

Brez te pomoči bi Evropa še leta životarila in morda bi se zapletla v nove konflikte. Blaginja ljudi je vselej osnova za mir. Marshallov načrt še danes velja za primer, kako je mogoče v kratkem času pomagati številnim ljudem in jim omogočiti, da se rešijo pred hudim pomanjkanjem ter postopno sami poskrbijo za svojo blaginjo.

Revščina v svetu je danes tako obsežna, da so sicer velikanska prizadevanja največjih dobrodelnih organizacij, kot so Svetovni program za hrano (WFP), Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC), UNICEF, Save the Children, Zdravniki brez meja in Care International, še vedno le kaplja v morje revščine.

Čeprav je naš planet gosto naseljen, je danes dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi. Bremenijo nas številni problemi – okoljski, ekonomski, politični, neželene migracije itd. – vendar ne vidimo preproste resnice, da večina teh problemov izhaja iz skrajne revščine, lakote in pomanjkanja, ki danes pestijo ne le milijone, temveč milijarde ljudi. Ustvarili smo skrajno neenako družbo, zdaj pa je čas, da ustvarimo pravičen svet, kjer bo imel vsakdo pogoje za človeka vredno življenje.

Samo skupna prizadevanja držav in mednarodne skupnosti, dobrodelnih organizacij, javnosti ter, upajmo, tudi velikih podjetij, ki razpolagajo z obsežnimi sredstvi, lahko hitro in trajno rešijo lakoto, revščino in splošno pomanjkanje. Za to potrebujemo zavedanje, da je to prvi in ključni korak k življenju v medsebojnem zaupanju, brez strahu pred drugimi. To je prvi pogoj za mir. Šele takrat bomo lahko vzpostavili trajnejše oblike medsebojne delitve dobrin ter se povsod in celovito posvetili problematiki okolja, podnebja in drugih nakopičenih, vendar rešljivih težav človeštva.


Besede Georgea Marshalla: Poziv k sočutju in prizadevanju za mir

Spomnimo se besed ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, ki jih je izrekel v svojem znamenitem govoru na Harvardu 5. junija 1947, ob začetku izvajanja tako imenovanega Marshallovega načrta:

»Razmere v svetu so zelo resne. To mora biti jasno vsem razumnim ljudem. Ena od težav je, da je problem tako zelo zapleten, da je zaradi množice dejstev, ki jih javnosti predstavljata tisk in radio, človeku na ulici izredno težko jasno oceniti razmere. Poleg tega so prebivalci te države oddaljeni od prizadetih območij na Zemlji, zato težko razumejo stisko in posledične odzive trpečih ljudstev ter vpliv teh odzivov na njihove vlade v povezavi z našimi prizadevanji za spodbujanje miru v svetu.«

Te besede nas opominjajo, da moramo biti sočutni do trpečih ljudi v oddaljenih predelih sveta, jim pomagati in si tako prizadevati za mir. George Marshall je za svoja prizadevanja leta 1953 prejel Nobelovo nagrado za mir, kar ni nepomembno.


Aktualni podatki o globalni prehranski in zdravstveni situaciji

Število lačnih ljudi: Po poročilu Združenih narodov iz leta 2023 je med 691 in 783 milijonov ljudi po svetu lačnih. To število se je povečalo zaradi pandemije COVID-19, podnebnih sprememb in konfliktov, vključno z vojno v Ukrajini. (UN News, UN News)

Nezanesljiv dostop do hrane: Poleg lačnih ima 29,6 % svetovne populacije (približno 2,4 milijarde ljudi) nezanesljiv dostop do hrane, kar pomeni, da ne morejo stalno dostopati do dovolj hrane. Med temi ljudmi jih približno 900 milijonov trpi za hudo prehransko negotovostjo. Prav tako si več kot 3,1 milijarde ljudi ne more privoščiti zdrave prehrane. (UN News, UN News)

Pridelava hrane: Po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo Združenih narodov (FAO) svetovna pridelava hrane dosega dovolj za prehranitev svetovnega prebivalstva. Po nekaterih ocenah bi z današnjo količino hrane lahko prehranili 10 milijard ljudi, skupaj pa na planetu živi 8 milijard ljudi. FAO ocenjuje, da bo svetovna proizvodnja žit za leto 2024 približno 890 milijonov ton. (UN Press, FAOHome, FAOHome , FAOHome)

Dostop do osnovnih zdravstvenih storitev: Trenutno več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Svetovne banke je približno 4,5 milijarde ljudi brez ustreznega zdravstvenega varstva, pri čemer se okoli 2 milijardi ljudi sooča z resnimi finančnimi težavami zaradi plačevanja zdravstvenih storitev iz lastnega žepa. (UN News)

Dostop do varne pitne vode: Približno 2,2 milijarde ljudi na svetu nima dostopa do varne pitne vode, kar vodi do številnih zdravstvenih težav in povečuje tveganje za širjenje bolezni, povezanih z onesnaženo vodo. (UN Press)

 

Eno človeštvo na planetu Zemlja

Ni pretirano reči, da smo danes v vojni – v vojni s svetom in s samimi seboj. V svetu potekajo številni konflikti in vojne, globalni ekonomski odnosi so pravzaprav vojna vseh z vsemi, bojujemo pa se tudi z okoljem in samimi seboj.

Če vojna poteka v eni sami državi, nihče ne more trditi, da živi v miru. Vemo, da vojne potekajo v številnih delih sveta.

Če le en človek na svetu strada ali živi v hudem pomanjkanju, nihče ne more reči, da živi v blaginji in da je naš ekonomski sistem uspešen. Vemo, da stotine milijonov ljudi strada in trpi zaradi kroničnega pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Če uničujemo en sam del svetovnega okolja, skrbno negovani vrtički in zaščiteni parki ne pomenijo, da skrbimo za svoje okolje. Vemo, da povsod uničujemo okolje. Imamo le eno ozračje; vodni viri, zemlja in gozdovi pa predstavljajo povezane in soodvisne globalne sisteme.

Poleg tega smo v vojni sami s seboj, saj smo ves čas v stresu, negotovosti, konfliktih in strahu. Zunanji konflikti se odražajo navznoter, notranji pa navzven, kar ustvarja začaran krog. Če trpi zaradi vojne, pomanjkanja in uničenega okolja en sam človek na svetu, nihče ne more biti srečen in miren. Vemo, da trpijo milijoni, celo milijarde ljudi.

Na različne načine smo tesno povezani in soodvisni. Povezani smo kot človeška bitja, povezani smo z okoljem in drugimi živimi bitji. Zunanja preobrazba zato ni mogoča brez notranje. Razumevanje, da smo vsi ljudje pripadniki velike človeške skupnosti oziroma družine in da si delimo skupni dom – planet Zemljo, je prvi korak k reševanju nakopičenih svetovnih problemov.

Iz tega razumevanja morajo izhajati naša dejanja. Sodelovati moramo z drugimi ljudmi in z njimi deliti naše skupne dobrine, bodisi s sosedi bodisi z ljudmi iz najoddaljenejših kotičkov sveta. Ko nihče ne bo več trpel pomanjkanja osnovnih dobrin, ne bo več nezaupanja in strahu, ki poganjata konflikte, sebičnost in pohlep. Takrat bomo lahko vzpostavili pravilne človeške odnose, boljši odnos z okoljem ter s samimi seboj.

Zato ekonomija delitve, ki temelji na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju, predstavlja temelj preobrazbe naše družbe ter našega odnosa do drugih ljudi, okolja in nas samih.

Medsebojna delitev dobrin in sodelovanje

Za današnji ekonomski sistem, ki povzroča uničujočo globalno neenakost, je značilna predvsem sebičnost. Sebičnost pomeni, da v središče svojega mišljenja, čustvovanja in delovanja v pretežni meri postavimo sebe in svoje potrebe, želje, interese itd. Pomembno je poudariti: »v pretežni meri«. Naše potrebe, čustva, misli in dejanja seveda potrebujejo našo pozornost, vendar moramo kot družbena in družabna bitja v »svoj svet« vključiti tudi druge ljudi ter njihove potrebe, želje in interese.

Na širši ravni se sebičnost najbolj opazno izraža na dveh ključnih področjih človeške družbe: v politiki in ekonomiji. Politična sebičnost se kaže kot nezmožnost sodelovanja na mednarodni ravni pri reševanju ključnih globalnih problemov, kot so lakota, revščina, uničevanje okolja, podnebne spremembe, konflikti, vojne. Tako imenovani nacionalni interes je zgolj druga beseda za sebičnost.

Sebičnost v ekonomiji pa se izraža kot konkurenčnost, tekmovalnost, privatizacija skupnih dobrin in javnih storitev, izogibanje plačevanju davkov, špekulacije itd. Znameniti filozof in ekonomist Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov, leta 1776, zapisal, da je bilo »zlo vodilo« (Vile Maxim) takratnih »gospodarjev človeštva« oziroma vodilnih družbenih slojev: »Vse zase in nič za druge«. Je danes kaj drugače?

Dve ključni načeli, ki delujeta v nasprotju s sebičnostjo v politiki in ekonomiji, sta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Čeprav politiki veliko govorijo o sodelovanju, je to pogosto predvsem sodelovanje ene skupine držav proti drugi skupini. Pravega sodelovanja, ki bi bilo v interesu celotnega človeštva, še nismo videli. Morda je izjema le področje globalnega segrevanja, vendar tudi tam pogosto s figo v žepu (Pariški podnebni sporazum je bil sicer potrjen na globalni ravni, a ga mnoge države dejansko ne upoštevajo oziroma ne izvajajo).

Na ekonomskem področju pa je ključnega pomena načelo medsebojne delitve dobrin. To načelo je temelj za pravično delitev dobrin, ki bi vsakemu Zemljanu omogočila dostop do dobrin in storitev za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – in s tem zdravje ter blaginjo.

Načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin se na praktični ravni izražata kot ekonomija delitve. Ekonomija delitve je sistem, ki na različnih ravneh – lokalni, državni in globalni – zagotavlja, da dobrine, ključne za človekovo preživetje in blaginjo, dosežejo slehernega člana skupnosti.

Še posebej pomembno je, da zagotovimo delitev dobrin na globalni ravni, saj le tako lahko odpravimo lakoto in revščino v svetu! To pa je temelj za vzpostavitev miru in blaginje na našem planetu. Za to je potrebno pristno sodelovanje med vsemi državami sveta. Načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja sta ključni načeli, na katerih moramo graditi institucije, odnose in vrednote družbe prihodnosti.

Neenakost, d. d.

Današnji svet pretresajo številne krize, ki jih s skupnim imenom imenujemo polikriza. Polikriza je opredeljena kot »skupek različnih kriz in šokov, ki se medsebojno prepletajo, vplivajo drug na drugega in se vzajemno krepijo« (Wikipedia). Revščina in lakota, migracije, podnebne spremembe, konflikti in vojne, inflacija, energetska kriza, politične skrajnosti in drugi globalni problemi vplivajo drug na drugega in se vzajemno krepijo.

Ali lahko najdemo skupni imenovalec oziroma skupni vzrok vseh teh kriz? Kajti če vemo za pravi vzrok polikrize, je tudi lažje razmišljati o pravih rešitvah. Če pa skušamo vsako krizo reševati ločeno, v resnici ne bomo rešili nič, saj bodo druge krize znotraj polikrize, hitro izničile naša prizadevanja.

Kot temeljni vzrok polikrize lahko izpostavimo današnji ekonomski sistem, ki povzroča globoko ekonomsko neenakost tako znotraj držav kot tudi v globalni družbi. Za boljše razumevanje te trditve poglejmo nekaj najnovejših podatkov iz poročila Inequality Inc. mednarodne humanitarne organizacije Oxfam. Naslov je pomenljiv, saj vzpostavlja povezavo med ekonomskim sistemom in neenakostjo. »Inequality« je angleški izraz za neenakost, »Inc.« pa kratica za podjetje ali, v slovenskem kontekstu, delniško družbo. Dejstva iz poročila so naravnost šokantna:

- Če bi vsak od petih najbogatejših ljudi porabil milijon ameriških dolarjev dnevno, bi potrebovali 476 let, da bi porabili celotno skupno bogastvo.

- 1 % najbogatejših ljudi na svetu ima v lasti 43 % vsega svetovnega finančnega premoženja.

- 1 % najbogatejših na svetu izpusti toliko ogljika kot dve tretjini najrevnejšega prebivalstva.

- Delavka v zdravstvenem in socialnem sektorju bi potrebovala 1200 let, da bi zaslužila toliko kot direktor v največjih podjetjih na lestvici Fortune 100 zasluži povprečno v enem letu.

- Premoženje petih najbogatejših milijarderjev na svetu se je od začetka tega desetletja več kot podvojilo, medtem ko se je 60 % postalo revnejšega.

Ti podatki so dovolj, da razumemo, v kakšnem neenakem svetu živimo. Ekscesno bogastvo in skrajna revščina sta medsebojno povezana. Zemeljsko bogastvo ni neomejeno, zato kopičenje bogastva na eni strani vedno pomeni, da ga na drugi strani primanjkuje.

Seveda potrebujemo kmetijska, proizvodna in storitvena podjetja, prav tako banke in številne druge ekonomske organizacije. Potrebujemo jih, da ljudje lahko zadovoljimo svoje potrebe in živimo v blaginji. Toda ne potrebujemo današnje ekonomske ureditve, ki omogoča in spodbuja velikansko prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. To omogočajo predvsem: špekuliranje na borzah, minimalno obdavčenje bogatih in super bogatih, davčne oaze ter pomanjkljiva regulacija podjetij in bank.

Lakota, skrajna revščina in revščina, nezaželene migracije, družbeni in vojaški konflikti, pogoste ekonomske krize ter uničevanje okolja so neposredne posledice velike globalne neenakosti.

Za vzpostavitev bolj pravičnega ekonomskega sistema dejansko poznamo potrebne ukrepe: zagotoviti pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva in globalnih dobrin. Dobrin je dovolj za vse ljudi. Dostop do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, mora biti zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje. To predstavlja temeljno raven skupnega življenja na tem planetu.

Pravičnejša porazdelitev dobrin mora postati osrednji cilj ekonomskega sistema v vsaki državi in v mednarodni skupnosti kot celoti. Ekonomija delitve predstavlja sistem, ki na različne načine zagotavlja dostop do dobrin in storitev, potrebnih za življenje in blaginjo ljudi ter okolja. To je mogoče doseči s pravično obdavčitvijo, uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, regulacijo finančnega sistema ter velikih podjetij in borz (te bi lahko tudi ukinili, saj so skrajno škodljive). Predvsem pa je ključnega pomena vzpostavitev globalno usklajenega sistema za delitev osnovnih dobrin, ki zadovoljujejo človeške potrebe.

Globalna neenakost je glavni vzrok za največje probleme današnjega sveta, kot so okoljska in migrantska kriza, družbene napetosti in politična ter ekonomska nestabilnost. Ekonomija delitve pa je najboljše zdravilo za reševanje teh izzivov.

Pismo Zemlje svojim (nehvaležnim) otrokom

Pred več kot petdesetimi leti, leta 1970, ste razglasili 22. april za moj rojstni dan. Takrat sem mislila, da ste končno doumeli, kako pomembna sem za vas. Zdelo se mi je, da končno razumete, da vas hranim, preživljam, nudim zavetje ter vam omogočam rast in razvoj.

Za hip sem upala, da ste končno doumeli, da niste samo vi moji otroci. Življenje in razvoj omogočam tudi tisočim drugim bitjem – rastlinam in živalim v morju, rekah, jezerih, zraku ter na zemlji in v njej. Dovolj prostora je za vse. A vi si želite vsega zase. Ne spoštujete drugih bitij, prav tako pa ne spoštujete niti drug drugega.

Ko praznujete moj rojstni dan, niste iskreni. Obljubljali ste, da boste začeli spoštovati svoje okolje, obljubljali ste bolj preprost način življenja, trajnostni razvoj in še marsikaj. Kaj pa počnete danes? Mečete bombe drug na drugega in na moje obličje. Eksplozije, umazanija, onesnaženje, uničenje, strupi, bolezni, trpljenje. Samo to vas še zanima. Koliko denarja, naravnih virov, energije, znanja in talentov namenjate za uničevanje! Samo pomislite, kakšen svet bi lahko bil, če bi vse to preusmerili v skupno dobro.

Tako pa se vsak dan čudite, zakaj se naravne sile odzivajo tako silovito. Obsežne poplave, strašni orkani, pogoste suše, zemeljski plazovi... Ko vržete kamen v morje, gladina vzvalovi; ko pa vržete sto tisoče ton bomb, se strese svet. Če v ozračje izpuščate tisoče ton ogljika, če v morja odvržete tisoče ton plastike – kaj drugega lahko pričakujete kot katastrofe? Saj poznate fizikalne zakone, saj poznate zakon vzroka in posledice.

Dajem vam vse, kar potrebujete: hrano, vodo, zavetje, ugodno podnebje in tisoče drugih zemeljskih dobrin. Lahko bi sodelovali, si medsebojno delili dobrine, živeli v ravnovesju z drugimi bitji in naravnim okoljem. Namesto tega pa vidite to obilje zgolj kot tržno blago, ki ga kupujete, preprodajate in z njim špekulirate; kopičite, uničujete, kradete drug drugemu.

Temu pravite ekonomija, vendar to ni prava ekonomija. Sploh veste, kaj je ekonomično ravnanje? To pomeni ravnati modro in premišljeno; izkoristiti vse, kar imate na voljo, na najboljši možen način. To pomeni skrbno upravljati z dobrinami in okoljem, tako da ne živite dobro samo vi, ampak tudi vsi drugi; v prihodnosti pa tudi vaši otroci, vnuki, pravnuki ... To je prava ekonomija! Vi pa se obnašate, kot da ste zadnji ljudje na Zemlji. Za vami sledi potop, uničenje.

Najtežje pa razumem, da tako silovito sovražite drug drugega, saj ste vendar ista vrsta, velika družina. Dopuščate, da milijoni ljudi umirajo zaradi lakote v svetu obilja, ki vam ga tako širokosrčno dajem – prav vsem. Na otroke in ženske mečete bombe. Kako lahko počnete takšna grozodejstva? Ali je res razlog za to, ker imate malce drugačne odtenke kože, govorite različne jezike ali verujete drugače? Ali pa ste samo neizmerno pohlepni, sebični in samozadovoljni?

Mar res ne razumete, da ste ena družina; bratje in sestre, bratranci in sestrične? Pravite, da me imate radi – moja morja, reke, gozdove, gore, puščave, slapove, jezera. Pravite, da ljubite druge ljudi in druga živa bitja. Pravite, da ste sočutni in dobri. Verjamem vam, saj sem poznala številna starodavna ljudstva, ki so znala živeti v ravnovesju z okoljem, drugimi bitji in s samimi seboj. Skorajda vse ste v zadnjih stoletjih uničili.

Prepričana sem, da ste tudi vi zmožni živeti v miru, ravnovesju in harmoniji. A to morate dokazati. To morate uresničiti.

Ne potrebujem praznovanj, proslav in slavospevov. Ustavite vojne. Delite si dobrine. Sodelujte. Poskrbite za svoje okolje in za druga bitja. Tako boste zares počastili moj rojstni dan.

Vaša mati, vaša Zemlja, vaša Gaja, vaš dom, vaš planet

Človeštvo je eno

Resnično težko je, v teh temačnih časih, govoriti o enosti človeštva. Sovraštvo do drugih narodov in držav je skorajda samoumevno, prav tako sovraštvo do ranljivih skupin znotraj držav. Posledično se oborožujejo posamezniki in se oborožujejo države. Vendar kopičenje orožja ni pot k miru, ampak vedno vodi v nove vojne.

Videti v drugem človeku sebi enakega, ni preprosto. Vendar so drugačen videz, kultura, tradicija, religija, običaji, navade in jezik – kar se mnogim zdijo nepremostljive medčloveške ovire – le zunanje »plasti« človeškega bitja, ki so pogojene predvsem s krajem in časom našega rojstva.

Če te »plasti« zanemarimo, smo si nenadoma neverjetno podobni. V genetskem smislu se skorajda ne razlikujemo med seboj, zagotovo pa vsi ljudje na Zemlji pripadamo eni vrsti – človeški (Homo sapiens). V genetskem smislu smo si praktično identični; vsi ljudje smo si genetsko podobni v 99,5 do 99,9 % (Human).

Neverjetno podobni smo si tudi v družbenem smislu in ciljih, ki si jih v življenju postavljamo. Večina ljudi živi v skupnostih – družine, gospodinjstva, razširjene družine, plemena, lokalne skupnosti. Velika večina nas želi živeti v miru, zdravju in blaginji; želimo delati, preskrbeti svoje bližnje in sodelovati v skupnosti. Verjetno ne bi veliko zgrešili, če rečemo, da smo si tudi v tem smislu podobni v 99,5 do 99,9 %.

Zakaj smo potem tako razcepljeni, razdeljeni, ločeni; sovražni do drugih? Že stoletja nas učijo in nam privzgajajo, kako velike razlike so med nami. Te smo že omenili: videz, kultura, tradicija, religija, običaji, navade in jezik. Vladarji in zelo ozke elite so te razlike vselej krepili in izkoriščali predvsem za svoje materialne interese: pridobiti nova ozemlja, bogastvo in poceni ali kar suženjsko delovno silo.

Zato je bilo treba v očeh »naših« ustvariti »sovražnike« in jih prikazati kot barbare, necivilizirane, nehumane, divje itd. Pri tem so jim običajno pomagale religiozne, intelektualne ter znanstvene elite takratnega časa.

A prav nič drugače ni danes. Ozrite se na besede številnih politikov in intelektualcev, ki še vedno sejejo sovraštvo in strah pred drugimi oziroma ustvarjajo  fobije, kot je na primer rusofobija, ali pa sovraštvo/strah do vseh Američanov, Kitajcev, Izraelcev; muslimanov; temnopoltih; migrantov itd. Tudi v tem primeru je pogosto v ozadju določen interes – običajno gospodarski ali politični. Kot že stoletja oziroma tisočletja.

Če bi bili ti procesi drugačni; če bi se na primer osredotočali na stvari, ki so nam skupne, ki nas povezujejo, bi že s tem gradili skupnost, ki ji pripadamo – človeštvu. Skupni interesi človeštva (kot smo že rekli za približno 99,5 do 99,9 % ljudi) pa so: zdravje, mir, blaginja in življenje v zdravem okolju.

Te cilje lahko dosežemo predvsem s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. Potem lahko zaživimo v skladu s tem, kar že smo – ena človeška družina, eno človeštvo.