Eno človeštvo na planetu Zemlja

Ni pretirano reči, da smo danes v vojni – v vojni s svetom in s samimi seboj. V svetu potekajo številni konflikti in vojne, globalni ekonomski odnosi so pravzaprav vojna vseh z vsemi, bojujemo pa se tudi z okoljem in samimi seboj.

Če vojna poteka v eni sami državi, nihče ne more trditi, da živi v miru. Vemo, da vojne potekajo v številnih delih sveta.

Če le en človek na svetu strada ali živi v hudem pomanjkanju, nihče ne more reči, da živi v blaginji in da je naš ekonomski sistem uspešen. Vemo, da stotine milijonov ljudi strada in trpi zaradi kroničnega pomanjkanja najosnovnejših dobrin.

Če uničujemo en sam del svetovnega okolja, skrbno negovani vrtički in zaščiteni parki ne pomenijo, da skrbimo za svoje okolje. Vemo, da povsod uničujemo okolje. Imamo le eno ozračje; vodni viri, zemlja in gozdovi pa predstavljajo povezane in soodvisne globalne sisteme.

Poleg tega smo v vojni sami s seboj, saj smo ves čas v stresu, negotovosti, konfliktih in strahu. Zunanji konflikti se odražajo navznoter, notranji pa navzven, kar ustvarja začaran krog. Če trpi zaradi vojne, pomanjkanja in uničenega okolja en sam človek na svetu, nihče ne more biti srečen in miren. Vemo, da trpijo milijoni, celo milijarde ljudi.

Na različne načine smo tesno povezani in soodvisni. Povezani smo kot človeška bitja, povezani smo z okoljem in drugimi živimi bitji. Zunanja preobrazba zato ni mogoča brez notranje. Razumevanje, da smo vsi ljudje pripadniki velike človeške skupnosti oziroma družine in da si delimo skupni dom – planet Zemljo, je prvi korak k reševanju nakopičenih svetovnih problemov.

Iz tega razumevanja morajo izhajati naša dejanja. Sodelovati moramo z drugimi ljudmi in z njimi deliti naše skupne dobrine, bodisi s sosedi bodisi z ljudmi iz najoddaljenejših kotičkov sveta. Ko nihče ne bo več trpel pomanjkanja osnovnih dobrin, ne bo več nezaupanja in strahu, ki poganjata konflikte, sebičnost in pohlep. Takrat bomo lahko vzpostavili pravilne človeške odnose, boljši odnos z okoljem ter s samimi seboj.

Zato ekonomija delitve, ki temelji na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju, predstavlja temelj preobrazbe naše družbe ter našega odnosa do drugih ljudi, okolja in nas samih.

Medsebojna delitev dobrin in sodelovanje

Za današnji ekonomski sistem, ki povzroča uničujočo globalno neenakost, je značilna predvsem sebičnost. Sebičnost pomeni, da v središče svojega mišljenja, čustvovanja in delovanja v pretežni meri postavimo sebe in svoje potrebe, želje, interese itd. Pomembno je poudariti: »v pretežni meri«. Naše potrebe, čustva, misli in dejanja seveda potrebujejo našo pozornost, vendar moramo kot družbena in družabna bitja v »svoj svet« vključiti tudi druge ljudi ter njihove potrebe, želje in interese.

Na širši ravni se sebičnost najbolj opazno izraža na dveh ključnih področjih človeške družbe: v politiki in ekonomiji. Politična sebičnost se kaže kot nezmožnost sodelovanja na mednarodni ravni pri reševanju ključnih globalnih problemov, kot so lakota, revščina, uničevanje okolja, podnebne spremembe, konflikti, vojne. Tako imenovani nacionalni interes je zgolj druga beseda za sebičnost.

Sebičnost v ekonomiji pa se izraža kot konkurenčnost, tekmovalnost, privatizacija skupnih dobrin in javnih storitev, izogibanje plačevanju davkov, špekulacije itd. Znameniti filozof in ekonomist Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov, leta 1776, zapisal, da je bilo »zlo vodilo« (Vile Maxim) takratnih »gospodarjev človeštva« oziroma vodilnih družbenih slojev: »Vse zase in nič za druge«. Je danes kaj drugače?

Dve ključni načeli, ki delujeta v nasprotju s sebičnostjo v politiki in ekonomiji, sta sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Čeprav politiki veliko govorijo o sodelovanju, je to pogosto predvsem sodelovanje ene skupine držav proti drugi skupini. Pravega sodelovanja, ki bi bilo v interesu celotnega človeštva, še nismo videli. Morda je izjema le področje globalnega segrevanja, vendar tudi tam pogosto s figo v žepu (Pariški podnebni sporazum je bil sicer potrjen na globalni ravni, a ga mnoge države dejansko ne upoštevajo oziroma ne izvajajo).

Na ekonomskem področju pa je ključnega pomena načelo medsebojne delitve dobrin. To načelo je temelj za pravično delitev dobrin, ki bi vsakemu Zemljanu omogočila dostop do dobrin in storitev za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – in s tem zdravje ter blaginjo.

Načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin se na praktični ravni izražata kot ekonomija delitve. Ekonomija delitve je sistem, ki na različnih ravneh – lokalni, državni in globalni – zagotavlja, da dobrine, ključne za človekovo preživetje in blaginjo, dosežejo slehernega člana skupnosti.

Še posebej pomembno je, da zagotovimo delitev dobrin na globalni ravni, saj le tako lahko odpravimo lakoto in revščino v svetu! To pa je temelj za vzpostavitev miru in blaginje na našem planetu. Za to je potrebno pristno sodelovanje med vsemi državami sveta. Načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja sta ključni načeli, na katerih moramo graditi institucije, odnose in vrednote družbe prihodnosti.

Neenakost, d. d.

Današnji svet pretresajo številne krize, ki jih s skupnim imenom imenujemo polikriza. Polikriza je opredeljena kot »skupek različnih kriz in šokov, ki se medsebojno prepletajo, vplivajo drug na drugega in se vzajemno krepijo« (Wikipedia). Revščina in lakota, migracije, podnebne spremembe, konflikti in vojne, inflacija, energetska kriza, politične skrajnosti in drugi globalni problemi vplivajo drug na drugega in se vzajemno krepijo.

Ali lahko najdemo skupni imenovalec oziroma skupni vzrok vseh teh kriz? Kajti če vemo za pravi vzrok polikrize, je tudi lažje razmišljati o pravih rešitvah. Če pa skušamo vsako krizo reševati ločeno, v resnici ne bomo rešili nič, saj bodo druge krize znotraj polikrize, hitro izničile naša prizadevanja.

Kot temeljni vzrok polikrize lahko izpostavimo današnji ekonomski sistem, ki povzroča globoko ekonomsko neenakost tako znotraj držav kot tudi v globalni družbi. Za boljše razumevanje te trditve poglejmo nekaj najnovejših podatkov iz poročila Inequality Inc. mednarodne humanitarne organizacije Oxfam. Naslov je pomenljiv, saj vzpostavlja povezavo med ekonomskim sistemom in neenakostjo. »Inequality« je angleški izraz za neenakost, »Inc.« pa kratica za podjetje ali, v slovenskem kontekstu, delniško družbo. Dejstva iz poročila so naravnost šokantna:

- Če bi vsak od petih najbogatejših ljudi porabil milijon ameriških dolarjev dnevno, bi potrebovali 476 let, da bi porabili celotno skupno bogastvo.

- 1 % najbogatejših ljudi na svetu ima v lasti 43 % vsega svetovnega finančnega premoženja.

- 1 % najbogatejših na svetu izpusti toliko ogljika kot dve tretjini najrevnejšega prebivalstva.

- Delavka v zdravstvenem in socialnem sektorju bi potrebovala 1200 let, da bi zaslužila toliko kot direktor v največjih podjetjih na lestvici Fortune 100 zasluži povprečno v enem letu.

- Premoženje petih najbogatejših milijarderjev na svetu se je od začetka tega desetletja več kot podvojilo, medtem ko se je 60 % postalo revnejšega.

Ti podatki so dovolj, da razumemo, v kakšnem neenakem svetu živimo. Ekscesno bogastvo in skrajna revščina sta medsebojno povezana. Zemeljsko bogastvo ni neomejeno, zato kopičenje bogastva na eni strani vedno pomeni, da ga na drugi strani primanjkuje.

Seveda potrebujemo kmetijska, proizvodna in storitvena podjetja, prav tako banke in številne druge ekonomske organizacije. Potrebujemo jih, da ljudje lahko zadovoljimo svoje potrebe in živimo v blaginji. Toda ne potrebujemo današnje ekonomske ureditve, ki omogoča in spodbuja velikansko prerazporejanje bogastva od revnih k bogatim. To omogočajo predvsem: špekuliranje na borzah, minimalno obdavčenje bogatih in super bogatih, davčne oaze ter pomanjkljiva regulacija podjetij in bank.

Lakota, skrajna revščina in revščina, nezaželene migracije, družbeni in vojaški konflikti, pogoste ekonomske krize ter uničevanje okolja so neposredne posledice velike globalne neenakosti.

Za vzpostavitev bolj pravičnega ekonomskega sistema dejansko poznamo potrebne ukrepe: zagotoviti pravičnejšo porazdelitev svetovnega bogastva in globalnih dobrin. Dobrin je dovolj za vse ljudi. Dostop do osnovnih dobrin in storitev, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, mora biti zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje. To predstavlja temeljno raven skupnega življenja na tem planetu.

Pravičnejša porazdelitev dobrin mora postati osrednji cilj ekonomskega sistema v vsaki državi in v mednarodni skupnosti kot celoti. Ekonomija delitve predstavlja sistem, ki na različne načine zagotavlja dostop do dobrin in storitev, potrebnih za življenje in blaginjo ljudi ter okolja. To je mogoče doseči s pravično obdavčitvijo, uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, regulacijo finančnega sistema ter velikih podjetij in borz (te bi lahko tudi ukinili, saj so skrajno škodljive). Predvsem pa je ključnega pomena vzpostavitev globalno usklajenega sistema za delitev osnovnih dobrin, ki zadovoljujejo človeške potrebe.

Globalna neenakost je glavni vzrok za največje probleme današnjega sveta, kot so okoljska in migrantska kriza, družbene napetosti in politična ter ekonomska nestabilnost. Ekonomija delitve pa je najboljše zdravilo za reševanje teh izzivov.

Pismo Zemlje svojim (nehvaležnim) otrokom

Pred več kot petdesetimi leti, leta 1970, ste razglasili 22. april za moj rojstni dan. Takrat sem mislila, da ste končno doumeli, kako pomembna sem za vas. Zdelo se mi je, da končno razumete, da vas hranim, preživljam, nudim zavetje ter vam omogočam rast in razvoj.

Za hip sem upala, da ste končno doumeli, da niste samo vi moji otroci. Življenje in razvoj omogočam tudi tisočim drugim bitjem – rastlinam in živalim v morju, rekah, jezerih, zraku ter na zemlji in v njej. Dovolj prostora je za vse. A vi si želite vsega zase. Ne spoštujete drugih bitij, prav tako pa ne spoštujete niti drug drugega.

Ko praznujete moj rojstni dan, niste iskreni. Obljubljali ste, da boste začeli spoštovati svoje okolje, obljubljali ste bolj preprost način življenja, trajnostni razvoj in še marsikaj. Kaj pa počnete danes? Mečete bombe drug na drugega in na moje obličje. Eksplozije, umazanija, onesnaženje, uničenje, strupi, bolezni, trpljenje. Samo to vas še zanima. Koliko denarja, naravnih virov, energije, znanja in talentov namenjate za uničevanje! Samo pomislite, kakšen svet bi lahko bil, če bi vse to preusmerili v skupno dobro.

Tako pa se vsak dan čudite, zakaj se naravne sile odzivajo tako silovito. Obsežne poplave, strašni orkani, pogoste suše, zemeljski plazovi... Ko vržete kamen v morje, gladina vzvalovi; ko pa vržete sto tisoče ton bomb, se strese svet. Če v ozračje izpuščate tisoče ton ogljika, če v morja odvržete tisoče ton plastike – kaj drugega lahko pričakujete kot katastrofe? Saj poznate fizikalne zakone, saj poznate zakon vzroka in posledice.

Dajem vam vse, kar potrebujete: hrano, vodo, zavetje, ugodno podnebje in tisoče drugih zemeljskih dobrin. Lahko bi sodelovali, si medsebojno delili dobrine, živeli v ravnovesju z drugimi bitji in naravnim okoljem. Namesto tega pa vidite to obilje zgolj kot tržno blago, ki ga kupujete, preprodajate in z njim špekulirate; kopičite, uničujete, kradete drug drugemu.

Temu pravite ekonomija, vendar to ni prava ekonomija. Sploh veste, kaj je ekonomično ravnanje? To pomeni ravnati modro in premišljeno; izkoristiti vse, kar imate na voljo, na najboljši možen način. To pomeni skrbno upravljati z dobrinami in okoljem, tako da ne živite dobro samo vi, ampak tudi vsi drugi; v prihodnosti pa tudi vaši otroci, vnuki, pravnuki ... To je prava ekonomija! Vi pa se obnašate, kot da ste zadnji ljudje na Zemlji. Za vami sledi potop, uničenje.

Najtežje pa razumem, da tako silovito sovražite drug drugega, saj ste vendar ista vrsta, velika družina. Dopuščate, da milijoni ljudi umirajo zaradi lakote v svetu obilja, ki vam ga tako širokosrčno dajem – prav vsem. Na otroke in ženske mečete bombe. Kako lahko počnete takšna grozodejstva? Ali je res razlog za to, ker imate malce drugačne odtenke kože, govorite različne jezike ali verujete drugače? Ali pa ste samo neizmerno pohlepni, sebični in samozadovoljni?

Mar res ne razumete, da ste ena družina; bratje in sestre, bratranci in sestrične? Pravite, da me imate radi – moja morja, reke, gozdove, gore, puščave, slapove, jezera. Pravite, da ljubite druge ljudi in druga živa bitja. Pravite, da ste sočutni in dobri. Verjamem vam, saj sem poznala številna starodavna ljudstva, ki so znala živeti v ravnovesju z okoljem, drugimi bitji in s samimi seboj. Skorajda vse ste v zadnjih stoletjih uničili.

Prepričana sem, da ste tudi vi zmožni živeti v miru, ravnovesju in harmoniji. A to morate dokazati. To morate uresničiti.

Ne potrebujem praznovanj, proslav in slavospevov. Ustavite vojne. Delite si dobrine. Sodelujte. Poskrbite za svoje okolje in za druga bitja. Tako boste zares počastili moj rojstni dan.

Vaša mati, vaša Zemlja, vaša Gaja, vaš dom, vaš planet

Človeštvo je eno

Resnično težko je, v teh temačnih časih, govoriti o enosti človeštva. Sovraštvo do drugih narodov in držav je skorajda samoumevno, prav tako sovraštvo do ranljivih skupin znotraj držav. Posledično se oborožujejo posamezniki in se oborožujejo države. Vendar kopičenje orožja ni pot k miru, ampak vedno vodi v nove vojne.

Videti v drugem človeku sebi enakega, ni preprosto. Vendar so drugačen videz, kultura, tradicija, religija, običaji, navade in jezik – kar se mnogim zdijo nepremostljive medčloveške ovire – le zunanje »plasti« človeškega bitja, ki so pogojene predvsem s krajem in časom našega rojstva.

Če te »plasti« zanemarimo, smo si nenadoma neverjetno podobni. V genetskem smislu se skorajda ne razlikujemo med seboj, zagotovo pa vsi ljudje na Zemlji pripadamo eni vrsti – človeški (Homo sapiens). V genetskem smislu smo si praktično identični; vsi ljudje smo si genetsko podobni v 99,5 do 99,9 % (Human).

Neverjetno podobni smo si tudi v družbenem smislu in ciljih, ki si jih v življenju postavljamo. Večina ljudi živi v skupnostih – družine, gospodinjstva, razširjene družine, plemena, lokalne skupnosti. Velika večina nas želi živeti v miru, zdravju in blaginji; želimo delati, preskrbeti svoje bližnje in sodelovati v skupnosti. Verjetno ne bi veliko zgrešili, če rečemo, da smo si tudi v tem smislu podobni v 99,5 do 99,9 %.

Zakaj smo potem tako razcepljeni, razdeljeni, ločeni; sovražni do drugih? Že stoletja nas učijo in nam privzgajajo, kako velike razlike so med nami. Te smo že omenili: videz, kultura, tradicija, religija, običaji, navade in jezik. Vladarji in zelo ozke elite so te razlike vselej krepili in izkoriščali predvsem za svoje materialne interese: pridobiti nova ozemlja, bogastvo in poceni ali kar suženjsko delovno silo.

Zato je bilo treba v očeh »naših« ustvariti »sovražnike« in jih prikazati kot barbare, necivilizirane, nehumane, divje itd. Pri tem so jim običajno pomagale religiozne, intelektualne ter znanstvene elite takratnega časa.

A prav nič drugače ni danes. Ozrite se na besede številnih politikov in intelektualcev, ki še vedno sejejo sovraštvo in strah pred drugimi oziroma ustvarjajo  fobije, kot je na primer rusofobija, ali pa sovraštvo/strah do vseh Američanov, Kitajcev, Izraelcev; muslimanov; temnopoltih; migrantov itd. Tudi v tem primeru je pogosto v ozadju določen interes – običajno gospodarski ali politični. Kot že stoletja oziroma tisočletja.

Če bi bili ti procesi drugačni; če bi se na primer osredotočali na stvari, ki so nam skupne, ki nas povezujejo, bi že s tem gradili skupnost, ki ji pripadamo – človeštvu. Skupni interesi človeštva (kot smo že rekli za približno 99,5 do 99,9 % ljudi) pa so: zdravje, mir, blaginja in življenje v zdravem okolju.

Te cilje lahko dosežemo predvsem s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. Potem lahko zaživimo v skladu s tem, kar že smo – ena človeška družina, eno človeštvo.

Mir se nikoli ne gradi z orožjem

"Vojna je vedno nesmisel in poraz! Ne dopustimo, da bi vojni vetrovi še močneje zapihali nad Evropo in Sredozemljem. Ne prepustimo se logiki orožja in ponovnega oboroževanja. Mir se nikoli ne gradi z orožjem, temveč s tem, da ponudimo roke in odpremo srca." (Papež Frančišek, Mestu in svetu, 31. 3. 2024)

Papež Frančišek je voditelj rimskokatoliške cerkve (uradno število vernikov je 1,375 milijarde) in hkrati je voditelj najmanjše neodvisne svetovne države – Vatikana (uradno 524 prebivalcev). A čeprav vodi najmanjšo državo, je papež Frančišek eden največjih sodobnih voditeljev. Danes v svetu, še zlasti pa v "razsvetljenski" Evropi, skorajda ni voditelja, ki bi govoril o miru. Govori se samo še o vojnah, pripravah na vojno in oboroževanju. V teh mračnih časih je prav, da prisluhnemo papeževim besedam, ki jih je izrekel mestu in svetu (Urbi et Orbi).

"Danes smo najprej uprli svoj pogled v sveto mesto Jeruzalem, ki je priča skrivnosti Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ter v vse krščanske skupnosti Svete dežele. V mislih imam predvsem žrtve številnih konfliktov, ki potekajo po svetu, začenši s tistimi v Izraelu in Palestini ter v Ukrajini."

"Medtem ko pozivam k spoštovanju načel mednarodnega prava, upam na splošno izmenjavo vseh zapornikov med Rusijo in Ukrajino: vsi za vse!"

"Poleg tega ponovno pozivam k zagotovljenemu dostopu humanitarne pomoči v Gazo in spet pozivam k takojšnji izpustitvi talcev, ugrabljenih 7. oktobra, ter k takojšnji prekinitvi ognja v Gazi."

"Ne dopustimo, da bi sedanji spopadi še naprej resno vplivali na izčrpano civilno prebivalstvo, zlasti na otroke. Koliko trpljenja vidimo v očeh otrok. Ti otroci so pozabili smejati se v tej deželi vojne. Oči otrok nas sprašujejo: zakaj? Zakaj toliko smrti? Zakaj toliko uničenja?"

"Bratje in sestre ne pozabimo na Sirijo, ki že trinajst let trpi posledice dolge in uničujoče vojne. Toliko mrtvih, toliko pogrešanih oseb, toliko revščine in uničenja čaka na odgovore vseh, tudi mednarodne skupnosti."

"Moj pogled je danes še posebej usmerjen v Libanon, ki ga že dolgo pestijo institucionalna blokada ter globoka gospodarska in socialna kriza, ki se je zdaj še poslabšala zaradi sovražnosti na meji z Izraelom."

"Posebno misel namenjam regiji Zahodnega Balkana, kjer so narejeni pomembni koraki za vključitev v evropski projekt. Naj etnične, kulturne in konfesionalne razlike ne bodo razlog za razdor, ampak naj postanejo vir bogastva za vso Evropo in ves svet."

Papež je v nadaljevanju spodbudil pogovore med Armenijo in Azerbajdžanom, opozoril na trpljenje haitijskega ljudstva, na problem ljudstva Rohiringa; pozval je k miru v Afriki, še zlasti na območju Sahela, na Afriškem rogu, v pokrajini Kivu, v Demokratični republiki Kongo in Mozambiku. Papež je opozoril na problematiko migrantov in trgovine z ljudmi; ter lakoto, ki prizadene še zlasti najmlajše.

Svojo pridigo je zaključil z besedami:

"Naj luč vstajenja razsvetli naše duše in spreobrne naša srca, da se bomo zavedali vrednosti vsakega človeškega življenja, ki ga je treba sprejeti, zaščititi in ljubiti.

Vsem voščim blagoslovljene velikonočne praznike!"

Resnično, ni treba biti vernik, dovolj je biti človek, da se te dotaknejo Frančiškove besede, s katerimi je izpostavil vse najbolj žgoče probleme človeštva. Drugi svetovni voditelji, še zlasti evropski, ameriški in še številni drugi, pa govorijo v glavnem o povečanju vojaških izdatkov, o oboroževanju, o topovskih kroglah. Spodbujajo sovraštvo do drugih narodov in ignorirajo resnične probleme sveta. So ozkogledi, sebični in zasledujejo samo interese kapitala ter svoje lastne interese, čeprav so jih vselej polna usta nacionalnih interesov. Nacionalni interesi niso njihovi interesi, kajti ti so vselej mir in blaginja, ne pa vojne, sovraštvo in razdor. Resnično, živimo v času majhnih državnih voditeljev. Pa ne samo na ravni držav, tudi znotraj držav imamo cele falange strankarskih veljakov, ki so sposobni za nekaj odstotkov volilne podpore ščuvati k nasilju in sovraštvu do najranljivejših skupin.

Prisluhnimo torej papežu Frančišku, vseeno katere vere in prepričanja smo; prisluhnimo mu kot ljudje. O miru in blaginji, o pravičnosti, solidarnosti, medsebojni delitvi dobrin, sočutju ve več kot vsi ostali voditelji skupaj. 

Vir: Vatican News

Slika: Portrait of Pope Francis (2021), Wikipedia

Hrana in prazniki

V najnovejšem Poročilu o indeksu zavržene hrane 2024, ki ga je pripravil Program Združenih narodov za okolje (UNEP), je bilo ugotovljeno, da se po svetu vsak dan zavrže več kot milijarda obrokov, medtem ko skoraj 800 milijonov ljudi trpi za lakoto, tretjina človeštva pa se sooča z negotovostjo preskrbe s hrano.

Kaj delamo narobe? Milijarda obrokov dnevno se zavrže, medtem ko je skoraj 800 milijonov lačnih. Preprost izračun nam pokaže, da ni nobene potrebe, da bi kdor koli na svetu trpel zaradi lakote.

V času praznikov, ko se ukvarjamo pretežno s tem, kako bogato obložena bo naša miza, je razmislek o našem ravnanju s hrano še kako pomemben: koliko hrane zavržemo, kako nepravično je porazdeljena. 

Morda bi se morali vprašati: ali so bistvo praznikov res obsežne praznične pojedine ali polni želodci naših najrevnejših bratov in sester, ki trpijo strahotne muke zaradi stradeža, pa naj bo to v Gazi, Jemnu, na Haitiju, v Somaliji, Južnem Sudanu, Demokratični republiki Kongo, Afganistanu in še kje (glejte World Food Programme)?

Najpomembnejša simbolika velikonočnih praznikov je življenje, ki premaga smrt, kar simbolizira Kristusovo vstajenje. Mar ne bi bilo najboljše praznovanje, če bi delili hrano, ki jo imamo na Zemlji dovolj, s tistimi, ki so lačni in po nepotrebnem trpijo ter umirajo.

Ekonomija

Ekonomija predstavlja ključno družbeno področje, ki skupaj s politiko tvori dva temeljna stebra vsake družbene skupnosti. Medtem ko je vloga politike vodenje in upravljanje družbene skupnosti, pa je osnovna naloga ekonomije zagotoviti materialno podlago za njeno delovanje.

Politika vodi in upravlja raznolika družbena področja ter dejavnosti, ki jih povezuje v smiselno celoto – delujočo družbeno skupnost. Temeljna naloga politike je zagotoviti nemoteno delovanje katere koli družbene skupnosti – lokalne skupnosti, države ali zveze držav. Ekonomija je sicer eno od družbenih področij, a nosi posebno odgovornost, saj mora zagotoviti dobrine in sredstva, ki omogočajo preživetje posameznikov ter delovanje celotne skupnosti.

Politiko bi lahko opisali kot vidik volje in namena v družbi, za ekonomijo pa, da predstavlja njen materialni vidik oziroma materialno podlago za delovanje družbene skupnosti. Zakon ekonomije dejansko predstavlja zakon bivanja v materialnem okolju, ki se nanaša na to, kako izkoristiti dobrine, ki so nam na voljo, za preživetje in kakovostno življenje, kar lahko poimenujemo blaginja.

Zakon ekonomije si delimo z vsemi drugimi živimi bitji, ki se v prizadevanjih po preživetju obnašajo sebično in tekmovalno, kar imenujemo "boj za obstanek" ali "preživetje najsposobnejših". Zato mnogi ekonomisti in politiki tudi ekonomske odnose opredeljujejo kot boj za preživetje na trgu, kjer podjetja, države in posamezniki neusmiljeno tekmujejo, čemur pravijo konkurenčnost.

Na trgu preživijo le najmočnejši in najsposobnejši. Resda smo tako ustvarili uspešen ekonomski sistem, ko gre za produkcijo dobrin, a izjemno neuspešen, ko gre za njihovo porazdelitev, pa tudi ko gre za okolje. Lakota in skrajna revščina zato nista posledica pomanjkanja dobrin, temveč izrazito nepravične delitve globalnih virov in dobrin, kar lahko označimo tudi kot pomanjkanje sočutja do drugih ljudi.

Sklicevanje na naravo, kjer vlada "boj za obstanek", pa nima realne osnove. Že Charles Darwin, ki je utemeljil teorijo evolucije, je namreč leta 1871 v knjigi The Descent of Man (Izvor človeka) zapisal, da "tiste skupnosti, ki vključujejo največje število najbolj sočutnih članov najbolje uspevajo in ustvarijo največje število potomcev."

Zato verjetno ni naključje, da je beseda ekonomija, ki so jo opredelili Stari Grki, tesno povezana z družino oziroma skupnostjo. Beseda ekonomija (oikonomia) je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino, prav tako pa tudi družinsko premoženje oziroma dobrine, ki so družini na voljo za preživetje in blaginjo. Nomos pomeni zakon, v ekonomskem smislu pa tudi upravljanje z naravnimi viri in dobrinami[1] za dobro družine. V širšem smislu oikos razumemo tudi kot "večji" dom (lokalno skupnost, državo in nenazadnje celoten planet) ter "večjo" družino – vse člane neke skupnosti, na primer državljane in v končni fazi celotno človeštvo.

Ekonomijo potemtakem lahko opredelimo kot dejavnost upravljanja z naravnimi viri, dobrinami in okoljem za blaginjo celotne družine oziroma družbene skupnosti – pa naj gre za gospodinjstvo, lokalno skupnost, državo ali globalno skupnost.

Če je ekonomija v resnici namenjena preživetju posameznikov in blaginji skupnosti, potem mora biti sočutna in ljubeča. Če je v samem jedru besede ekonomija družina (v ekonomskem smislu bi bil bolj primeren izraz gospodinjstvo[2]), potem moramo razmisliti, kakšni so ekonomski odnosi v družini? Tekmovalni, konkurenčni, neusmiljeni, "boj za preživetje", "vsak naj poskrbi zase" – kot mnogi razumejo sodobno ekonomijo? Ne.

V družinah si delimo dobrine, poskrbimo za potrebe in blaginjo vseh članov, sodelujemo, smo sočutni in ljubeči tudi v ekonomskem smislu. Si lahko predstavljate, da bi starši zase kopičili dobrine, otrokom pa bi morda namenili le drobtinice ali pa še to ne?

Če se nam zdi povsem naravno, da v materialnem oziroma v ekonomskem smislu poskrbimo prav za vse člane družine, zakaj potem tega ne naredimo tudi v okviru naše širše družine, kar človeštvo nedvomno je. Smo ena vrsta. Ena velika družina. Eno človeštvo.

Ekonomija delitve, v okviru katere si delimo globalne dobrine za dobro celotnega človeštva, je potemtakem najbolj naraven ekonomski družbeni sistem. Ekonomija delitve je sočutna in ljubeča.



Opombe:

[1] Naravne vire razumemo kot snovi v naravi (npr. voda, gozdovi, nafta, plin, zemlja, rastline), medtem ko so dobrine naravni viri v obliki, ki jih človek lahko uporablja za zadovoljevanje svojih potreb, torej kot nekaj dobrega. Dobrine so lahko izdelki (npr. hrana, oblačila, zdravila) ali storitve, kot so transport, prodaja, zdravstveno varstvo itd. Temeljna naloga ekonomije je iz naravnih virov ustvariti dobrine, ki jih človek lahko uporablja za zadovoljevanje svojih potreb.

[2] "Gospodinjstvo je enota družbe, sestavljena iz dveh ali več oseb, ki živijo v istem bivališču. Lahko gre za družino ali drugo obliko skupine ljudi." (Wikipedija: Gospodinjstvo. https://sl.wikipedia.org/wiki/Gospodinjstvo).

Borze in lakota

Ali je med dogajanjem na borzah in revščino ter lakoto kakršna koli povezava? Na prvi pogled se morda zdi, da ne. Na borzah ljudje investirajo denar, lakota pa izhaja iz pomanjkanja osnovnih dobrin, še zlasti hrane. Pa vendar odgovor ni tako preprost.

Kaj so pravzaprav borze? Borze so v osnovi nekakšne velikanske tržnice. Vendar posamezniki, banke, podjetja in druge institucije na borzah ne kupujejo in prodajajo realnih dobrin, temveč vrednostne papirje, obveznice, denarne valute, terminske pogodbe (za blago), izvedene finančne instrumente, kriptovalute in še kaj. Vendar se velika večina borznih poslov s temi "finančnimi dobrinami" odvija v špekulativne namene.

Kaj to pomeni? Preprosto gre za posle, ki so namenjeni izključno služenju "denarja z denarjem". Borze so pravzaprav velikanska podjetja, kjer se iz denarja ustvarja še več denarja. Dejansko gre – z ekonomskega in družbenega vidika – za nekaj povsem nepotrebnega in nekoristnega. Delovanje borz ima velike negativne posledice za tako imenovano realno ekonomijo (podjetja, posamezniki, kmetje, trgovine itd., ki  proizvajajo dobrine za preživetje in blaginjo ljudi) in s tem za družbo kot celoto.

Če želite na borzi kupiti obveznice, delnice ali katere koli druge "produkte", ki smo jih prej omenili, potrebujete denar. Kupite na primer delnico za 100 € in jo čez čas prodate za 110 €. Zaslužili ste 10 €. Vendar od kod teh 10 €? So nastali iz nič? Ne. Tako kot v vseh zaslužkarskih verigah in piramidnih shemah teh 10 € izhaja iz denarja, ki ga je nekdo drug vložil na borzo. In dokler je pritok denarja velik in stalen, se zaslužki povečujejo. Večina ljudi se veseli, ker jim premoženje vsaj navidezno raste.

Trenutno smo v obdobju tako imenovanega napihovanja borznih balonov. To pomeni, da hitra rast borznih indeksov privablja vse več in več ljudi, s tem pa na borze priteka vse več denarja. Profesionalni špekulanti so že začeli prodajati visoko vrednotene vrednostne papirje. Torej papirje prodajajo in jih "spreminjajo nazaj" v denar. Ko bodo borze začele padati, bodo običajni ljudje, ki so slepo verjeli v neskončno rast, izgubili večino vrednosti svojih "naložb". Tako se denar steka v žepe najbogatejših.

Dejansko se to dogaja ves čas, saj profesionalni špekulanti neprestano prodajajo in kupujejo vrednostne papirje ter "pobirajo smetano" razlik v nihajočih vrednostih borznih inštrumentov. Takšna je pač narava špekulacij. Žalostno pa je, da naivni posamezniki zaradi obetov lahkega zaslužka svoja denarna sredstva sploh vlagajo v te velike globalne kazinoje, kar borze v resnici so. Vrednostni papirji so le žetoni v velikih globalnih igralnicah, ki koristijo le najbogatejšim.

Denar, ki se steka na borze, je nekoristen za ekonomski sistem; večina borznih transakcij je tudi neobdavčenih. Lanski podatki, ki so zdaj verjetno že zastareli, kažejo, da je skupna vrednost globalnih delniških trgov 109 bilijonov dolarjev oziroma 109.000 milijard dolarjev. Ves ta denar je povsem nekoristen, razen za najbogatejše seveda. Ker tako veliko ljudi in podjetij vlaga tako veliko denarja v borze, ga začne primanjkovati v realni ekonomiji. In na koncu ga popolnoma zmanjka za najrevnejše. 

Zato tako veliko ljudi živi v skrajni revščini in pomanjkanju, mnogi tudi stradajo. Špekuliranje na borzah posredno povzroča skrajno revščino in lakoto. Hrane in drugih dobrin je dovolj za vse, vendar denarja ni za najrevnejše. Ni denarja, ni služb, ni hrane, ni zdravil - začaran krog strašne revščine, ki pesti stotine milijonov Zemljanov. Borzno špekuliranje je ne samo ekonomsko škodljivo, temveč tudi moralno zavrženo dejanje.

Glede na neverjetne rasti borznih trgov v zadnjih nekaj mesecih obstaja velika verjetnost, da se bodo globalne borze kmalu "sesedle" in marsikoga pokopale pod seboj. Svet bi bil brez teh špekulativnih kazinojev mnogo boljši in prijaznejši.

Morda bi namesto špekuliranja in obetov lahkega zaslužka raje začeli razmišljati o pravičnejši delitvi globalnih dobrin in tako pomagali stotinam milijonov ljudi, ki dobesedno živijo iz rok v usta, ali pa nimajo niti pesti riža, da bi nahranili sebe in svoje otroke.

Če sami nimamo toliko vesti in sočutja, da bi ustvarili pravičnejši svet, nas bo morda streznil bližajoči se borzni zlom. 

Premišljevanje o ekonomiji delitve

Nekaj temeljni razmislekov o ekonomiji delitve lahko strnemo v teh nekaj povedi:

Ekonomija je družbeno področje, ki mora ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika in blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za zdravo okolje.

Osnovne človekove potrebe so potrebe po hrani, bivališču, oblačilih, zdravstveni in socialni varnosti ter izobraževanju. Te potrebe so del temeljnih človekovih pravic.

Skupne dobrine človeštva so tiste, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb in blaginjo človeštva. Ravnanje s temi dobrinami mora biti skrbno in trajnostno.

Komercializacija, ki spodbuja tekmovalnost, sebičnost, pohlep in samozadovoljstvo, je prevladujoča miselnost, ki prežema sodobni ekonomski sistem in družbo kot celoto. Povzroča družbeno ločenost in ekonomsko neenakost.

Globalna ekonomska neenakost je vzrok za številne medsebojno povezane krize, s katerimi se danes sooča človeštvo, kot so lakota, revščina, neželene migracije, vojne in podnebna kriza.

Medsebojna delitev in sodelovanje predstavljata nasprotje komercializacije ter sta temeljni načeli ekonomije delitve.

Ekonomija delitve zajema raznolike aktivnosti pravične delitve dobrin na različnih ravneh, katerih cilj je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in zagotavljanje blaginje človeštva.

Ekonomija delitve je sočutna in ljubeča, saj postavlja človeka in njegove osnovne potrebe v središče ekonomskih aktivnosti.

Z ekonomijo delitve lahko človeštvo zaživi v blaginji, medsebojnem spoštovanju in miru kot velika družina, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Ekonomija delitve predstavlja začetek globoke notranje in zunanje preobrazbe človeštva, ki temelji na pravilnih človeških odnosih.